Jedro

Tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. S svojimi navedbami namreč ni uspel utemeljiti, da je njegova osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da je polavtomatska pištola kot varnostno orožje edino in obenem najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, ki naj bi grozila tožniku. Tožnik se je splošno skliceval na okoliščino, da ima izdano dovoljenje za zbiranje orožja in da ima doma več kosov orožja, vendar pa dovolj konkretnih navedb o tem ni podal. Njegove navedbe v tej smeri so torej ostale na ravni (pre)splošnih zatrjevanj in sklepanj, kar po že obrazloženem za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ne zadostuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... kot prvostopenjski organ je z odločbo št. 216-264/2017/27 z dne 28. 3. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba) zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo orožne listine - dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti (za osebno varnost in za varovanje premoženja).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti, in sicer za polavtomatsko pištolo kategorije B1, kalibra 45ACP. V priloženem pojasnilu je navedel, da že ima dovoljenje za zbiranje orožja (tudi za orožje A kategorije) in priložil kopijo omenjenega dovoljenja št. DZ0002307, izdanega pri Upravni enoti ... dne 13. 5. 2010. Po mnenju tožnika je s tem na podlagi drugega odstavka 17. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1) izkazan upravičen razlog za izdajo zaprošene orožne listine. Že to, da ima tožnik kot zbiratelj orožja doma večje število kosov orožja in da je ob nakupu posamezni primerek treba prenesti od mesta nakupa do mesta hranjenja, pomeni, da je tožnikova osebna varnost lahko ogrožena v tolikšni meri, da bi potreboval varnostno orožje. Poleg tega to narekuje delo in dejavnost, ki jo opravlja. Kot samostojni podjetnik namreč upravlja z gradbeno mehanizacijo, pogosto na zelo odmaknjenih deloviščih (hribi, gozdovi), kjer velikokrat ni signala mobilne telefonije. Tožnikovi gradbeni stroji imajo znatno vrednost in so v omenjenih okoliščinah lahko podvrženi poskusom tatvine (strojev ali njihovih delov), s čimer je lahko ogrožena tudi varnost tožnika, ki bi se vsekakor počutil bolj miren in varen, če bi imel varnostno orožje. Vlogi je priložil izpis iz registra AJPES z dne 29. 5. 2017 glede svoje dejavnosti. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe 5. člena ZOro-1 in 3. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju (v nadaljevanju: Pravilnik) ter drugega odstavka 14. člena in 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1. Pojasnjuje, da je ugotovil, da pri tožniku niso podani zadržki javnega reda (2. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1) in ne zadržki glede pogoja zanesljivosti (3. točke navedene določbe). Dne 12. 10. 2017 je ob zaslišanju tožniku predstavil svoje ugotovitve, določila ZOro-1 za pridobitev orožne listine iz razloga varnosti ter mu dal možnost izjave o vseh za odločitev pomembnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je zaslišan povedal, da varnostno orožje potrebuje iz v vlogi navedenih razlogov, nedavno pa je pričel tudi z novo dejavnostjo odkupa in prodaje zlata, pri čemer prevaža tudi večje količine denarja, nakit mora prepeljati do ..., kjer se ga pretopi. V tem času meni, da je ogrožen. Omenjeno dejavnost opravlja po terenu, v kratkem pa jo namerava opravljati na fiksni lokaciji. V zadnjem času pa je bil deležen tudi groženj s strani solovca. Kot samovarovalnega ukrepa se zaenkrat poslužuje le razpršilca, vendar meni, da ta ni zadosten, zato je vložil obravnavano vlogo. Glede na grožnje drugega lovca se izogiba slednjega in krajev, kjer bi ga lahko srečal. O prejetih grožnjah tožnik policije ni obvestil. A.A., ki je sam policist, je tožniku svetoval, da prijave ne vloži kot posameznik, ampak bo to storilo več članov Lovske družine ... (v nadaljevanju: LD). Kolikor ve tožnik, je A.A. o tem že govoril s kriminalistično policijo, v kakšni fazi je zadeva na policiji, tožnik ne ve. Grožnje so se začele 13. 9. 2017 na sestanku upravnega odbora LD, grozil je B.B. iz .... Tožnik na sestanku ni bil prisoten, je pa bil obveščen, da je imenovani izjavil, da bo ustrelil prvega poganjača LD, pri čemer naj ne bi neposredno omenil tožnikovega imena. B.B. se namreč ni strinjal z načinom izvajanja lova v LD, kjer pa je prvi poganjač prav tožnik. Se je pa res B.B. na enem kasnejših sestankov upravnega odbora opravičeval, da ni mislil resno, da bi komurkoli kaj storil. Dotlej B.B. niti kdo drug tožniku ni grozil, niti ni bil napaden. Ker se počuti ogrožen, se ne namerava udeležiti naslednje izredne seje upravnega odbora LD. Z varnostnim orožjem bi se počutil bolj varno, saj ne more predvideti, kdaj in kje bi ga lahko napadel ta, ki mu grozi. Predsednik LD ni ukrepal, čeprav bi moral predlagati vsaj odvzem orožja dotičnim osebam. Tožnik bi se bolj varnega počutil tudi v gozdovih, kjer dela na odročnih krajih s slabšim telefonskim signalom, kot tudi pri izvajanju nove dejavnosti odkupa in prodaje zlata. Na zaslišanju pri prvostopenjskemu organu je še povedal, da mu je bilo pred približno štirimi leti odtujeno hidravlično kladivo, na drugi lokaciji pa aluminijaste rampe za nakladanje strojev.

