Jedro

Za izrek denarne kazni stranki (oziroma ostalim udeležencem v postopku) v skladu z 2. odstavkom 11. člena ZPP mora biti ugotovljeno, da je slednja svoje procesne pravice zlorabila oziroma da je (v postopku) ravnala z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Kot je razvidno iz samega zakonskega besedila (hkrati pa je to tudi imanentno samemu institutu zlorabe pravice), mora iti za hoteno oziroma naklepno (dolozno) postopanje. Zgolj strankino nevestno oziroma malomarno postopanje uporabe obravnavanega instituta in posledičnega izreka denarne kazni (in to ne glede na posledico, ki naj bi zaradi takšnega strankinega ravnanja nastala) ne omogoča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 30.3.2015 je sodišče prve stopnje toženki izreklo denarno kazen v višini 100,00 EUR.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga odpravi (s stroškovno posledico). Poudarja, da ni storila nobenega dejanja, s katerim bi imela namen škodovati drugemu ali da bi s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljala pravice, ki jih ima po ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, na kakšen način je ugotovilo obstoj materialnopravnih pogojev za izrek denarne kazni. Tako ni ugotovilo obstoja potrebnih zakonskih znakov (iz 11. člena ZPP) oziroma ni konkretno obrazložilo, katera toženkina dejanja naj bi izpolnjevala te znake. Obrazložitev naj bi bila pavšalna (nekonkretizirana). Nobeno od toženkinih ravnanj teh zakonskih znakov ne izpolnjuje. Res je kratek čas pred razpisano glavno obravnavo zamenjala pooblaščenko, ki je po seznanitvi z zadevo menila, da je potrebno zaradi varstva pravic toženke vložiti obrazloženo vlogo in predlagati združitev postopkov. A iz takega ravnanja ni moč sklepati, da je imela namen škodovati tožnici ali zlorabiti procesne pravice. Postopala je v zgolj v skladu zakonskimi določili. Tudi sicer izrek denarne kazni ni edina, temveč le ena od procesnih možnosti, s pomočjo katere lahko razpravljajoče sodišče prepreči zlorabo pravic. Sodišče prve stopnje ni nakazalo, da je tehtalo glede uporabe kakšnega drugega instituta, s katerim bi doseglo, da postopek ne bi po nepotrebnem zastal. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Za izrek denarne kazni stranki (oziroma ostalim udeležencem v postopku) v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZPP(1) mora biti ugotovljeno, da je slednja svoje procesne pravice zlorabila oziroma da je (v postopku) ravnala z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Kot je razvidno iz samega zakonskega besedila (hkrati pa je to tudi imanentno samemu institutu zlorabe pravice), mora iti za hoteno oziroma naklepno (dolozno) postopanje. Zgolj strankino nevestno oziroma malomarno postopanje uporabe obravnavanega instituta in posledičnega izreka denarne kazni (in to ne glede na posledico, ki naj bi zaradi takšnega strankinega ravnanja nastala) ne omogoča.(2)

5. Da naj bi bilo toženkino procesno postopanje v konkretnem primeru hoteno oziroma naklepno (pri čemer naj bi šlo za naklep „obarvan“ v smislu drugega odstavka 11. člena ZPP),(3) sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Nasprotno. V 8. točki obrazložitve navaja le, da naj bi bilo njeno ravnanje (najmanj(4) ) nevestno oziroma v nasprotju z dobrimi običaji. Navedeno pa ne more biti podlaga zaključku o obstoju zlorabe procesnih pravic v smislu drugega odstavka 11. člena ZPP in posledičnemu izreku denarne kazni.

6. Iz predhodno omenjenih razlogov je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Strankino malomarno (nevestno) procesno postopanje, zaradi katerega so nastale (škodljive) posledice, je potrebno sankcionirati s pomočjo drugih določb ZPP.

Op. št. (3): Torej ravnanje z namenom škodovati drugemu ali s (hotenim) ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

Op. št. (4): Kaj naj bi ta ugotovitev točno pomenila, (v nadaljevanju obrazložitve) ni pojasnjeno. Nedvomno pa je ni moč „(za)menjati“ z (jasno) ugotovitvijo o obstoju hotenega (doloznega) ravnanja (ki pa ni bila podana).