Jedro

Na podlagi člena 220(2)(b) CZS se naknadna vknjižba ne opravi če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Kot to po presoji sodišča pravilno navajata prvostopenjski in pritožbeni organ so predhodno navedeni trije pogoji predpisani kumulativno. Že če ni izkazan eden od navedenih pogojev, pride do naknadne vknjižbe zakonsko dolgovanih dajatev. Po presoji sodišča je finančni organ pravilno ugotovil, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo iz 220(2)(b) CZS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni organ) tožniku kot deklarantu določil naknadno plačilo carinskih dajatev za blago: 127 PC, Steklena tkanina, narejena iz roving prediva v obliki mreže z velikostjo odprtin 5 x 5 mm, bele barve, ki je prevlečena s plastično maso (kopolimer stiren akrilat) z maso 145 g/m2, 620.400,00 m2, trgovski naziv: Fiberglass mesh, skupaj površine 103.400 m2, sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo MRN 12SI00603640686881 z dne 14. 6. 2012 Izpostava Koper, po postopku 40 (hkratna sprostitev v promet in vnos v domačo porabo), v skupnem znesku 1.000,19 EUR, iz naslova razlike carinske stopnje 3,5 % v znesku 843,36 EUR iz razlike davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 667,35 EUR po stopnji 20% v znesku 133,47 EUR in pripadajoče obresti v znesku 23,56 EUR (točka 1 izreka). Ugotovi se, da je dolgovani znesek po odločbi Carinskega urada Koper DT 4242-197/2014-1 po pravnomočnosti odločbe poravnan 16. 6. 2014 (točka 2 izreka). Vsaka stranka trpi svoje stroške (točka 3 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da gre v predmetni zadevi za postopek na podlagi napotkov iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 992/2015 z dne 8. 3. 2016, ki je odločbo DT 4242-197/2014-1 z dne 6. 6. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Finančni organ je ponovno presojal ali so v predmetni zadevi izkazani vsi pogoji po členu 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS), da se naknadna vknjižba ne opravi. Vsebino citirane določbe finančni organ navaja, kakor tudi napotke iz citirane sodbe Upravnega sodišča RS. Predmet preverjanja je bila pravilnost deklariranega preferencialnega porekla in države porekla blaga. Tožnik kot deklarant je predmetni deklaraciji priložil tajsko preferencialno potrdilo o poreklu blaga - (FORM A) št. IA2012-0089722 z dne 16. 5. 2012. Deklarirano je bilo tajsko poreklo blaga, pošiljatelj je bila družba A., prejemnik pa je bila družba B. d.o.o. iz ... V zvezi z uvozom predmetnega blaga s Kitajske in ponovnim izvozom tega blaga v EU je logistične storitve opravljala družba C. za tajsko uvozno in izvozno družbo A. Predmetno blago je v pristanišče Koper prispelo iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v komercialni prosti coni ... na Tajskem. Predmetno potrdilo o poreklu blaga (FORM A) pa je bilo izdano na podlagi nepravilnih informacij. Predmetno blago ni bilo predmet nobenih predelav ali proizvodnih dejavnosti na Tajskem in je ohranilo kitajsko poreklo blaga in tako zanj veljajo antidampinške oz. v predmetni zadevi 7% konvencionalna carinska dajatev.