3. Prvostopenjski organ je v postopku kot priče zaslišal B.B., C.C., Č.Č. in A.A.. B.B. je povedal, da tožnika pozna že od otroštva, saj so s tožnikovimi starši prijatelji oziroma celo v sorodstvu, s tožnikom že dolgo sodelujeta na raznih področjih, tožnika je vpeljal tudi v lov. V LD imajo zlasti z mlajšo generacijo lovcev, med katere sodi tudi tožnik, težave zaradi nediscipline, med pogoni na prašiča se ne držijo linije pogona. Na upravnem odboru je zato že večkrat opozoril vodstvo LD, naj takšne prakse prepreči oziroma sankcionira. To je B.B. morda povedal nekoliko bolj ostro, vendar zgolj zaradi bojazni, da bi se kakšnemu lovcu zgodila nesreča, pred leti so namreč imeli primer smrti lovca med izvajanjem lova. Ni pa nikomur grozil, da ga bo ustrelil, zlasti ne tožniku. Lahko sicer, da je bilo med razpravami omenjeno tudi orožje oziroma streljanje, vendar v smislu lovskega žargona, ne v smislu, da bi komu grozil. S tožnikom se ni nikoli sprl, bil pa je do njega in do drugih kdaj oster, vendar prav zato, ker ne želi, da bi se komu kaj zgodilo. Sam končno lahko hodi na lov tudi brez orožja, da ne bi prišel v spor oziroma da mu ne bi kdo očital, da komu grozi. Prav zato razmišlja, da se lova ne bi udeleževal, dokler se razmere ne razčistijo, iz upravnega odbora LD pa je zaradi nereda že odstopil. C.C., starešina LD, je zaslišan povedal, da se s tožnikom pozna od njegovega rojstva. Tudi B.B. pozna že najmanj 30 let, ta je pred C.C. osem let uspešno opravljal funkcijo starešine, to je predsednika LD. Dne 13. 9. 2017 je C.C. vodil sestanek upravnega odbora LD, na katerem so razpravljali tudi o načinu izvajanja skupnih lovov na divjega prašiča, z namenom preprečitve morebitnih poškodb pri lovu. V tem kontekstu je bilo govora o uporabi orožja, torej v smislu, da če lovci ne bodo pazljivi in se ne bodo držali postavljenih pravil, bi lahko bil kateri tudi strelno ranjen. V LD je namreč pred leti že prišlo do smrtnega primera med izvajanjem lova. Zagotovo ni bilo direktne grožnje s strani B.B.. Ta je sicer ihtavega karakterja, večkrat žaljiv in se neprimerno obnaša, vendar ga takega poznajo od vedno, ni pa nikoli z nikomer fizično obračunaval ali zlorabljal orožja. C.C. ne verjame, da bi se B.B. in tožnik dejansko sprla, bolj verjetno je šlo za različne poglede na izvajanje lova med pripadniki različnih generacij. Je pa res B.B. večkrat neroden pri obnašanju in verbalnem nastopanju, zato je dobil tudi opomin pred uvedbo disciplinskega postopka. Č.Č. je zaslišan pred prvostopenjskim organom povedal, da tožnika in B.B. pozna približno pet let zaradi članstva v LD, kjer opravlja funkcijo tajnika. Dne 13. 9. 2017 je bil prisoten na seji upravnega odbora LD, na kateri je vodil zapisnik. Sam na tem sestanku ni zaznal nobenih groženj, sploh pa ne zoper tožnika. Na sestanku je sicer prišlo do ne najbolj primernega obnašanja B.B., ki je v jezi s povzdignjenim glasom in žalitvami izražal svoje nezadovoljstvo nad načinom vodenja LD, načinom lova in nedelom gospodarja LD. Zaradi neprimernega obnašanja B.B. se je vnel besedni prepir med njim in predsednikom LD, nakar je Č.Č. B.B. umiril, da so sestanek speljali do konca. Č.Č. ni znano, da bi se tožnik in B.B. sprla, niti ne razlog, zakaj naj bi se sprla. Č.Č. je prvostopenjskemu organu predložil zapisnik sestanka upravnega odbora LD z dne 13. 9. 2017 in povedal, da iz njega ne izhaja, da bi B.B. komu od prisotnih ali drugim lovcem grozil z orožjem ali s silo. A.A. je zaslišan pred prvostopenjskim organom povedal, da tožnika in B.B. pozna od včlanitve v LD leta 2008. Sam je v LD opravljal funkcijo gospodarja, od katere pa je oktobra 2017 zaradi nesoglasij v LD odstopil. Na seji upravnega odbora LD dne 13. 9. 2017, kjer je bil prisoten, je bilo kot običajno precej žaljenja in nedostojnega vedenja, zlasti s strani B.B., ki je goreče izražal svoje nestrinjanje z načinom lova mlajših lovcev. Pri tem ni dobesedno omenjal, da bo ustrelil tožnika. Je pa v ihti in jezi dejal, da bo na lovu ustrelil prvega poganjača, ki se ne bo držal pravil izvajanja lova. Na naslednjem sestanku upravnem odboru je sicer rekel, da je dejansko mislil, da se bodo s takim načinom lova lovci sami postrelili med seboj. A.A. se je o tem pogovoril s kolegi iz policije v smislu, kako bi se dalo ukrepati zoper takšno obnašanje lovca oziroma imetnika orožja, kaj več od tega pa ni bilo. Pričakoval je tudi, da bo zoper B.B. ukrepalo vodstvo LD, vendar od tega ni bilo nič. Po vedenju A.A. do nekega konkretnega spora med tožnikom in B.B. ni prišlo, očitki slednjega so bili usmerjeni zlasti proti mlajšim lovcem glede načina izvajanja lova.

