Jedro

I. Sodišče je v delovnem sporu vezano na pravnomočno sodbo v socialnem sporu o zavrnitvi zahtevka za priznanje nezmožnosti za delo zaradi bolezni, kolikor gre v delovnem sporu za identične razloge za izostanek delavca z dela. II. Sodišče ni storilo bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je sklenilo, da izvedeniškega mnenja, pribavljenega v socialnem sporu, v delovnem sporu ne bo upoštevalo in je odločitev oprlo zgolj na v delovnem sporu izvedene dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo disciplinska sklepa tožene stranke z dne 29.10.1998 in 27.11.1998, s katerima je bil tožniku zaradi neupravičenih izostankov v dnevih 1., 29. in 30.6.1998 ter od 1. do 14.7., 16.7. in 21.7.1998 in neupravičenega predčasnega odhoda z dela dne 20.8.1998 izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter mu povrne stroške postopka. Zaključilo je, da tožnik za sporne izostanke ni disciplinsko odgovoren, ker v navedenih dneh zaradi bolezni ni bil dela zmožen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju s pravnomočno sodbo, izdano v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. Ps 31/99. Pravno nesprejemljivo in v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) je ravnanje nižjih sodišč, ko sta glede pravnomočne ugotovitve, da tožnik v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov ni bil nezmožen za delo, zavzeli povsem nasprotna stališča. Poleg tega sodišče v nasprotju z določbami ZPP ni upoštevalo izvedeniškega mnenja dr. V. in kljub številnim zahtevam tožene stranke ni odpravilo nasprotij med tem izvedeniškim mnenjem in izvedeniškima mnenjema dr. M. in dr. V. R.. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe ZPP v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Iz ponovno pribavljenega spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v socialnem sporu opr. št. Ps 317/99 je razvidno, da je bil s sodbo z dne 17.5.2000, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 395/2000-5, z dne 10.5.2002, pravnomočno zavrnjen zahtevek za razveljavitev odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 26.1.1999, s katero je bilo odločeno, da tožnik po 5.6.1998 ni bil začasno nezmožen za delo in da se mu zato začasna nezmožnost za delo za nazaj, za mesec junij 1998, ne odobri.

V navedenem socialnem sporu je bilo torej pravnomočno odločeno le o začasni nezmožnosti tožnika za delo zaradi bolezni v mesecu juniju 1998, o njegovi nezmožnosti za delo v mesecu juliju 1998 pa dejansko v tem sporu ni bilo odločeno. Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da je sodišče v delovnem sporu vezano na pravnomočno sodbo v socialnem sporu o zavrnitvi zahtevka za priznanje nezmožnosti za delo zaradi bolezni, kolikor gre v delovnem sporu za identične razloge za izostanek delavca z dela (drugi odstavek 319. člena ZPP). Vendar so se tožniku v mesecu juniju 1998 v disciplinskem postopku očitali le trije neupravičeni izostanki z dela (1., 29. in 30.6.). Za tri posamične neupravičene izostanke pa glede na določbe 19. točke 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, brez posebnega ugotavljanja kvalifikatornih okoliščin v smislu določb 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ni bilo mogoče zakonito izreči disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Tudi odprava napake nižjih sodišč, ki pri izdaji izpodbijane sodbe nista upoštevali pravnomočne sodne odločbe v zadevi Ps 317/99, zato sama na sebi ne bi privedla do drugačne odločitve glede zakonitosti spornih disciplinskih sklepov z vidika zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Revizijske navedbe, da se sodišče ni opredelilo do izvedeniškega mnenja dr. M. V., pribavljenega v socialnem sporu v zadevi Ps 317/99, niso utemeljene. Do tega mnenja se je sodišče izrecno opredelilo tako, da je sklenilo, da ga ne bo upoštevalo. Ker ni šlo za dokaz, ki bi bil pribavljen v tem delovnem sporu, ne držijo revizijske trditve, da gre za nasprotja med (v tem postopku) izvedenimi dokazi. Sodišče se je v okviru določb 8. člena ZPP odločilo, katere dokaze bo izvedlo oziroma, da bo pri odločanju upoštevalo le tiste dokaze, ki jih bo samo izvedlo. Med temi dokazi (izvedeniškimi mnenji dr. M. in dr. R. ter medicinska dokumentacija bolnišnice v V.) pa ni bistvenih nasprotij in ni nasprotij med njimi in razlogi sodbe. Tako revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe omejeno na razloge, ki so v reviziji izrecno uveljavljani, pri čemer pa le na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti (glej 371. člen ZPP).

Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da kljub njenim zahtevam sodišče ni odpravilo nasprotij med izvedeniškim mnenjem dr. V. iz socialnega spora in v tem delovnem sporu pribavljenimi izvedeniškimi mnenji. V takih zahtevah je bila očitno vsebinsko zajeta tudi zahteva, da se mnenje dr. V. v tem delovnem sporu uporabi kot dokaz. Vendar revizija v tej zvezi izrecno ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je, da z odklanjanjem navedenih zahtev toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

V zvezi z materialnopravnim preizkusom izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki niso bile obremenjene z uveljavljenimi in ugotovljenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v mesecu juliju 1998 upravičeno odsoten z dela zaradi njegovega zdravstvenega stanja, je sodišče sporna disciplinska sklepa utemeljeno razveljavilo, saj v skladu s pravilnikom o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke niso bili izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja, tudi če se glede na pravnomočno sodbo v socialnem sporu upošteva, da za tri v disciplinskem postopku očitane posamične izostanke v mesecu juliju 1998 ni bila podana tožnikova upravičena odsotnost z dela zaradi bolezni.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da v reviziji uveljavljani revizijski razlogi in razlogi, ki jih revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je bilo potrebno na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.