3. O ugotovitvah je finančni organ 31. 5. 2016 sestavil zapisnik, na katerega je tožnik pravočasno (13. 6. 2016) podal pripombe, do katerih se je finančni organ opredelil na straneh 11 in 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Finančni organ se na straneh 5 do 7 obrazložitve sklicuje na Poročilo OLAF z dne 21. 11. 2013, s prilogami (1 do 9). Iz podrobnih informacij misije izhaja, da je poreklo večine pošiljk tkanine z odprto mrežasto strukturo iz steklenih vlaken, ki so jih podjetja D., A., , E.,, F., G. izvozila iz Tajske, Kitajska. Zato zanje pri uvozu v EU veljajo običajne ter antidampinške dajatve. Sporno blago je bilo odposlano iz Ljudske republike Kitajske na Tajsko in po menjavi zabojnikov ter pretovarjanju nato poslano v EU. Predmetno blago pošiljatelja, družbe A. je v pristanišče Koper prispelo iz Ljudske republike Kitajske z vmesnim pretovorom v skladišču v prosti coni ... na Tajskem s podatki, navedeni na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu blaga (FORM A), št. IA2012-0089722 z dne 16. 5. 2012 je izdal tajski Oddelek za zunanjo trgovino (v nadaljevanju OTZ), vendar na podlagi napačnih in nepravilnih informacij izvoznika, družbe A. iz Tajske. To blago ni bilo predmet nikakršnih predelav ali proizvajalne dejavnosti na Tajskem, zato je ohranilo poreklo iz Ljudske republike Kitajske. Posledično zanj veljajo antidampinške dajatve oziroma v konkretnem primeru 7% konvencionalna carinska stopnja. Za blago iz tarifne oznake 7019 40 00 in TARIC kode 90 se obračunavajo carinske dajatve po stopnji 7% ter glede na postopek 40 tudi 20% DDV. Na straneh 8 do 11 obrazložitve je prvostopenjski organ presojal ali so v predmetni zadevi kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji iz 220(2)(b) člena CZS in sicer: 1. da je bila nezakonita izdaja potrdila o poreklu posledica napake pristojnih organov,; 2. da je napaka taka, da je zavezanec za plačilo, ki je ravnal v dobri veri, ni mogel odkriti; 3. da je zavezanec za plačilo upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi. Da se naknadna vknjižba zakonsko dolgovanih dajatev ne opravi, morajo biti podani kumulativno vsi trije citirani pogoji. V predmetni zadevi ni podana dobra vera tožnika, saj jo utemeljuje zgolj s predložitvijo preferencialnega potrdila o poreklu blaga. Gre za družbo, ki se že dalj časa opravlja tovrstno dejavnost za istega uvoznika in bi morala poznati predpise in ravnati s potrebno skrbnostjo. Glede na dejstvo, da se nahaja v prosti coni tako blago s poreklom, kot tudi blago brez porekla, tajski organi, ki so izdali sporno potrdilo o poreklu blaga (FORM A) ob izdaji tega potrdila niso mogli vedeti, da je predmetno blago predhodno prispelo iz Republike Kitajske. Podaja napačnih, neresničnih podatkov izvoznika je imela za posledico neupravičeno izdano potrdilo o tajskem poreklu predmetnega blaga. Tako nezakonita izdaja potrdila o poreklu blaga v obravnavani zadevi ni bila posledica napake pristojnih organov samih.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega carinskega organa strinja. Tožnikove navedbe, da v izpodbijani odločbi ni dovolj zanesljivo ugotovljeno, da sporno blago dejansko prihaja iz Kitajske, je zavrnil, saj je Upravno sodišče RS že v sodbi I U 992/2015-15 z dne 8. 3. 2016 navedlo, da obstajajo povezave med številko tajske carinske uvozne deklaracije in tajske izvozne carinske deklaracije za isto pošiljko ter povezave med tajskimi podatki in uvozom v EU, predvsem preko številk računov. Tako nedvomno izhaja, da je poreklo pošiljk blaga, ki ga je v obravnavani zadevi družba A. izvozila iz Kitajske s predmetno carinsko deklaracijo, kitajsko in zanj veljajo antidampinške dajatve oz. 7% konvencionalna carinska stopnja. Glede pogojev za opustitev vknjižbe po 220(2)(b) členu CZS pritožbeni organ meni, da napake samih pristojnih organov ni bilo, saj v času izdaje izpodbijanega potrdila (FORM A), pristojni tajski organ ni vedel in mogel vedeti, da predmetno blago izvoznika družbe A. ni izpolnjevalo pogojev, pod katerimi bi lahko šteli, da je tajvanskega (op. sodišča: pravilno tajskega) porekla, saj so podatke raziskave OLAF prejeli šele v letu 2013. Tudi, če bi vedeli, da se blago nahaja v prosti coni (saj se tam lahko nahaja tako blago s poreklom, npr. tajskim, kot tudi blago brez porekla, npr. kitajsko blago ali blago tretjih držav), tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na svojo dobro vero z navajanjem, da ni imel razloga za dvom v navedbe in dokumentacijo, ki so jo izdali tajski organi, in da ni imel ne možnosti, ne znanja za preverjanje listin. Od tožnika se pričakuje skrbnost dobrega gospodarstvenika, še posebej, ker gre za blago s povečanim tveganjem, za nepravilnosti glede porekla in za tvegano državo uvoza. Tožnik je kljub predhodno navedenemu zgolj pasivno prejemal informacije in listine, čeprav je objektivno odgovoren za točnost podatkov v carinskih deklaracijah in dostavo dokazil o pristnosti in veljavnosti in čeprav že od leta 2009 dalje potekajo aktivnosti na ravni EU v zvezi z zaščito proti dampinškemu uvozu tovrstnih tkanin iz tretjih držav in Kitajske. Kolikor bi tožnik od sopogodbenikov med sklenitvijo pogodbe ali po njej pridobil vse dokaze, da blago izvira iz države, za katero velja sistem splošnih tarifnih preferencialov, vključno z dokumenti, ki dokazujejo takšno poreklo, bi to pomenilo zaščito pred tveganjem naknadne izterjave. Preudaren subjekt mora upoštevati tudi tveganja in jih sprejeti, kot da spadajo med običajne obveznosti. Glede upoštevanja vseh določb, ki jih veljavni predpisi določajo za carinsko deklaracijo, pa pritožbeni organ ugotavlja neizpolnjenost tretjega pogoja za opustitev naknadne vknjižbe, saj je OLAF v svoji preiskavi ugotovil, da blago ni pridobilo tajskega porekla, kot je bilo deklarirano, kar pomeni neizpolnitev tega pogoja, to pa je dolžnost upoštevanja vseh določb, ki jih določajo veljavni predpisi EU, kadar gre za ugodnosti v okviru splošne sheme preferencialov (Uredba (EGS) št. 2454/93). Po mnenju pritožbenega organa v obravnavani zadevi ni izpolnjen nobeden od treh kumulativno določenih pogojev (220(2)(b) člen CZS), ki bi morali biti izpolnjeni, da bi bilo mogoče nasprotovati naknadni vknjižbi dajatev.