4. Prvostopenjski organ je stanje v zvezi z ogroženostjo tožnika preveril še pri Policiji, Policijski postaji (v nadaljevanju: PP) ..., ki je v svojem odgovoru z dne 21. 11. 2017 navedla, da tožnik dotlej ni bil obravnavana kot žrtev kakršnekoli oblike ogrožanja ali nasilja. Z dopisom z dne 20. 12. 2017 je prvostopenjski organ tožnika seznanil z ugotovitvami postopka in razlogi, zaradi katerih ni upravičen do zahtevanega dovoljenja, ter mu dal možnost izjave o tem. Tožnik se je na to odzval z vlogo z dne 3. 1. 2018, katere vsebina je povzeta v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe (in je v bistvenem enaka vsebini tožbe). Prvostopenjski organ predstavi naravo odločanja po prostem preudarku. Nato na podlagi presoje vseh v upravnem postopku izvedenih dokazov zaključuje, da tožnik ni izkazal upravičenega razloga za nabavo varnostnega orožja in tako ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. V postopku izdaje dovoljenja za nabavo varnostnega orožja mora namreč stranka dokazati, da je njena osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potrebovala varnostno orožje. Dokazati mora tudi, da na izbiro nima drugih načinov varovanja, saj naj bi bilo varnostno orožje zadnje in edino ter obenem najbolj primerno sredstvo za varovanje življenja stranke, njenih družinskih članov in premoženja pred konkretnimi nevarnostmi. Civilno orožje je namreč prvenstveno namenjeno za lov, šport, zbiranje in le izjemoma za osebno varnost. Nabava in posest orožja nista ustavna pravica in ne sredstvo, s katerim naj bi si posameznik zagotavljal uresničevanje pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave Republike Slovenije. Razlogi za omejitev pravice do nabave in posesti orožja so v sami naravi orožja in v tem, da je v pravni državi država tista, ki je dolžna zagotoviti varnost ljudi in storiti vse potrebno zoper kršitelje. Sam psihološki občutek lastne varnosti ne upravičuje izdaje dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Za pridobitev varnostnega orožja morajo obstajati konkretni razlogi ogroženosti. Po presoji prvostopenjskega organa tožnik konkretne ogroženosti v postopku ni dokazal, saj so okoliščine, na katere se sklicuje, preveč splošne, nanašajo pa se predvsem na opravljanje njegovega dela, to je dela z gradbeno mehanizacijo oziroma trgovine z nakitom, dragimi kovinami (zlato) in urami ter prenosom večjih količin denarja, zato vse skupaj ne izkazuje takšne ogroženosti, da bi imela za posledico potrebo po izdaji dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti. Takšen zaključek prvostopenjski organ utemeljuje tudi z ugotovitvami PP ... iz dopisa z dne 21. 11. 2017. Grožnje, ki naj bi jih bil tožnik deležen s strani solovca B.B., niso bile dovolj konkretno izkazane, kar potrjujejo tudi vse štiri zaslišane priče. Ugotovljeno je bilo, da je tožniku izvor domnevne ogroženosti znan, saj izvira iz nesporazumov znotraj LD ..., oziroma s strani znane osebe B.B.. Civilno orožje nedvomno ni namenjeno reševanju takšnih nesporazumov, zato bi lahko bilo tožnikovo oboroževanje razumljeno kot pripravljenost na medsebojno obračunavanje, zaradi česar se tožnikova varnost ne bi povečala, temveč bi to lahko vodilo k zaostrovanju odnosov. Konfliktnim situacijam se bo moral tožnik izogibati, morebitne spore pa reševati po zakoniti poti preko pristojnih državnih organov.

5. Prvostopenjski organ kot neutemeljeno zavrača tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 17. člena ZOro-1 in pojasnjuje, da se ta določba nanaša na orožne listine in odločbe v upravnem postopku, ki so povezane z uresničevanjem pravic in dolžnosti glede zbiranja orožja. Poudarja, da je za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja ter vzdrževanje javnega reda in miru primarno dolžna poskrbeti država s svojimi organi, kot so policija, državno tožilstvo, sodišča. Pravica posameznikov do samopomoči je omejena z določbami Kazenskega zakonika in drugimi instituti veljavnega prava. Iz navedenega sledi, da se mora tožnik v zvezi s težavami z varnostjo najprej obrniti na policijo, tožilstvo, sodišča, česar pa ni storil, saj iz dopisa PP ... z dne 21. 11. 2017 izhaja, da ni bil nikoli obravnavan kot žrtev kakršnekoli oblike ogrožanja ali nasilja. Do osebnega varnostnega orožja po ZOro-1 pa je posameznik upravičen le, če je tako ogrožen, da niti policija niti druge varnostne organizacije ne morejo zagotoviti njegove varnosti ter je osebno varnostno orožje edino primerno sredstvo za varovanje, česar pa tožnik ni uspel dokazati. Kot je nadalje razvidno iz omenjenega dopisa PP ..., policisti v konkretnem primeru ne razpolagajo z operativnimi informacijami glede tožnikove ogroženosti niti v smislu opravljanja njegovega dela, kar dodatno potrjuje zaključek, da tožnik do izdaje zahtevanega dovoljenja za varnostno orožje ni upravičen. Prvostopenjski organ tožniku svetuje, da morebitne dogodke sproti naznanja pristojnemu organu, saj bi s tem policiji omogočil, da s svojim operativnim delom zmanjša morebitno tožnikovo ogroženost, tudi kar se tiče opravljanja njegovega dela oziroma poklica. Orožje je po svoji naravi nevarna stvar in pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda, zato je promet z orožjem omejen, kot izhaja iz določb ZOro-1. Prvostopenjski organ pripominja, da v konkretnem primeru ne gre za njegovo nezaupanje do tožnika, nasprotno, ta že ima orožno listino in orožje iz razloga lova, kot tudi dovoljenje za zbiranje orožje. V obravnavanem primeru gre izključno za presojo, da tožnik z zatrjevanim občutkom ogroženosti v postopku ni izkazal upravičenega razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti, oziroma ni dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, zato je bila njegova obravnavana vloga zavrnjena.

6. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 216-59/2018/4 (1324-08) z dne 21. 8. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njegov predlog za povrnitev stroškov postopka. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino izpodbijane odločbe, potek postopka pred njeno izdajo ter vsebino pritožbe in zaključi, da ta ni utemeljena. Ugotavlja, da je bila v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, 9. in 146. člen) tožniku dana možnost dokazovanja upravičenega razloga za nabavo varnostnega orožja, vendar takšnega dovolj tehtnega razloga tudi po presoji drugostopenjskega organa nima. Pri tem se drugostopenjski organ v celoti sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedel prvostopenjski organ. Pojasnjuje, da so v drugem odstavku 14. člena ZOro-1 kumulativno določeni pogoji za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, že neizpolnjevanje enega od teh pogojev je torej razlog za zavrnitev vloge. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, to je upravičen razlog za izdajo orožne listine. Upravičen razlog za nabavo varnostnega orožja izkaže posameznik, ki v postopku dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (1. alineja prvega odstavka 17. člena ZOro-1). Že iz same narave stvari, ki ima podlago v določbah 1., 2., 17., 28. in drugih členov ZOro-1 ter drugih predpisih (npr. s področja lovstva, javne varnosti itd.), izhaja, da je civilno orožje v prvi vrsti namenjeno za lov, šport, zbiranje ter le izjemoma za osebno varnost. Zato se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, katere osebna varnost je dejansko tako ogrožena, da uporaba orožja pomeni skrajno možnost odvrnitve nevarnosti, pri čemer oseba nima na izbiro druge možnosti varovanja, k ogroženosti pa tudi ne sme prispevati s svojim ravnanjem. Dokazno breme glede upravičenega razloga za nabavo varnostnega orožja nosi stranka in ne upravni organ. Opisana stališča sta zavzeli tudi Upravno in Vrhovno sodišče. Po pravnem redu RS je nabavo in posest varnostnega orožja obravnavati kot privilegij in ne kot pravico, seveda kolikor posameznik izpolnjuje v 14. členu ZOro-1 določene pogoje. Drugostopenjski organ dodaja, da tožnik tudi ni izkoristil drugih oblik zaščite, saj ni zaprosil za pomoč policije ter ni prijavil dogodka oziroma groženj, ki naj bi mu bile izrečene. Njegovo mnenje, da bi se z orožjem počutil bolj varnega, k drugačni odločitvi ne pripomore. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se čuti ogroženega, ker ima gradbeno mehanizacijo in opravlja dela na odročnih krajih ter da se bo začel ukvarjati s prodajo in prevozi zlata. Navaja tudi, da je zbiratelj orožja, ki ga mora prevažati z ene lokacije na drugo, in da je že zato upravičen do orožja za osebno varnost. Vendar pa je tudi sam navedel, da razen verbalnih groženj solovca doslej ni bil ogrožen ali napaden. Drugostopenjski organ je tako ob tehtanju med razlogi za in proti izdaji zaprošenega dovoljenja prišel do zaključka, da tožnikovi razlogi za to niso dovolj tehtni.

7. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi oziroma odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

8. V tožbi navaja, da se je toženka v upravnem postopku in izpodbijani odločbi obširno ukvarjala z grožnjami lovca B.B. in tožnikovo ogroženostjo v tej zvezi, kar pa je postopek zapeljalo iz prave smeri; zaplet z omenjenim lovcem bi moral kvečjemu dodatno podkrepiti utemeljenost obravnavane vloge. Pogoj, da se slednji ugodi, je izpolnjen že s tem, da ima tožnik dovoljenje za zbiranje orožja. Pri tem se sklicuje na določbe 17. člena ZOro-1 in navaja, da se drugi odstavek tega člena nanaša na oziroma nadgrajuje vse primere upravičenega razloga iz prvega odstavka. Zakonodajalec je presodil, da že samo posedovanje zbirke orožja oziroma dovoljenja za zbiranje orožja pomeni predpostavko, da je osebna varnost nosilca lahko ogrožena v takšni meri, da je upravičen tudi do varnostnega orožja, in to brez kakršnegakoli dodatnega pojasnjevanja in dokazovanja dejanske ogroženosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe podano tolmačenje, da se drugi odstavek 17. člena ZOro-1 nanaša na orožne listine, ki so povezane z uresničevanjem pravic in dolžnosti glede zbiranja orožja, je nejasno in nedorečeno ter nepravilno. Bistven dokaz za ta postopek je torej dovoljenje za zbiranje orožja, ki ga ima tožnik.

9. Tožnik nadalje ugovarja, da bi tudi sicer z vidika ogroženosti tožnikove varnosti toženka morala temeljiteje presoditi njegove navedbe glede dela z gradbenimi stroji in lokacij, na katerih ga opravlja, ter navedbe, da tožnikova dejavnost sedaj obsega še trgovino z nakitom, kovinami (zlatom) in urami, povezano s prenosom tudi večjih količin denarja. Do varnostnih tveganj, povezanih s tožnikovim delom, se toženka ni opredelila, ampak je v tej zvezi navedla le, da je ogroženost tožnika opisana presplošno, poleg tega naj bi policija kot organ pomenila učinkovito zaščito. Vendar je delo policije prvenstveno namenjeno zagotavljanju splošne varnosti, medtem ko morajo imeti določene dejavnosti zagotovljeno lastno varnost. Zlasti trgovina in prevoz vrednejših kovin, nakita, ur sta povezana z močno povečano objektivno varnostno ogroženostjo, splošno znano je, da so takšne pošiljke in hkrati osebe veliko bolj izpostavljene napadom roparjev in tatov. Na srečo tožnik osebnega napada še ni doživel, vendar pa to ne more pomeniti edinega upoštevnega dokaza ogroženosti, ampak ta izhaja že iz dejavnosti same. To velja tudi za delo z gradbenim strojem na odročnih lokacijah.

10. Kot še navaja tožnik, se je v upravnem postopku pred prvostopenjskim organom pojavila tudi okoliščina ogrožanja tožnikove varnosti s strani lovca B.B.. Toženka je zaključila, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bila njegova varnost zaradi določenih neprimernih besed imenovanega lovca tako ogrožena, da bi tožnik potreboval varnostno orožje. V tej zvezi pojasnjuje, da za takšno orožje ni zaprosil, da bi z njim reševal spore v LD, saj se kot lovec in zbiratelj orožja, pa tudi nekdanji varnostnik podjetja A. dobro zaveda, v kakšnih primerih se lahko uporabi varnostno orožje. Po mnenju tožnika upravni organ pri tem prihaja v nasprotje, saj razlaga, da bi bilo takšno oboroževanje lahko razumljeno kot pripravljenost na obračunavanje, po drugi strani pa, da grožnje lovca niso dokazane v zadostni meri, da bi bila varnost tožnika zares ogrožena in bi torej orožje potreboval. Je pa glede na izjave prič B.B. očitno konfliktna oseba oziroma kolerik in je tako bolj verjetno, da lahko grožnje v določeni meri tudi izpolni. Tožnik je zadevo prijavil lovcu A.A., da jo ta glede na svoje poznavanje področja in postopkov preda policiji, omenjeni je s policijo o tem, kot izhaja iz njegove izjave, tudi kontaktiral. Sicer pa je po tožnikovem mnenju najpomembnejša ugotovitev, da glede na dosedanje ravnanje z orožjem ne obstajajo nikakršni zadržki, da tožnik ne bi bil osebno primeren za ravnanje z orožjem in torej ta pogoj v celoti izpolnjuje. Pripominja pa, da zapleta z lovcem B.B. niti on sam niti zaslišane priče upravnemu organu niso predstavili povsem verodostojno oziroma so ga v precej omiljeni obliki. Določene navedbe omenjenega lovca ne držijo, razvoj dogodkov in izrečene besede na sestanku upravnega odbora LD dne 13. 9. 2017 pa bi bili najbolje razvidni iz zvočnega posnetka. Zanj in za zapisnik omenjenega sestanka je tožnik tudi zaprosil, vendar mu jih starešina LD ... C.C. (kot izhaja iz dopisa z dne 14. 11. 2017) ni izročil. Zato je tožnik predlagal, da oboje pridobi in tožniku posreduje prvostopenjski organ, ki pa tega ni storil, zaradi česar je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik zato vztraja, da se v morebiti ponovljenem upravnem postopku pridobi tudi ta dokaz. Sicer pa sklepno kot bistveno za zadevo ponovno izpostavlja, da izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 17. člena ZOro-1 prevlada nad pogoji, določenimi v prvem odstavku tega člena. Kot dokaze za svoje navedbe je v tožbi navedel: izpodbijano prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo, tožniku izdano dovoljenje za zbiranje orožja ter vpogled v upravni spis.

11. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi ter ob sklicevanju na listine v upravnem spisu in tudi razloge drugostopenjske odločbe predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene. V dne 1. 3. 2021 poslani vlogi je izpostavila, da je Upravno sodišče v podobnih upravnih sporih tožbe zavrnilo.

12. Tožnik je v 4. 3. 2021 poslani vlogi vztrajal, da glede na izdano dovoljenje za zbiranje orožja dokazovanje tožnikove ogroženosti ni nujno za ugoditev tožbi, sicer pa je kot dokaz predlagal še svoje zaslišanje.

13. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 11. 5. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik osebno in odvetnik D.D. iz tožnikove pooblaščene Odvetniške pisarne A. d.o.o. ter pooblaščenec toženke E.E.. Tožnik je po pooblaščencu vztrajal pri tožbi, svojih navedbah in predlaganih dokazih. Glede na drugi odstavek 17. člena ZOro-1 ugotavljanje tožnikove subjektivne ogroženosti ni potrebno. Kot je nadalje navedel, tožnik opravlja dejavnost z gradbenimi stroji na izoliranih lokacijah sredi gozdov, kjer dela izvaja sam, brez prisotnosti drugih delavcev, predvsem na področju Pivke oziroma Istre, kjer so prisotni relevantni tokovi prebežnikov in s tem povezanega kriminala trgovanja s prebežniki. Poslovanje na področju nakupa in prodaje zlata ter drugih dragocenih izdelkov pa ga tudi izpostavlja objektivni nevarnosti napada, predvsem pri prevozu zlata do topilnice v .... Toženka je po pooblaščencu vztrajala pri sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe in upravne spise zadeve. Izpostavila je, da se v postopku izdaje dovoljenja za zbiranje orožja ne preverja izpolnjevanja pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, ki pa je po prvem odstavku 17. člena bistven za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, ter opozorila na sodbo tega sodišča v zadevi III U 100/2016. Tožnik je navedel, da ima orožno listino za zbiranje orožja tudi kategorije A, kamor spada avtomatsko orožje, in da pri nakupu slednjega med potjo med točkama nakupa in hrambe lahko izpostavljen napadom kriminalnih skupin. Obenem so znani dogodki napadov na zlatarje, nasilnih kraj gradbene mehanizacije večje vrednosti, poleg napadov na bankomate in osamljene posameznike, ki ne živijo v urbanem okolju, kot je tudi tožnik. Ta je kot dokaz predložil še kopijo odlikovanja, ki mu ga je podelila Lovska zveza Slovenije (v nadaljevanju: LZS), to je zlatega znaka za lovske zasluge z dne 9. 5. 2017, in dopis Policije, PP ... z dne 27. 6. 2020. Tožniku in njegovemu pooblaščencu je bila na glavni obravnavi na vpogled dana kopija zapisnika sestanka upravnega odbora LD ... z dne 13. 9. 2017, ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi zadeve. Tožnikov pooblaščenec je pripomnil, da se tožnik prej do tega zapisnika ni mogel opredeliti, vsekakor pa so v njem zamolčana vsa dejstva, ki so jih potem navajale pred prvostopenjskim organom zaslišane priče glede obnašanja lovca B.B., saj je ta grozil osebam, ki se med lovom ukvarjajo s pogonom divjadi, kar so potrdile vse pred upravnim organom zaslišane priče. Zato je v tem delu zapisnik netočen oziroma lažen. S tem se je tožnik, kot je izrecno potrdil njegov pooblaščenec, opredelil do zadevnega zapisnika.

14. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise zadeve (med katerimi so tudi izpodbijana odločba, drugostopenjska odločba, tožniku izdano dovoljenje Upravne enote ... za zbiranje orožja z dne 13. 5. 2010 in zapisnik sestanka upravnega odbora LD ... z dne 13. 9. 2017) ter kopiji tožniku podeljenega zlatega znaka LZS za lovske zasluge z dne 9. 5. 2017 in dopisa Policije, PP ... z dne 27. 6. 2020. Izvedlo je tudi dokaz z zaslišanjem tožnika, ki je izpovedal, da je z nekaterimi drugimi lovci opozarjal na nepravilnosti oziroma kazniva dejanja (zavarovalniške goljufije), do katerih je prihajalo v LD ..., zato je prišlo najprej do verbalnih napadov, nato, dne 25. 3. 2017, ko so imeli redno letno skupščino, pa tudi do fizičnega napada na tožnika. Napadel ga je starešina LD C.C., na kraj je prišla tudi policija, kar je razvidno tudi iz obvestila Policije z dne 27. 6. 2020. Na tožnika so se s strani predstavnikov LD vršili različni pritiski, tudi v smislu revizije poslovanja tožnika kot samostojnega podjetnika, predvideva, da so se tako skušali zaščititi zaradi svojih nepravilnosti. V zvezi z navedbami glede gradbene mehanizacije je tožnik povedal, da mu je bila ta večkrat odtujena, o čemer je bila obvestil tudi policijo. Meni, da mu varnostno orožje pripada, tudi zaradi zbiranja orožja, za kar ima izdano dovoljenje. Ve, da imajo njegovi kolegi takšno orožje, celo polavtomatsko puško, medtem ko je tožnik zaprosil za dovoljenje samo za polavtomatsko pištolo. Na vprašanje svojega pooblaščenca o delu, ki ga opravlja, je tožnik povedal, da ima sklenjeno stalno pogodbo z Zavodom za gozdove za delo na področju gozdnih vlak, sedaj pa ima še več dela na podlagi pogodbe z Mestno občino .... Z dejavnostjo nakupa in prodaje dragih kovin se je sicer začel ukvarjati, na začetku je delal na terenu in imel namen, da se nato s to dejavnostjo ustali na nekem stalnem kraju, vendar je prišla vmes korona in je ta dejavnost zastala. Tožnik ima dejavnosti razpršene, ukvarja se tudi z oddajanjem nepremičnin. Na vprašanje svojega pooblaščenca glede dogajanja na skupščini oziroma zboru LD dne 25. 3. 2017 in kasneje, je tožnik povedal, da so takrat vodstvu LD postavljali različna vprašanja, zato so bili označeni za skupino nezadovoljnih lovcev in so bili zoper več od njih nato sproženi disciplinski postopki, približno sedem članov LD je podalo odstopno izjavo, dva (vključno s tožnikom) sta bila izključena, nekateri so bili pogojno izključeni, nekatere pa je predsednik LD nekako pomilostil po svojih pravilih, obravnavani so bili za iste stvari po različnih kriterijih. Sedaj tožnik ni član nobene lovske družine. Službeno varnostno orožje je imel, ko je bil zaposlen kot varnostnik pri A.. Na vprašanja pooblaščenca toženke je povedal, da se v zvezi s svojo dejavnostjo ni nikoli dogovarjal z varnostno službo za spremstvo ali osebno varovanje, ker bi imel s tem dodatne stroške, neposrednega napada nase v zvezi s svojo dejavnostjo še ni doživel niti mu z napadom v tej zvezi ni nihče grozil. K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo vlogo za izdajo orožne listine, in sicer dovoljenja za nabavo orožja (polavtomatske pištole) iz razloga varnosti. Po presoji sodišča je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna in ima podlago v zakonu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi bistvenim razlogom, s katerimi je odločitev utemeljil že prvostopenjski organ in ki jih je v svojo odločbo povzel tudi drugostopenjski organ, zato je te razloge bolj izčrpno povzelo in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

17. Materialnopravna podlaga za izdajo (in presojo) izpodbijane odločbe so določbe ZOro-1. Ta zakon ureja pravice in obveznosti oseb v zvezi z orožjem, z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda (1. člen), opredeljuje, kaj je orožje (2. člen) in njegovo razvrstitev v kategorije (3. člen). Varnostno orožje je kratkocevno in dolgocevno strelno orožje različnih kalibrov (prvi odstavek 5. člena ZOro-1). V II. poglavju tega zakona so opredeljene vrste orožnih listin, med katere spadata tudi dovoljenje za nabavo orožja in dovoljenje za zbiranje orožja (10. člen), ter pravice in obveznosti, ki iz izhajajo iz orožnih listin (11. člen). Kot je razvidno iz prvega odstavka tega člena, dovoljenje za nabavo orožja osebi dovoljuje nabavo orožja in se izda z veljavnostjo šestih mesecev. Dovoljenje za zbiranje orožja osebi dovoljuje zbiranje orožja brez pravice nošenja in se izda s trajno veljavnostjo (osmi odstavek 11. člena ZOro-1). Kot izhaja iz nadaljnjih določb ZOro-1, izda pristojni organ posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, če so izpolnjeni vsi v drugem odstavku 14. člena ZOro-1 določeni pogoji, med katerimi je tudi pogoj iz 4. točke navedene določbe, to je, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine. V zvezi s tem ZOro-1 v prvem odstavku 17. člena določa, da ima posameznik upravičen razlog (4. točka drugega odstavka 14. člena tega zakona) za izdajo orožne listine, če: dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (1. alineja); predloži dokazilo, da je upravičen do lovskega orožja po predpisih o lovstvu (2. alineja); predloži dokazilo o članstvu v strelski športni organizaciji (3. alineja); predloži dokaze o podaritvi ali dedovanju orožja (4. alineja). V drugem odstavku 17. člena ZOro-1 pa je določeno, da se šteje, da je izpolnjen upravičen razlog za izdajo orožne listine, če posameznik poseduje dovoljenje za zbiranje orožja.

18. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik z obravnavano vlogo zahteval izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti, torej varnostnega orožja, prav tako ni sporno, da je tožnik imetnik dovoljenja za zbiranje orožja (dovoljenje Upravne enote ... št. DZ0002307 z 13. 5. 2010), ki ga je priložil vlogi in tudi tožbi. Pač pa je sporno, ali že zaradi izdanega dovoljenja za zbiranje orožja tožnik glede na določbo drugega odstavka 17. člena ZOro-1 izkazuje upravičen razlog za izdajo zaprošenega dovoljenja za nabavo varnostnega orožja, oziroma (če ni tako) ali je tožnik sicer, z drugimi navedbami in dokazi, izkazal razlog za izdajo dovoljenja za nabavo polavtomatske pištole kot varnostnega orožja.

19. Pri razlagi določb ZOro-1 je treba izhajati iz narave stvari (orožja), na katero sta pravilno opozorila oba upravna organa, ter načelnega izhodišča v RS veljavnega pravnega reda, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi (in premoženja) na svojem teritoriju in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Kot izhaja iz določb ZOro-1, ki jih je izpostavil drugostopenjski organ, je civilno orožje prvenstveno namenjeno za lov, šport, zbiranje in le izjemoma za osebno varnost. Iz že omenjene narave stvari, kot tudi iz zakonske ureditve torej izhaja, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je varnost zaradi posebnih okoliščin dejansko ogrožena v takšni meri, da bi zato nujno potrebovala varnostno orožje in oseba nima na izbiro nobenih drugih možnosti varovanja.

