Jedro

Izdaja začasne odredbe zgolj zaradi tega, ker tožeča stranka noče biti izročena Zvezni republiki Nemčiji, ampak izročena le Republiki Hrvaški, bi bila v nasprotju z določbo 1. odstavka 69. člena ZUS. Tožeča stranka tudi ne more pogojevati izdaje začasne odredbe za odložitev izvršbe s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke (Ministrstva za pravosodje RS v Ljubljani) z zanjo verjetno uspešnim izvidom upravnega spora v glavni stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 612/2003-17 z dne 16.4.2003.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke z dne 21.3.2003, s katero je tožena stranka z izrekom pod točko I. dovolila izročitev tožeče stranke Zvezni Republiki Nemčiji zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po členu 253/I. in IV. Kazenskega zakonika Zvezne Republike Nemčije (dalje:KZ ZRN), kaznivega dejanja kupčevanja s stvarmi, ki jih je nekdo drug ukradel ali pridobil na nezakonit način po členu 259. KZ ZRN in kaznivega dejanja prisiljenja v posebno težkem primeru po členu 240. KZ ZRN. Pod točko II. je odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogojema iz 14. člena Evropske Konvencije o izročitvi (Uradni list RS - MP, št. 22/94, dalje Konvencija) v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku RS (Uradni list RS, št. 63/94 in nadaljnji, dalje ZKP), in sicer, da se tožnik ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo in da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo. Pot točko III. je odločila, da se na podlagi 15. člena Konvencije tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poskusa posilstva po členu 188./I. Kazenskega zakona Republike Hrvaške (dalje KZ RH) po končanem kazenskem postopku in morebitni prestani kazni v Zvezni Republiki Nemčiji zaradi predhodno navedenih kaznivih dejanj. Pod točko IV. je odločila, da bo Ministrstvo za notranje zadeve RS izvršilo predajo tožnika pristojnim organom Zvezne Republike Nemčije v skladu z 2. odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Konvencije. S 1. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrnilo.

Tožnik je naknadno dne 8.4.2003 podal zahtevo za odložitev izvršbe in navedel, da je predhodno neuspešno podal zahtevo za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe pri toženi stranki že dne 27.3.2003, vendar odgovora doslej še ni prejel. Zato iz enakih razlogov predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe pri sodišču prve stopnje. Menil je, da sicer določba 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ni jasna, zlasti glede na arbitrarno in nezanesljivo prakso v tovrstnih primerih. Navaja, da je predhodno opisani nenavaden način tožnikove aretacije na zadevo vrgel čudno luč in bojazen, da stoji za celotnim postopkom milijonar K., boji pa se za svoje življenje, če bo izročen Nemčiji. Ker je povsem jasno, da ga v primeru, če bo izročen Nemčiji in če bo njegova tožba uspešna, ne bo mogoče več vrniti niti v Slovenijo niti izročiti Hrvaški. Zato mu bo nastala večja nepopravljiva škoda, če izvršitev izpodbijane odločbe ne bo odložena. Meni, da bi bil ciničen zaključek, da bi človeško in pravno pravilno in zakonito ravnanje škodovalo javni koristi. Meni tudi, da so podani vsi razlogi, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po 1. odstavku 69. člena ZUS in jo z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa citira določbo 2. odstavka 30. člena ZUS: z izvršbo izpodbijanega akta bi se tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda, odločitev ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, kar so pogoji, pod katerimi je mogoče v sodnem postopku odložiti izvršitev izpodbijanega akta. Po mnenju sodišča prve stopnje iz navedenega izhaja, da je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, kadar so kumulativno izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je treba navesti okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda in jih ustrezno utemeljiti in vsaj verjetno izkazati. Vendar pa tožnik, po presoji sodišča prve stopnje, zgolj z navedbami o svoji bojazni zaradi domnevne življenjske ogroženosti v primeru, če bo izročen ZRN, ni verjetno izkazal, da bi se mu z izvršbo izpodbijane odločbe prizadela težko popravljiva škoda. Na podlagi listin, ki so priložene predloženim spisom, in tožbi priloženih listin pa sodišče prve stopnje tožnikovih navedb glede njegovih bojazni niti ne more preizkusiti. Izdaja začasne odredbe zgolj zaradi tega, ker tožnik noče biti izročen ZRN, pa bi bila v nasprotju z določbo 1. odstavka 69. člena ZUS. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje meni, da tožnik ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe, zato je njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep (2. točko izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja ugovore iz podane zahteve za izdajo začasne odredbe ter še dodaja: Njega zahtevata tako Nemčija kot Hrvaška. Če bi bil izročen Hrvaški se po hrvaškem, slovenskem in nemškem Kazenskem zakonu ne bi izognil pregonu oziroma sojenju zaradi morebitnih kaznivih dejanj, zaradi katerih zahteva njegovo izročitev Nemčija. Če bi bil izročen Hrvaški, bi bil izročen svoji domovini, katere državljan je. Če bi bil obsojen, bi ga na Hrvaškem obiskovali svojci, imel bi hrvaškega odvetnika, skratka bilo bi mu bistveno lažje, ne bi pa bile v ničemer prikrajšane pravice oziroma prikrajšani interesi Nemčije za kaznovanje morebitnih dejanj, zaradi katerih zahteva njegovo izročitev Nemčija. Če bi bil izročen Nemčiji in bi s pritožbo na pritožbenem sodišču uspel, to je, da bi v novem postopku dosegel izročitev Hrvaški, bi bila zadeva prepozna, saj ga Nemčija zanesljivo ne bi poslala nazaj v Slovenijo oziroma na Hrvaško. Zaradi tega meni, da bi bilo treba začasni odredbi ugoditi do pravnomočne odločitve o sami stvari. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na zakonske pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Pri zahtevi za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS so ti podani, če bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev izvršbe pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Okoliščine, ki izkazujejo nastanek težko popravljive škode, mora vložnik v zahtevi konkretno pojasniti in ponuditi dokaze za svoja zatrjevanja.

V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik takšnih okoliščin ni podprl s konkretnimi dokazi, saj je le zatrjeval, da je podana bojazen zaradi domnevne življenjske ogroženosti v primeru, če bo izročen Zvezni Republiki Nemčiji, s čimer pa ni verjetno izkazal, da bi se mu z izvršbo izpodbijane odločbe prizadela težko popravljiva škoda. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da na podlagi listin, ki so priložene predloženim spisom, in tožbi priloženih listin tožnikovih navedb glede njegovih bojazni niti ne more preizkusiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bi bila izdaja začasne odredbe zgolj zaradi tega, ker tožnik noče biti izročen Zvezni Republiki Nemčiji, ampak izročen le Republiki Hrvaški, v nasprotju z določbo 1. odstavka 69. člena ZUS. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnik tudi ne more pogojevati izdaje začasne odredbe za odložitev izvršbe s tožbo izpodbijane odločbe z zanj verjetno uspešnim izidom upravnega spora v glavni stvari. Sicer pa kakšnih drugih pomembnih okoliščin s tem v zvezi tožnik tudi ni navajal in dokazoval. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.