5. Pritožbeni organ glede na napotke sodišča iz sodbe I U 992/2015-15 z dne 8. 3. 2016 dodaja, da tudi, če bi bilo očitno, da so organi, ki so potrdilo o poreklu blaga (FORM A) izdali, vedeli ali bi morali vedeti tudi z vidika teh določb, da konkretno blago ni izpolnjevalo pogojev za potrditev tajskega porekla, se mora naknadna vknjižba še vedno opraviti, saj bi bil s tem izpolnjen samo eden od treh kumulativno navedenih pogojev. Zgolj povečanje tajskega izvoza tovrstnega blaga v EU oz. zmanjšanje kitajskega izvoza tovrstnega blaga v EU še ne pomeni, da bi morali tudi tajski organi, ki izdajajo potrdila o poreklu blaga (FORM A) vedeti, da so s strani izvoznika posredovani podatki za pridobitev tajskega porekla nepravilni, še posebej glede na to, da lahko o zahtevku odločajo že zgolj z zanašanjem na posredovane podatke in brez pregleda blaga. Navedba tožnika, da na Tajskem ni obratov za proizvodnjo tovrstnih tkanin, je nepreverljiva. S sklicevanjem na Uredbo Komisije (EU) št. 1006/11, Oddelek I. zavrne pritožbene ugovore glede uporabe 7% konvencionalne stopnje dajatve. Ker je postopek za vračilo uvoznih dajatev ločen in samostojen postopek glede na odmerni postopek, ki je predmet izpodbijane odločbe, uporaba 239. člena CZS v predmetni zadevi ne pride vpoštev (tudi sicer tožnik ni izkazal pogojev po 239. členu CZS). Glede ugovora zastaranja po tretjem odstavku 221. člena CZS pa pritožbeni organ argumentirano pojasni, da v obravnavnem primeru do zastaranja ni prišlo, saj je bila tožnikova carinska deklaracija vložena 14. 6. 2012, s tožnikovo pritožbo 24. 6. 2014 zoper odločbo DT 4242-197/2014-1 z dne 6. 6. 2014 pa je bil tek roka odložen do vročitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 992/2015-15 z dne 8. 3. 2016. Tudi, če bi se tek roka nadaljeval že naslednji dan po izdaji citirane sodbe, 9. 3. 2016, triletni rok iz 221. člena CZS do izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel. Prav tako pa še ni potekel absolutni zastaralni rok iz 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka je zavrnil. 6. Tožnik vlaga tožbo in navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja le, da je imela večina pošiljk predmetne tkanine poreklo iz Kitajske, kar ne potrjuje te ugotovitve za vse pošiljke in predvsem v tej zadevi obravnavano pošiljko, ki je bila deklarirana s sporno deklaracijo. V nadaljevanju povzema ugotovitve finančnega organa, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo zgolj domneve, kako naj bi dogodki potekali, ni pa navedenih nikakršnih dokazov. Finančni organ se sklicuje zlasti na ugotovitve FR, Annex 2A MR in 2b-44 MR, vendar pa iz zaključkov FR izhaja, da so bile za 106 uvozov tkanin z mrežasto strukturo steklenih vlaken v EU iz Tajske pridobljene podrobne informacije, ki potrjujejo poreklo blaga iz LP Kitajske ter, da je preostalih še 70 pošiljk, za katere niti urad OLAF še vedno ni našel dokazov oz. dokazal, da ne gre za blago s poreklom iz Tajske. Dodaja, da se je blago na Tajskem nepravilno označevalo z oznako HS 7019 90 namesto z 7019 59 in 7019 51, za kar so odgovorni tajski državni organi. Ni logično, da pristojni tajski organ ne bi vedel o statusu predmetnega blaga, čeprav je celotno območje bilo prosta cona ..., kjer proizvodnja ni dovoljena. Bistveno v zadevi je, da v skladiščih proste cone ni dovoljena predelava ali proizvodnja, kot to izhaja iz Agreed minute - priloga 5. Tajski carinski organ je po mnenju tožnika vedel, kaj se dogaja v tej coni. Vedel je tudi, da spornih listin ne bi smel izdati, četudi bi bil morebiti zaveden ali bi se mu zamolčalo poreklo blaga. Preiskava OLAF, ki je t.i. policijski organ EU, je bila posebna, praktično kriminalistična, pa kljub temu celotnega obsega ni uspela raziskati in se tudi za obravnavno blago z gotovostjo ne ve, ali je kitajsko ali ne, o čemer pritožbena odločba sploh nima obrazložitve; tožnik pa takšnih znanj in pooblastil nima, čeprav je preudaren gospodarski subjekt, ki je s tem, ko je sprejel potrdilo (Form A), in s tem, ko ni razpolagal z nobeno informacijo o kakršnemkoli razumnem dvomu o nasprotnem, vse naredil pravilno. Tožnik napake ni mogel sam odkriti. Tudi ne drži, da bi lahko pogledal v TARIC, saj je ta dostopen šele od 1. 1. 2013 dalje, predmetno potrdilo FORM A pa je bilo izdano 16. 5. 2012. Tožnikova obveznost glede tretjega pogoja po 220(2)(b) členu CZS pa je omejena na tiste podatke in dokumente, ki jih deklarant razmeroma lahko pozna in dobi; če pa deklarant predloži edine podatke in dokumente, ki jih razmeroma lahko pozna ali pridobi, velja, da je ta pogoj izpolnjen. Tožnik je deloval v dobri veri in ni bil z ničemer seznanjen o napakah, napaka pa tudi ne izvira od družbe C. Tožnik tudi vztraja pri svojem ugovoru zastaranja. Sklicuje se na listine in pisanja iz upravnega spisa, na izpis s spleta glede TARIC kode ter predlaga tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj ju sodišče odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo tožnikovih stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

7. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obravnavanih upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Upravno sodišče RS je s sklepom I U 1050/2018-8 z dne 14. 6. 2018 tožbo kot prepozno zavrglo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 139/2018 z dne 10. 10. 2018 pritožbi tožnika ugodilo in sklep Upravnega sodišča RS I U 1050/2018-8 z dne 14. 6. 2018 razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek (in o zadevi vsebinsko odloči). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V ponovnem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine predmetnega upravnega spisa in zadevo vsebinsko presojalo. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporno ali je carinski organ utemeljeno tožniku, kot deklarantu, naložil naknadno plačilo carinskih dajatev in DDV za predmetno blago ali pa so v zadevi izpolnjeni kumulativno navedeni pogoji iz člena 220(2)(b) CZS, da se naknadna vknjižba ne opravi. Med strankama pa ni sporno, da je bilo predmetni carinski deklaraciji za obravnavano blago predloženo potrdilo o poreklu blaga (FORM A), ki je vsebovalo napačne oz. nepravilne podatke glede porekla blaga, ki jih je dal tajskim organom - izvoznik iz Tajske (družba A.). Posledično je bilo predmetno blago ocarinjeno z 3,5% stopnjo namesto z 7% stopnjo ter temu ustrezno odmerjen višji DDV.

12. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je bilo naknadno preverjanje porekla blaga, uvoženega iz Tajske, opravljeno s preiskavo OLAF, ki je v letu 2013 na Tajskem izvedla več misij z namenom ugotoviti dejansko poreklo tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken, uvoženih v EU iz Tajske. Ugotovitve, ki izhajajo iz Poročila delegacije OLAF (Mission Report) THOR št. 29842 z dne 21. 11. 2013 s prilogami od 1 do 9 so sestavni del upravnega spisa. Nanj se sklicujeta prvostopenjski in pritožbeni organ in so navedene tudi v zapisniku DT 4242-557/2016-2 z dne 31. 5. 2016, ki je bil tožniku vročen 2. 6. 2016. Na zapisnik je tožnik 13. 6. 2016 podal pripombe, ki pa jih je prvostopenjski organ zavrnil. Prvostopenjski organ navaja ugotovitve v zvezi z blagom, ki je bilo uvoženo po predmetni carinski deklaraciji in je prispelo v v Luko Koper. Iz Poročila OLAF z dne 21. 11. 2013 izhaja, da je predmetno blago prispelo iz Ljudske republike Kitajske. To blago so nato „navzkrižno raztovorili“ v skladiščih v prosti carinski coni ... na Tajskem. Iz citiranega Poročila OLAF tudi izhaja, da so bila potrdila o preferencialnem tajskem poreklu (FORM A), med njimi tudi obravnavano potrdilo o poreklu predmetnega blaga (št. IA2012-0089722 z dne 16. 5. 2012), izdana na podlagi napačnih oz. nepravilnih informacij izvoznikov, danih tajskim organom - OZT (v obravnavanem primeru je bila izvoznik družba A. iz Tajske), kot je razvidno iz Priloge 6 Poročila OLAF. Sodišče ne dvomi v ugotovitve, na katerih sloni odločitev finančnega organa in izhajajo iz predmetnega Poročila OLAF, ki ga je pridobil finančni organ na podlagi upravnega sodelovanja. Iz ugotovitev preiskave OLAF je mogoče razbrati, da se nanašajo na konkretno blago tožnika, ki je bilo predmet uvoza v EU na podlagi carinske deklaracije MRN 12SI00603640686881 z dne 14. 6. 2012, Izpostava Koper.

