Jedro

Obtoženec je krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal šele na glavni obravnavi in to šele po tem, ko je državno tožilstvo obtožbo modificiralo. Ob taki procesni situaciji pa ni mogoče govoriti o priznanju kot posebni olajševalni okoliščini, temveč zgolj kot običajni olajševalni okoliščini.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se ob tožencu izrečena zaporna kazen zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

V tako izrečeno zaporno kazen se obtožencu všteje čas, prebit v priporu od 2.12.2021 dalje.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 308. člena, 47. člena in druge alineje 50. člena KZ-1 mu je sodišče izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora in 100 dnevnih zneskov po 3,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 2.12.2021 dalje, glede plačila denarne kazni v skupnem znesku 300,00 EUR pa sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po 48.a členu KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo treh let, pri čemer se čas trajanja izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, čas, prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja stranske kazni. V stroškovnem delu izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obtoženec na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o nagradi in potrebnih izdatkih obtoženčevega zagovornika pa je sodišče sklenilo, da le-ti obremenjujejo proračun.

2. Zoper to sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreče kazen treh let in šestih mesecev zapora ter denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov.

3. Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik. Vsebinsko je iz njegovega odgovora videti, da pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugoditi. Pritožnica pravilno ugotavlja, da je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal šele na glavni obravnavi in to šele po tem, ko je državno tožilstvo obtožbo modificiralo. Ob taki procesni situaciji pa ni mogoče govoriti o priznanju kot posebni olajševalni okoliščini, temveč zgolj kot običajni olajševalni okoliščini, pri čemer okrožna državna tožilka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. I Ips 95280/2010 z dne 21.1.2012, ko je Vrhovno sodišče razsodilo, da le konstruktivno priznanje, zaradi katerega je postopek bistveno krajši in enostavnejši predstavlja olajševalno okoliščino pri odmeri kazni. Skratka iz razlogov te sodbe je videti, da je Vrhovno sodišče opravilo kvalitativno in kvantitativno distinkcijo med priznanjem, podanim na predobravnavnem naroku in tistim, podanim pozneje, to je tekom glavne obravnave, zaradi česar je tudi na dlani, da ti dve priznanji kot olajševalni okoliščini enakovredni ne moreta biti, kar pa še ne pomeni, da tudi priznanje, podano po predobravnavnem naroku ne more imeti take teže, da ne bi v končni fazi tudi pripeljalo do izreka kazni pod specialnim minimumom za posamezno kaznivo dejanje, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso, ki je glede kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, določena izhodišča že postavila. Zagovornik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je obtoženec na predobravnavnem naroku dne 17.1.2022 sicer res izjavil, da "očitke iz obtožnice priznava, ne priznava pa, da naj bi tujce peljal v Italijo, saj naj bi jih peljal le do Nove Gorice, ne priznava, da so tujci plačali skupno najmanj 19.000 EUR, saj da tega ne ve, in tudi ne priznava dogovora z neznanim organizatorjem, saj ne ve, če je ta človek bil organizator, njemu je bil dolžan in ta človek mu je tudi grozil in je v vse skupaj bil prisiljen". Glede na obtožbene očitke, vsebovane v obtožbi pred modifikacijo je tedaj prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko obtoženčevega priznanja ni sprejelo, saj je obtoženec zanikal praktično vse bistvene znake očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer pa velja izpostaviti tudi to, da so vsi bistveni očitki tudi po modificirani obtožbi ostali domala nespremenjeni.

6. Glede na vse zgoraj navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo tako, da se obtožencu izrečena mu zaporna kazen zviša na dve leti in šest mesecev zapora. Pri tem je kot olajševalne okoliščine upoštevalo vse tiste, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni pa moglo priznanju krivde, podanem po modifikaciji obtožbe dati takšne teže, kakor je to storilo sodišče prve stopnje, ko je štelo, da ima priznanje, podano po modifikaciji obtožbe praktično enako težo kot priznanje, ki je bilo podano na predobravnavnem naroku. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo s tem, da je zaporno kazen, odmerjeno obtožencu z izpodbijano prvostopenjsko sodno odločbo zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora.

7. Ni pa pritožbeno sodišče moglo ugoditi tistemu delu pritožbe okrožne državne tožilke, ko ta graja višino denarne kazni oz. število obsojencu izrečenih dnevnih zneskov. Višini odmerjenega dnevnega zneska pritožnica ne oporeka, graja pa le število le-teh, česar pa v pritožbi podrobneje ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je tako, tudi upoštevaje obtoženčevo premoženjsko stanje pritožbo okrožne državne tožilke v tem delu zavrnilo.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremeniti tako, kakor je videti iz izreka te odločbe.

9. Odločitev pritožbenega sodišča je v škodo obtoženega A. A., pa vendar je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sklenilo obtoženca plačila pritožbenih stroškov oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec brez zaposlitve, dohodkov in premoženja, zaradi česar bi s plačilom stroškov kazenskega postopka bilo še bolj ogroženo obtoženčevo že tako ali tako nezavidljivo premoženjsko stanje.