20. Glede na povedano je po presoji sodišča utemeljena razlaga, da se določba drugega odstavka 17. člena ZOro-1 nanaša le na orožne listine, povezane z zbiranjem orožja. To pomeni, da bi se tožnik na citirano določbo lahko skliceval, če bi uveljavljal izdajo dovoljenja za nabavo orožja za svojo zbirko orožja, ne pa za nabavo varnostnega orožja. Na takšno razlago 17. člena ZOro-1 kaže tudi ureditev izdaje dovoljenja za zbiranje orožja posamezniku, pri čemer se po sedmem odstavku 14. člena ZOro-1 presoja izpolnjevanje pogojev iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, ne pa tudi pogoja iz 4. točke navedene določbe. Drugačna razlaga (za katero se zavzema tožnik) bi pomenila, da bi se imetniku dovoljenja za zbiranje orožja izdale orožne listine za varnostno orožje brez presoje konkretnih okoliščin glede ogroženosti njegove varnosti, kar bi bilo očitno v nasprotju z opisanimi izhodišči pravnega reda RS in namenom ter preostalo ureditvijo ZOro-1 in na tej podlagi oblikovano ustaljeno sodno prakso. Ta je že zavzela stališče, da je, glede na posebno ureditev ZOro-1 v zvezi z izdajo dovoljenja posamezniku za nabavo varnostnega orožja, neutemeljeno razlogovanje, da je izkazan upravičen razlog za izdajo orožne listine za varnostno orožje že, če ima posameznik dovoljenje za zbiranje orožja (tako sodba v zadevi III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017).

21. Navedeno pomeni, da mora torej posameznik za izkaz upravičenega razloga za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Kot se je v zvezi s tem tudi že izrekla ustaljena sodna praksa, je potrebna restriktivna razlaga citirane določbe 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 oziroma stroga presoja glede obstoja navedenega razloga (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 162/2014 z dne 5. 6. 2014, sodba Vrhovnega sodišča I Up 28/1998 z dne 7. 3. 2001, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 23/2013 z dne 13. 2. 2013 ter sodbe Upravnega sodišča št. III U 324/2016 z dne 19. 10. 2018, III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, II U 216/2013 z dne 5. 2. 2014 in I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012). Iz stališč navedene sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti. Trditveno in dokazno breme o tem, da je osebna varnost posameznika ogrožena tako in v tolikšni meri, da je nikakor ni mogoče zagotoviti drugače kot z zaprošenim varnostnim orožjem, je na stranki, ki zahteva izdajo dovoljenja. Takšno stališče izhaja že iz same določbe 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, potrjuje pa ga tudi 20. člen tega zakona. Sodna praksa je v tovrstnih sporih posebej poudarila, da mora upravni organ skrbeti, da je ob interesu posameznika upoštevan tudi javni interes.

22. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. S svojimi navedbami namreč ni uspel utemeljiti, da je njegova osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da je polavtomatska pištola kot varnostno orožje edino in obenem najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, ki naj bi grozila tožniku. Kot že povedano, se je tožnik splošno skliceval na okoliščino, da ima izdano dovoljenje za zbiranje orožja in da ima doma več kosov orožja, vendar pa dovolj konkretnih navedb o tem ni podal. Njegove navedbe v tej smeri so torej ostale na ravni (pre)splošnih zatrjevanj in sklepanj, kar po že obrazloženem za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ne zadostuje. Za drugačno odločitev tudi ne more zadoščati tožnikova navedba na glavni obravnavi, da imajo drugi kolegi varnostno orožje, celo polavtomatsko puško. Presoja se vedno opravi glede na ugotovitve konkretnega postopka. Sodišče v tem upravnem sporu ne more presoditi pravilnosti morebitnih drugih postopkov izdaje dovoljenj za nabavo varnostnega orožja oziroma pravilnosti in zakonitosti v njih izdanih odločb oziroma preizkusiti v tej zvezi podanega očitka. Tožnik namreč ni navedel, za katere konkretne osebe naj bi šlo, in ne predložil njim izdanih dovoljenj za nabavo varnostnega orožja ali pojasnil, zakaj tega ne bi mogel storiti.

23. Nadalje tožnik ugovarja, da upravna organa nista ustrezno presodila njegovih navedb glede dela z gradbenimi stroji in lokacij, na katerih ga opravlja, ter navedb o tožnikovi dejavnosti trgovine z nakitom, dragimi kovinami (zlatom) in urami. Tudi ti ugovori niso utemeljeni. Tudi po presoji sodišča so namreč vse tožnikove navedbe v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravlja, ostale na ravni daleč presplošnih trditev in splošnih sklepanj, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Zgolj sklicevanje na hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo, za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja glede na zakon ne zadošča. Pri odločanju o izdaji takšnega dovoljenja je upošteven le obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika (in ne zgolj njegov občutek oziroma splošno sklepanje o tem), pri čemer mora biti izkazano tudi, da je varnostno orožje edino in najbolj primerno sredstvo za odpravo te konkretne nevarnosti. Tožnik tega v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravlja, konkretno ni utemeljil niti izkazal. Zaslišan pred sodiščem je sicer povedal, da mu je bila gradbena mehanizacija večkrat odtujena, o čemer je bila obveščena policija, obenem pa je tudi povsem jasno izpovedal, da v zvezi s svojo dejavnostjo ni nikoli doživel neposrednega napada nase, niti mu ni nihče grozil z napadom v zvezi z opravljanjem dejavnosti, kot tudi, da se nikoli ni dogovarjal z varnostno službo za spremstvo oziroma osebno varovanje. Na ravni pavšalnih navedb in splošnih sklepanj je ostalo tudi njegovo sklicevanje na opravljanje dejavnosti nakupa in prodaje nakita, dragih kovin in ur, ki je, kot izhaja iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, tudi sicer zastala. Glede na tožnikove navedbe sodišče še pojasnjuje, da izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, da bi bilo izpolnjevanje pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena oziroma razloga iz 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 dokazano šele, če bi tožnik že bil žrtev napada. Razloge obeh upravnih organov je razumeti v smislu, da tožnik ni dovolj konkretno izkazal, da bi v zvezi z njegovo dejavnostjo že prišlo do kakršnikoli varnostno problematičnih dogodkov, ampak je le nizal hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo. Tako posplošena predvidevanja, brez konkretne utemeljitve, da niso mogoči nobeni drugačni ukrepi za zagotovitev varnosti, za izdajo zahtevanega dovoljenja ne morejo zadoščati.