13. Iz ugotovljenih dejstev nedvomno izhaja, da so bile pošiljke – tkanine z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken (fiberglass mesh), med katerimi je tudi pošiljka po predmetni carinski deklaraciji, odposlane iz Ljudske republike Kitajske na Tajsko, in po pretovarjanju in menjavi zabojnikov, poslane v EU. Izhaja pa tudi, da obravnavano blago (steklene tkanine - fiberglass mesh) niso bile predelane in tudi ne predmet proizvodnje dejavnosti na Tajskem, ter da so tako ohranile kitajsko poreklo. V prostorih carinskega skladišča v ... na Tajskem, je med drugimi, podjetje C. opravljalo logistične storitve za tajski uvozni/izvozni podjetji E., in A., ki so vključevale sprejem blaga v zabojnikih v njihovih prostorih v ..., praznjenje zabojnikov in pretovarjanje predmetnega blaga v nove zabojnike za ponoven izvoz v EU. Podjetje C. ni opravilo nobene storitve prijave carini. Iz ugotovitev med drugim izhaja, da so predstavniki podjetja C. potrdili, da je bilo v skladiščih proste cone zadevno blago raztovorjeno in znova natovorjeno v nove zabojnike, preden je bilo poslano v EU. Navedena družba je opravila vse operacije po navodilih družb E. in A. Obstajajo povezave med številko tajske carinske uvozne deklaracije in tajske izvozne deklaracije za isto pošiljko ter povezave med tajskimi podatki glede predmetnega blaga in uvozom tega blaga v EU, predvsem preko številk računov. Nedvomno izhaja, da je bilo poreklo predmetnega blaga, ki ga je v obravnavani zadevi izvozila družba A. iz Tajske s obravnavano carinsko deklaracijo iz Ljudske republike Kitajske. Posledično za to blago veljajo antidampinške dajatve oziroma v konkretnem primeru 7 % konvencionalna carinska stopnja ter temu ustrezno višji DDV, kar sta pravilno pojasnila že oba carinska organa. Ponovni izračun carinskih dajatev pa je tudi možno preizkusiti. Tožnik pa tudi sicer višini naloženih dajatev niti ne ugovarja.

14. Na podlagi člena 220(2)(b) CZS se naknadna vknjižba ne opravi če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Kot to po presoji sodišča pravilno navajata prvostopenjski in pritožbeni organ so predhodno navedeni trije pogoji predpisani kumulativno. Že če ni izkazan eden od navedenih pogojev, pride do naknadne vknjižbe zakonsko dolgovanih dajatev. Po presoji sodišča je finančni organ pravilno ugotovil, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo iz 220(2)(b) CZS.

15. Iz pododstavka 220(2)(b) člena CZS izhaja, da v primeru, če se ugotovi preferencialni status blaga na podlagi upravnega sodelovanja, v katerega so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo o poreklu blaga, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka citirane določbe CZS. Izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni napake, če so bili podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedeli ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovskih dejanjih poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni.

16. Po presoji sodišča se toženka pravilno sklicuje na ugotovitve OLAF, da so bila potrdila o poreklu izdana na podlagi napačnih oziroma nepravilnih informacij, ki so jih tajskim organom - OZT priskrbeli izvozniki. Tudi po mnenju izdaje potrdil z nepravilnimi podatki o poreklu blaga ni mogoče šteti za napako carinskih organov države izvoznice, če jih v zmoto zavedejo izvozniki. Toženka ima tudi prav, ko navaja, da gre lahko za napako carinskega organa le v primeru, če jo je mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih organov. V obravnavani zadevi pa izhaja (iz Poročila OLAF), da je izdaja potrdil o poreklu blaga (FORM A), temeljila na nepravilnih oziroma napačnih informacijah, ki so jih tajskim organom – OZT predložili tajski izvozniki (v obravnavanem primeru družba A.). Poleg navedenega pa se je v citirani prosti carinski coni nahajalo blago s preferencialno obravnavo, kot tudi blag z nepreferencialno obravnavo. Že ugotovitev, da v zadevi ni bilo napake carinskih organov pa po presoji sodišča narekuje odločitev, da se naknadna vknjižba ne opusti. V danem primeru pa tožnik tudi ni izkazal, da je ravnal v dobri veri, kar sta pravilno pojasnila prvostopenjski in pritožbeni organ.

