Jedro

Organ prve stopnje ni ravnal po določbi drugega odstavka 23. člena ZUP, ki napotuje na uporabo četrtega odstavka 65. člena tega zakona, temveč je o stvari odločil kot stvarno nepristojni organ. Tožena stranka te napake pri svojem odločanju ni upoštevala, čeprav bi jo morala po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP), saj je šlo za kršitev postopka, ki je bistvena (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, Izpostave B, št. ... z dne ..., s katero je navedeni upravni organ prve stopnje tožnikov zahtevek za odjavo njegove obrtne dejavnosti z učinkom za nazaj zavrnil, med drugim tudi iz razloga, ker po 31. 12. 1994 ni več pristojen za odločanje o prenehanju obrtne dejavnosti. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je tožnik dne 23. 9. 1993 pridobil obrtno dovoljenje št. ... za opravljanje obrtne dejavnosti "montaža vseh vrst oblog iz različnih materialov, termoizolacije ter izvedba protihrupne zaščite ..." ter da je pri Davčnem uradu A, Izpostavi B priglašen kot samostojni podjetnik posameznik pod št. ... od 20. 9. 1993. Glede na določbo 10. člena Pravilnika o načinu in postopku vodenja vpisnika samostojnih podjetnikov posameznikov (Uradni list RS, št. 64/01) bi moral tožnik prenehanje obrtne dejavnosti priglasiti pri navedeni izpostavi davčnega urada. Glede na prehodno določbo 46. člena Obrtnega zakona (Uradni list RS. št. 50/94 in 36/00) bi moral tožnik obrtno dejavnost odjaviti tudi pri Obrtni zbornici Slovenije. Tožena stranka po navedenem ugotavlja, da je pravilno stališče organa prve stopnje, da ni pristojen za izdajo odločbe o odjavi obrtne dejavnosti, zato je morala pritožbo zavrniti.

Tožnik v laični tožbi navaja, da je obrtno dejavnost opravljal do leta 1995, kasneje pa ne več, ker ni prebival v Sloveniji. Davčnemu uradu je bilo znano, da dejavnosti ne opravlja več, saj so tožnikovi domači povedali davčnemu inšpektorju, da tožnik ne živi več na dotedanjem naslovu. Obrtne dejavnosti ne misli več opravljati, zato predlaga sodišču, naj njegovi prošnji za odjavo obrtne dejavnosti za nazaj ugodi. Pripominja tudi, da ne more poravnati zaostalih prispevkov, saj znašajo že čez 10.000.000,00 SIT V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da upravna enota v času vložitve tožnikove zahteve (23. 1. 2001) ni bila več pristojna za odločanje v zvezi s prenehanjem opravljanja obrtne dejavnosti oziroma dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, saj iz določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 do 45/01) jasno izhaja, da mora samostojni podjetnik prenehanje poslovanja priglasiti Davčni upravi Republike Slovenije (76. člen ZGD) ter da je torej davčni organ pristojen za odločanje o tem, ali je mogoča priglasitev prenehanja poslovanja s povratnim učinkom; v zvezi s prenehanjem veljavnosti obrtnega dovoljenja pa Obrtni zakon (ObrZ, Uradni list RS, št. 50/in 61/00) določa pristojnosti Obrtne zbornice Slovenije (17. člen ObrZ), kar pomeni, da le-ta odloča tudi o zahtevi za retroaktivno prenehanje veljavnosti obrtnega dovoljenja. Toda tožena stranka, in pred njo že upravni organ prve stopnje, je pri svojem odločanju povsem prezrla pravila upravnega postopka, ki urejajo poslovanje s strankino zahtevo, kadar je vložena pri nepristojnem organu. Četrti odstavek 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) namreč organu glede vloge, ki jo je prejel po pošti, pa je ni pristojen sprejeti, nalaga, da jo brez odlašanja pošlje pristojnemu organu; če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, pa jo brez odlašanja zavrže in sklep o tem takoj pošlje stranki. Organ prve stopnje ni ravnal tako, temveč se je spustil v obravnavanje tožnikove zahteve. Prav tako ni upošteval določbe prvega odstavka 23. člena ZUP, po kateri mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno pristojnost. Najkasneje po prejemu pojasnila A, Izpostave B, z dne 10. 4. 2002 mu je namreč moralo biti jasno, da je za odločanje o izbrisu iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov pristojen davčni urad. Vendar organ prve stopnje ni ravnal po določbi drugega odstavka 23. člena ZUP, ki napotuje na uporabo četrtega odstavka 65. člena tega zakona, temveč je o stvari odločil kot stvarno nepristojni organ. Tožena stranka te napake pri svojem odločanju ni upoštevala, čeprav bi jo morala po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP), saj je šlo za kršitev postopka, ki je bistvena (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Izpodbijana odločba je torej nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo, ni pa sledilo tožbenemu predlogu, naj o upravni stvari odloči meritorno, saj za takšno odločanje niso izpolnjeni pogoji iz 61. člena ZUS.

Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka ravnati v skladu z 250. členom ZUP, pri čemer naj kot pristojni organ za odločanje o tožnikovi zahtevi upošteva zgoraj navedeni davčni urad.