24. Da je osebna varnost tožnika ogrožena tako in v takšni meri, da bi za zagotovitev varnosti potreboval varnostno orožje in da je polavtomatska pištola kot takšno orožje edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, pa tudi ne more utemeljiti tožnikovo sklicevanje na dogajanje v LD .... Kolikor se tožnik sklicuje na grožnje lovca B.B., predvsem na sestanku upravnega odbora LD ... 13. 9. 2017, sta že upravna organa navedla, da iz izjav, ki so jih v upravnem postopku podali kot priče zaslišani B.B., C.C., Č.Č. in A.A. (vsebina izjav je podrobno navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe), ne izhaja, da bi B.B. grozil z nasiljem neposredno tožniku. To ni razvidno niti iz vsebine zapisnika sestanka upravnega odbora LD ... z dne 13. 9. 20171, ki je bil predočen tožniku na glavni obravnavi. Tožnik ponovnega zaslišanja navedenih prič v sodnem postopku ni predlagal, glede zapisnika z dne 13. 9. 2017 pa je izjavil, da njegova vsebina v celoti ne ustreza dejanskemu dogajanju. Smiselno s tem zatrjuje, da je B.B. (na sestanku upravnega odbora LD dne 13. 9. 2017) grozil z nasiljem nad tožnikom. V tem smislu sodišče razume tudi tožbeno navedbo, naj se v morebiti ponovljenem upravnem postopku pridobi tudi zvočni posnetek sestanka z dne 13. 9. 2017, kar je tožnik predlagal že v postopku pred prvostopenjskim organom. Ta navedenemu predlogu ni sledil, vendar pa to na odločitev ne vpliva. Četudi bi namreč upravni organ oziroma sodišče v celoti sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da je B.B. dne 13. 9. 2017 grozil z nasiljem nad tožnikom, s tem še ni izkazan upravičeni razlog za nabavo varnostnega orožja iz 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1. Tožnik bi moral konkretno utemeljiti in dokazati tudi, da je nabava zaprošenega varnostnega orožja edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odvrnitev nevarnosti morebitnega napada s strani B.B.. Da in zakaj ni tako, prepričljivo izhaja že iz razlogov prvostopenjskega organa, ki jim pritrjuje tudi sodišče. Vse povedano smiselno velja tudi, kolikor se tožnik sklicuje na grožnje oziroma napad s strani starešine oziroma predsednika LD ... C.C. ob letnem občnem zboru LD ....2 Tudi po presoji sodišča namreč ni podlage za zaključek, da bi bila nabava polavtomatske pištole edino in najbolj primerno sredstvo za tožnikovo obrambo pred grožnjami oziroma napadom takratnih solovcev B.B. in C.C.. Tožnik se je, če je menil, da je resno ogrožen s strani B.B., sam imel možnost obrniti na policijo (in se tako ne more prepričljivo sklicevati, da je to prepustil A.A., iz izjave katerega tudi sicer izhaja, da se je o tem s kolegi zgolj neformalno pogovoril), vendar pa tega ni storil, saj je prvostopenjski organ od Policije, PP ... prejel obvestilo z dne 21. 11. 2017, da tožnik dotlej ni bil obravnavan kot žrtev kakršnekoli oblike ogrožanja ali nasilja (o čemer je tožnika tudi seznanil pred izdajo izpodbijane odločbe). Kot je razvidno iz spisov zadeve, o grožnjah oziroma napadu s strani C.C. prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen in zato tega pri izdaji odločbe niti ni mogel upoštevati. Ne glede na to pa sodišče pripominja, da tožnik tudi v upravnem sporu ni podal nobenih konkretnih navedb, iz katerih bi izhajalo, da mu zaradi ogroženosti s strani B.B. in C.C. varnosti ne bi mogla zagotavljati policija, ampak bi za obrambo pred njima nujno potreboval polavtomatsko pištolo. Kaj takega tudi iz na glavni obravnavi predloženega dopisa Policije, PP ... z dne 27. 6. 2020 ne izhaja: iz njega je namreč razvidno (le), da je bila tožnikova kazenska ovadba zoper LD ... in njenega predsednika C.C. odstopljena Okrožnemu državnemu tožilstvu v ..., da policija zadevo še vedno preiskuje in da se bo, če bo potrebno, obrnila na tožnika, da pojasni dejstva in okoliščine kaznivega dejanja.

25. Da je bil tožnik 9. 5. 2017 odlikovan z zlatim znakom LZS za lovske zasluge ter tožnikova pojasnila o spornem delovanju LD po navedenem do drugačne odločitve v tem upravnem sporu ne morejo pripeljati. Za odločanje v obravnavani zadevi so relevantne določbe ZOro-1 in v njih določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Pogoj tožnikove zanesljivosti iz 3. točke prvega odstavka 14. člena (v zvezi s 16. členom ZOro-1) v konkretnem primeru ni sporen, ampak izpodbijana odločitev temelji na pravilnem zaključku, da ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 14. člena ZOro-1. Sicer pa so reševanju za tožnika spornih vidikov delovanja LD, kot jih je opisal tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi, namenjeni za to predpisani kazenskopravni in civilnopravni postopki.

26. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

27. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 V zapisniku glavne obravnave z dne 11. 5. 2021 je na enem mestu prišlo do očitne pomote pri navedbi datuma omenjenega zapisnika sestanka upravnega odbora LD ..., in sicer je navedeno 12. 5. 2017 namesto pravilno 13. 9. 2017, kar je datum, ki je razviden iz kopije zadevnega zapisnika v upravnem spisu, ki je bila tudi predočena tožniku na glavni obravnavi; takšen datum (13. 9. 2017) izhaja tudi iz navedb samega tožnika v tožbi. 2 Tožnik je ob zaslišanju na glavni obravnavi v tej zvezi navajal datum 25. 3. 2017, vendar je iz njegovega opisa sosledja dogodkov, kot tudi iz njegovega odgovora na po vloženi pritožbi prejeti dopis LD ... razvidno, da so se ti dogodki zgodili v marcu 2018.