Jedro

Stališče zakonodajalca je jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače. Smiselna uporaba določb ZPP je v primeru postopanja po določbi 34.a člena ZST-1 izključena. Ta določba namreč celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ter postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru toženke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru II P 00/2025 z dne 19. 3. 2025 ugodilo in je izpodbijani sklep razveljavilo.

2.Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter toženki odmeri sodno takso za postopek o pobotnem ugovoru v višini 1.005 EUR. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper prvotni plačilni nalog prekršilo prepoved reformatio in peius in napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta, posledično pa sodno takso odmerilo v previsokem znesku. Konkretna zadeva je bistveno drugačna od sodne prakse, na katero se sodišče sklicuje v izpodbijanem sklepu. Tožnica je svoj dajatveni zahtevek oblikovala skladno s teorijo salda in na ta način sama izvedla svojevrsten enostranski pobot terjatev. Ni upravičena do brezplačne uporabe toženkinega denarja. Pobotnega ugovora zaradi vključitve obogatitvenih obresti od celotnega zneska izplačane glavnice toženka ne more oblikovati drugače, kot da v zahtevku navede celotno glavnico, kar pa ne pomeni, da je ta glavnica enaka vrednosti spornega predmeta pobotnega ugovora. Sodišče je sodno takso napačno odmerilo od zneska 145.340 CHF (ki naj bi na dan vložitve pobotnega ugovora znašal 151.096,79 EUR), od katerega je tožena stranka primarno podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnice (49.839,48 EUR), zaradi česar bi ta znašala 1.005 EUR. Taksna obveznost, ki je naložena toženki, je odmerjena od vrednosti, ki je več kot enkrat višja od kondikcijskega zahtevka tožnice, zoper katerega se brani. Sodišče je spregledalo jedro toženkinih navedb, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ji ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora. Pobotni ugovor je omejen do dejanske višine glavnice nasprotnega kondikcijskega zahtevka, ki v predmetni zadevi znaša 49.839,48 EUR. Vrednost drugega in tretjega podrednega zahtevka je 1 EUR. Toženka se sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 0000/2024 - II in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 846/2024.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v prvi točki 5. člena Zakona o sodnih taksah2 , ki določa, da za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksna obveznost.3 Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (prvi in tretji odstavek 19. člena ZST-1). Sporno v tej zadevi je, od katere vrednosti bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljeno terjatev.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnica z dajatvenim denarnim zahtevkom (49.839,48 EUR) nima odločilne teže. Tudi pritožbene trditve glede tega, na kakšen način je v svojih trditvah tožnica utemeljevala svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga predstavlja pritožba. Odločilno dejstvo je, da tožnica s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavlja dajatveni (denarni) zahtevek, toženka pa je v naraciji izrecno podanega pobotnega ugovora zapisala, da (primarno)4 zahteva ugotovitev obstoja svoje terjatve, "ki znaša EUR protivrednosti zneska 145.340,00 CHF s 6 % letnimi obrestmi od dne 21. 6. 2006 do 11. 09. 2014 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2024 dalje do plačila, preračunano v EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan izdaje sodbe",5 kar po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 145.340 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. To na dan 12. 3. 20256 , preračunano po veljavnem tečaju, znaša 151.096,79 EUR. Pravilnosti tega preračuna toženka ne izpodbija. Navedeni znesek predstavlja znesek, ki ga je toženka stavila v pobot (zahtevala je ugotovitev obstoja svoje terjatve), zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnice, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, kot pojasnjeno, torej ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.7 Navedena materialnopravna izhodišča so izpostavljena tudi v izpodbijanem sklepu, zaradi česar so očitki o absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni.

6.Pritožba se sklicuje tudi na odločbo VSL III Cp 846/2024, ki pa obravnava drugačno procesno situacijo, kot je podana v obravnavani zadevi, poleg tega navedena odločba tudi ne potrjuje pravilnosti pritožbenih navedb, saj iz nje izhaja, da je bila stranki v pravdni zadevi, v kateri je uveljavljala pobotni ugovor, sodna taksa odmerjena od višine terjatve,8 ki jo je uveljavljala v pobot, torej enako kot v obravnavani zadevi.

7.Neutemeljene so tudi očitane kršitve neustreznega materialnega procesnega vodstva. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede opredelitve vrednosti pobotnega ugovora.

8.Sodišče prve stopnje je s prvotnim plačilnim nalogom, ki je bil z izpodbijanim sklepom razveljavljen, sodno takso za pobotni ugovor odmerilo v višini 1.671 EUR, z novim plačilnim nalogom, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pa je sodno takso odmerilo na 2.559 EUR. Višina nove sodne takse presega višino prvotne sodne takse. Prepoved reformatio in peius oz. prepoved poslabšanja za pritožnico (359. člen ZPP) s tem ni bila kršena, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pri odmeri sodne takse o tej prepovedi namreč ni mogoče govoriti. Poleg tega, da prepoved reformatio in peius glede na jezikovno razlago 359. člena ZPP velja le v instančnih postopkih (kar postopek ugovora zoper plačilni nalog, o katerem odloča sodišče prve stopnje, ni),9 citirana določba ZPP v konkretni zadevi, glede na tretji odstavek 1. člena ZST-1, ni niti smiselno uporabljiva. Iz predloga kasneje sprejete novele ZST-1A10 , ki je navedeno določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 vpeljala v slovenski pravi red, izhaja namen zakonodajalca, da s to novelo (med drugim) reši situacijo, ko so se v sodni praksi izoblikovala različna stališča glede tega, kateri predpisi se smiselno uporabljajo ob odločanju o taksnih vprašanjih. V obrazložitvi predloga 1. člena novele ZST-1A je jasno navedeno, da bodo nekatere izmed navedenih situacij "neposredno urejene že s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZST-1 (npr. novi 34.a člen), glede ostalih pa se s predlaganim novim tretjim odstavkom prvega člena zakona na splošno določa, da se smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse."11 Stališče zakonodajalca je torej jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače.12 Smiselna uporaba določb ZPP je v primeru postopanja po določbi 34.a člena ZST-1 izključena. Ta določba namreč celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ter postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu.

9.Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena ZST-1 razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 34.a člena ZST-1). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ob presojanju utemeljenosti toženkinega ugovora ugotovilo, da je sodna taksa v izdanem plačilnem nalogu napačno odmerjena, zato je po uradni dolžnosti ravnalo skladno s petim odstavkom 34.a člena ZST-1. Dejstvo, da sodišče te pravne podlage v svoji odločitvi ni navedlo, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Ob ugotovitvi, da je bila taksnemu zavezancu s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse odmerjena prenizka sodna taksa, je sodišče sodno takso dolžno odmeriti v pravilni višini.

10.Poleg tega je plačilo sodne takse obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine. Ker je taksna obveznost za toženko obstajala že od vložitve pobotnega ugovora dalje, tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o kakršnemkoli poslabšanju njenega položaja.

11.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno, potem ko je prvotni plačilni nalog razveljavilo, izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 2.559 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

12.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP). Zaradi neuspešnosti s pritožbo toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 1, 1/3, 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/1, 19/3, 34a, 35 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 359

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.