17. Tožnik v postopku (v pripombah in v pritožbi) in v tožbi navaja, da gre za napako finančnega organa, ki je sam ni mogel ugotoviti in je bil v dobri veri. Tudi po mnenju sodišča se tožnik v obravnavani zadevi ne more sklicevati na svojo dobrovernost in da nima znanj in pooblastil, kakršna ima OLAF, in da zato napake carinskih organov ni mogel sam odkriti. Tudi po mnenju sodišča sta dolžnost deklaranta (tožnika) preveriti vse okoliščine uvoza in pridobiti dodatne podatke pri izvoznikih. Še posebej to velja v primerih, kolikor obstajajo razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost. Sodišče pripominja, da ima prav deklarant neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu, da zavrne sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine v konkretni zadevi. V nasprotnem primeru pa sam nosi odgovornost. Tožnik v tožbi ugovarja tudi, da OLAF ni uspel vsega raziskati in da za predmetno blago ni jasno, ali je kitajskega porekla ali ne, kar sodišče, kot že obrazloženo, zavrača. Tožnik bi moral ravnati z vso potrebno skrbnostjo in preveriti vse okoliščine uvoza ter pridobiti dodatne podatke pri izvoznikih. Iz določbe 220(2)(b) člena in 239. člena CZS, izhaja, da se pri presoji, ali bi zavezanec za plačilo lahko odkril napako, kolikor je do napake prišlo, treba poleg same vrste napake upoštevati tudi poklicne izkušnje zavezanca in stopnjo njegove skrbnosti. Tožnik pa je organiziran kot gospodarska družba, ki se profesionalno ukvarja tudi s storitvami glede carinskih postopkov, torej gre za izkušen subjekt. Trditev tožnika o nedostopnosti TARIC kode pred letom 2013 pa sodišče zavrača, saj so bili podatki o TARIC kodi dostopni na svetovnem spletu že pred letom 2013. 18. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, da se konkretno za sporno blago z gotovostjo ne ve, ali je kitajsko ali ne. Na te ugovore je pravilno odgovoril že prvostopenjski organ, ki na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno navede, da je sporno blago prispelo s Kitajske, in navede tudi podlago za takšno ugotovitev. O tem pa se pravilno izreče tudi drugostopenjski organ. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo povezave med številko tajske carinske uvozne deklaracije in tajske izvozne deklaracije za isto pošiljko ter povezave med tajskimi podatki in uvozom v EU, predvsem preko številk računov, iz katere nedvomno izhaja, da je poreklo pošiljk tkanine z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken, ki jih je v obravnavani zadevi družba A. izvozila iz Tajske s predmetno carinsko deklaracijo, kitajsko. Zato je to dejstvo, kot navaja drugostopenjski davčni organ, že po presoji sodišča v prvem sojenju ustrezno ugotovljeno. Po povedanem je izkazana tudi povezava med podatki, zbranimi na Tajskem in uvoznimi podatki Evropske unije, izhaja pa tudi povezava med računom za predmetno blago ter obravnavano carinsko deklaracijo. Tudi po presoji sodišča je predmetno blago po poreklu iz Ljudske Republike Kitajske. Zato tožbene navedbe v tem delu, ki predstavljajo le ponovitev pritožbenih navedb, sodišču niso vzbudile dvoma in v tej zvezi v celoti sledi obrazložitvama odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Tega ne spremeni tudi pavšalna tožbena navedba o domnevno nepravilnem označevanju blaga na Tajskem. Tožnik tudi ne navede, kako naj bi ta nepravilnost lahko vplivala oz. izpodbila ugotovitve o poreklu predmetnega blaga. Enako kot pavšalno sodišče ocenjuje tožbeno navedbo o tem, da „vsak državni organ ve, kaj se lahko počne na njegovem območju“. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja stanje v skladiščih obravnavane proste cone, tj., da se tam lahko nahaja tako blago s poreklom, kot tudi blago brez porekla, pri čemer na strani oblasti ni obveze preverjanja v tej zvezi, temveč se lahko organi zanesejo na predložene podatke.

19. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika sodišče zavrača kot prepoznega, saj tožnik tega dokaznega predloga ni podal niti na prvi niti na drugi stopnji upravnega postopka, četudi zato po sami naravi stvari ni bilo nobenega razloga (52. člen v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Glede tretjega pogoja za opustitev vknjižbe se sodišče v celoti sklicuje na razloge, iz obrazložitve odločbe pritožbenega organ na straneh 7-8, saj bi tožnik kot deklarant, tudi po presoji sodišča moral pridobiti več informacij o predmetnem blagu.

21. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožnikov ugovor zastaranja, pri čemer sodišče v sledi razlogom pritožbenega organa iz obrazložitve drugostopenjske odločbe na straneh 8 in 9. 22. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V predmetni zadevi je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar tožnik navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Po presoji sodišča pa so bili v predmetnem postopku vsi relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

24. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.