Jedro

Po določilu četrtega odstavka 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog dolžnika z izvršbo določi drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Ker takega predloga tožena stranka ni vložila, navaja pa, da razpolaga z vrsto nepremičnin, je pritožbeno pojasnjevanje, da stanovanje, ki je predmet začasne odredbe, vsaj trikrat presega vtoževani znesek, neupoštevno.

Le v primeru pobotnega ugovora se mora sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem verjetnosti v pobot ugovarjane terjatve. Ker pa tožena stranka tožbenemu zahtevku, ki mu do višine 50.082,07 EUR ne oporeka, ni ugovarjala s pobotno terjatvijo, pač pa je vložila nasprotno tožbo, je zmotno pritožbeno stališče, da tožbenega zahtevka tožeča stranka ni verjetno izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke z dne 16.2.2012 proti sklepu o začasni odredbi z dne 7.2.2012 zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo (II. točka izreka). Z omenjeno začasno odredbo je v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, last tožene stranke, z identifikacijsko št. X, vpisane v k.o. X. ter zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (I. točka izreka). Odločilo je, da ta začasna odredba neha veljati 15 dni po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi (II. točka izreka), višji predlog tožeče stranke pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Proti izpodbijanemu sklepu je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožbenega razloga ni citirala, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava.

3. Na vročeni sklep tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je terjatev tožeče stranke vsaj do višine 50.082,07 EUR verjetno izkazana že zato, ker je tožena stranka to v vlogi z dne 25.1.2012 sama priznala. V pritožbi je navedla, da „nikoli ni trdila, da terjatev tožeče stranke v določeni višini ne obstoji“, v nadaljevanju pritožbe pa se je sklicevala na nasprotno tožbo, s katero v tem istem pravdnem postopku od tožeče stranke zahteva plačilo 77.648,77 EUR. Zavzela je stališče, da je po pobotanju razlika v korist tožene stranke, zato manjka že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe. Temu njenemu stališču pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Tudi če s celotnim zahtevkom iz nasprotne tožbe tožena stranka uspe, to ne pomeni, da tožbeni zahtevek iz tožbe ni verjetno izkazan. Situacija je namreč procesno drugačna, če se tožbenemu zahtevku tožena stranka upre s pobotnim ugovorom. Tudi tem primeru terjatev tožeče stranke ni sporna, vendar če tožena stranka s pobotnim ugovorom uspe, bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Zato se mora le v primeru pobotnega ugovora sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem verjetnosti v pobot ugovarjane terjatve. Ker pa tožena stranka tožbenemu zahtevku, ki mu do višine 50.082,07 EUR ne oporeka, ni ugovarjala s pobotno terjatvijo, pač pa je vložila nasprotno tožbo, je zmotno pritožbeno stališče, da tožbenega zahtevka tožeča stranka ni verjetno izkazala.

6. Po določilu 2. točke prvega odstavka 271. člena ZIZ sme sodišče v zavarovanje denarne terjatve izdati začasno odredbo tudi na prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen zato, ker „sprememba oblike premoženja ne pomeni grožnje bodočega prikrajšanja“. Taka je tudi sodna praksa. Po sklepu VSL, I Cpg 741/2001, objavljenem v komentarju ZIZ, GV, 2002, str. 472, je dovoljena tudi začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev nepremičnine, pa čeprav bi odtujeno nepremičnino nadomestila kupnina. Za primer nevarnosti takšne odtujitve namreč zakon ne zahteva izkazovanja dodatne nevarnosti da bo tožena stranka (dolžnik) tudi kupnino na kakršenkoli način skrila. Enako je stališče sodne prakse tudi sedaj (primerjaj VSL Cp 168/2012).

7. Določila ZIZ se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje (239. člen ZIZ). V zvezi s pritožbenim stališčem, da vrednost stanovanja vsaj trikrat presega vtoževani znesek, pritožbeno sodišče opozarja na določilo četrtega odstavka 34. člena ZIZ, po katerem lahko sodišče na predlog dolžnika z izvršbo določi drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Ker takega predloga tožena stranka ni vložila, navaja pa, da razpolaga z vrsto nepremičnin, je pritožbeno pojasnjevanje, da stanovanje, ki je predmet začasne odredbe, vsaj trikrat presega vtoževani znesek, neupoštevno.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve kar sedmih nepremičnin, sodišče prve stopnje pa je začasno odredbo izdalo le za eno. Pritožbeno pojasnjevanje, da tožena stranka nepremičnine prodaja v okviru svoje poslovne dejavnosti in da mora svojo registrirano dejavnost opravljati, če hoče ostati na trgu, kaže na trend prodaje njej lastnega premoženja. Zato tudi s pritožbenim pojasnjevanjem, da odtujitev ene od njih ne pomeni nevarnosti za toženo stranko, ne more izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da je zaradi odtujevanja premoženja tožene stranke pogoj iz 2. točke 270. člena ZIZ izkazan.

9. Prej veljavni ZIP (prim. prvi odstavek 265. člena) se razlikuje od sedaj veljavnega ZIZ v tem, da dopušča možnost izdaje začasne odredbe tudi v zavarovanje terjatve, ki bo šele nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). S tem daje ZIZ pravno varstvo ne le upnikom, katerih terjatve so verjetno izkazane, ampak tudi tistim, katerih terjatve bodo šele (verjetno) nastale. Glede na navedeno s pritožbenim pojasnjevanjem, da terjatev tožeče stranke še ni dospela, ker dela zaradi napak še niso bila prevzeta (ob tem, da je zahtevek iz naslova nekvalitetno opravljenih del predmet nasprotne tožbe), tožena stranka tudi ne more uspeti.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).