Jedro

Ker gre pri gradnji gospodarske infrastrukture za očitno prevladujočo javno korist, bi morala tožeča stranka za odložitev izvršitve izpodbijanih aktov izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 5. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da se do pravnomočnosti odloži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanih aktov. V upravnem sporu tožeča stranka izpodbija: delno gradbeno dovoljenje z dne 6.6.2007 z dne 4.12.2007, delno gradbeno dovoljenje z dne 15.10.2008, ki jih je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor ter odločbi Upravne enote Maribor o ustanovitvi služnosti v javno korist: plinovoda z dne 11.6.2008 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 2.9.2008) in daljnovoda z dne 11.7.2008 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 18.9.2008). Ministrstvo za okolje in prostor je investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (DARS) z navedenimi odločbami dovolilo gradnjo Zahodne obvoznice v M. - IV. etapo med Cesto p.b. in (S. cesto) L. cesto v tam navedenem obsegu in s posegom na tam navedene parcele, med katerimi sta tudi parceli tožeče stranke.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pogoji za izdajo začasne odredbe, kot jo je predlagala tožeča stranka, niso podani, saj ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode v smislu določb 32. člena ZUS-1. Tovrstno škodo, ki jo zatrjuje, je praviloma mogoče povrniti oziroma nadomestiti v denarni ali kakšni drugi obliki, znani pa so tudi zavezanci za povrnitev škode. V obravnavanem primeru gre tudi za očitno prevladujočo javno korist, ki bi bila prizadeta, če bi bila z začasno odredbo zaustavljena dela, ki neposredno vplivajo na izgradnjo zahodne mariborske obvoznice v določenih rokih. Gre za očitno nevarnost velike javno-finančne škode zaradi nevarnosti izpada virov financiranja (sredstva EU), kakor tudi siceršnje javno gospodarske škode, ki bi nedvomno nastala s tem, ko bi bila (kot je splošno znano) nujno potrebna zahodna mestna obvoznica zgrajena kasneje, z zamiki. Ker je škoda, ki grozi tožeči stranki zaradi posegov na njenih zemljiščih in ki se nedvomno v celoti da povrniti s pravično odškodnino vsaj v finančni obliki, nedvomno veliko manjša od škode, ki grozi javni koristi zaradi nesorazmerno prizadete javne koristi, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda pomeni nemožnost vrnitve zemljišča v prejšnje stanje tudi zaradi nesorazmernosti stroškov vzpostavitve. V smislu restitucije je torej takšna škoda nepopravljiva. V primeru nemožnosti restitucije je povzročena nepopravljiva škoda s tem, da je prizadet interes tožeče stranke po integriteti lastninsko pravnih upravičenj na zemljišču, zavarovanih tudi z ustavo. Tožeči stranki kot lastnici zemljišča bo nastala nepopravljiva škoda tudi v primeru samega priklopa daljnovodov visoke napetosti ter plinovoda visoke tlačnosti, saj takšni posegi povzročajo določene vplive na okolje in zdravje ljudi, zdravju škodljivo elektromagnetno sevanje (EMS), ki izvira iz daljnovodov visoke napetosti. Preprečitev sevanja je tudi v javnem interesu. V primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeči stranki ne bo uspelo zemljišča vrniti v prejšnje stanje z odstranitvijo že zgrajenih in priklopljenih daljnovodov in plinovodov prav zaradi javnega interesa, saj bo na novo zgrajena infrastruktura oskrbovala širšo okolico. Zavrača trditev, da bi začasno ustavljena dela pomenila nevarnost nastanka velike javno-finančne škode zaradi prekoračitve rokov. Tudi siceršnja škoda zaradi ustavitve del se ne more primerjati s škodo, nastalo v primeru ugotovitve, da se poseg izvaja zunaj meja obdelave in da v tem primeru niti hipotetično nosilec posega ne more imeti potrebnih okoljevarstvenih dovoljenj po Zakonu o varstvu okolja. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za začasno odredbo ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

DARS kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo zoper sklep navaja, da je javna korist za obremenitev nepremičnin s služnostno pravico izkazana, če so predvidene v lokacijskem načrtu. Trditve tožeče stranke, da ji bo z izvedbo del navedene komunalne ureditve nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda ter da se gradbeni posegi izvajajo izven območja lokacijskega načrta, so v celoti neutemeljene in ne ustrezajo dejanskemu stanju. Gradbeni posegi se izvajajo v skladu z lokacijskima načrtoma, izključno na zemljiščih, ki se nahajajo v območju le-teh, ter na podlagi pridobljenih gradbenih dovoljenj. Zaradi zamenjave dveh stebrov na že obstoječem daljnovodu, medtem ko daljnovod ostane še naprej na že obstoječi lokaciji, lastniku zemljišča nikakor ne more nastati dodatna škoda zaradi priklopa daljnovodov, saj gre v tem primeru le za ureditev že obstoječega stanja in ne za vzpostavitev novega, kot zmotno trdi tožeča stranka. Tudi gre za preureditev predhodno že obstoječega plinovoda. Ker gre za podzemni plinovod, so posegi na zemljišče in s tem vsi negativni vplivi na okolje minimalni. Ker je investitor zavezan k izpolnjevanju obveznosti iz Odloka o letnem planu razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2008 (Uradni list RS, št. 59/08) in bo v primeru neizvajanja terminskih planov gradnje zahodne obvoznice državi nastala velika in nenadomestljiva gospodarska škoda, predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrne.

Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik lahko iz razlogov iz 2. odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala pogojev, določenih v 32. členu ZUS-1, za izdajo predlagane začasne odredbe. Ni namreč vsaka škoda težko popravljiva škoda. Ne gre za težko popravljivo škodo v smislu določbe 32. člena ZUS-1, če jo je mogoče povrniti ali nadomestiti v denarni ali kakšni drugi obliki. Ker pa gre pri gradnji gospodarske infrastrukture za očitno prevladujočo javno korist, bi morala tožeča stranka za odložitev izvršitve izpodbijanih aktov izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa. Takšnih okoliščin pa tožeča stranka s pavšalnim sklicevanjem na morebitne posledice elektromagnetnega sevanja, ki izvirajo iz daljnovodov visoke napetosti, ni izkazala. Po 3. odstavku 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) se šteje, da je javna korist za nepremičnine, namenjene gradnji gospodarske javne infrastrukture, izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno skladno z načelom sorazmernosti po 32. členu ZUS-1 upoštevalo tudi prizadetost javne koristi, ki bi bila prizadeta, če bi bila z začasno odredbo ustavljena dela pri gradnji gospodarske javne infrastrukture.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Presoja o tem, ali so v upravnem sporu izpodbijana dovoljenja zakonita, je predmet presoje pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost odločb, ki so izpodbijane v upravnem sporu, ni opredelilo. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.