Jedro

Stopnice niso nevarna stvar že same po sebi, katerih uporaba bi bila vedno obremenjena z določenim rizikom. Tudi, če postanejo stopnice spolzke, ker so izpostavljene takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari. Takšne stopnice postanejo nevarne zaradi opustitve njihovega imetnika, ker jih ni npr. očistil ali kako drugače zavaroval pred spolzkostjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (pod II. izreka sodbe) spremeni tako, da je tožnica B.S. dolžna povrniti tožencu M.S., s.p. pravdne stroške v znesku

254.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2002 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženca, da ji plača denarno odškodnino v znesku 606.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 349.049,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2002 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge navedene v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da redarji, ki so zaposleni pri tožencu in ki so bili zaslišani skoraj tri leta po škodnem dogodku, niso ne potrdili ne ovrgli, da kritičnega dne stopnice niso bile zasnežene in zato spolzke in poledenele. Da je tožnica padla po stopnicah v gostinskem lokalu P. izhaja iz izpovedi prič T.B., M. in P.K. Ž. B. je potrdil, da je kritičnega dne snežilo, Ž. pa ni vedela, ali so bile stopnice zaledenele, potrdila pa je, da so bile mokre. Tožnica je prepričana, da je bilo stopnišče tudi poledenelo. Šteje, da izvedeni dokazi sami po sebi v celoti potrjujejo, da je kritičnega večera padla po stopnicah vhoda v diskoteko Pacific. Nasprotna ugotovitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nekritična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zdravstveni dokumentaciji ni navedeno, kje je tožnica padla. Ker je sodišče štelo, da tožnica ni dokazala, da je padla na stopnicah pred lokalom Pacific, se v bistvu ni dotaknilo odgovornosti toženca. Zoper toženca je podana objektivna odgovornost za škodno posledico. Po stopnicah se je v smeri vstopa in izstopa iz diskoteke gibalo veliko ljudi. Ker zaradi vremenskih razmer stopnice niso bile suhe, so lahko nevarne. Proti zdrsna podlaga je bila nalepljena očitno zato, da do podobnega dogodka ne bi prišlo, saj se toženec zaveda nevarnosti, ki jo predstavljajo stopnice za goste. Ker je tožnica zaradi gostov, ki so stali ali hodili po stopnicah hodila ob skrajni levi strani, je lahko uporabljala le tisti del površine stopnic, ki ni pokrit s proti zdrsno podlago. Tožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da ni navedlo, katere priglašene pravdne stroške je priznalo tožencu in v kolikšni višini.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je padla na stopnicah lokala P.. Takšno svojo oceno sodišče prve stopnje temelji predvsem na neprepričljivi izpovedi tožnice in dokazani okoliščini, da stopnice lokala niso bile poledenele, medtem, ko je v zdravniškem potrdilu zapisano, da je padla na ledu. Tega, da naj bi bile stopnice poledenele ni potrdila nobena od zaslišanih prič, niti sama tožnica. Ta je izpovedala, da ne ve, ali je bil na stopnicah led, da na njih ni bilo snega, bile pa so mokre. Enako je izpovedala tudi P.K.Ž.. Vendar pa je vprašljiva logična povezljivost ugotovitve sodišča, da do padca ni prišlo na stopnicah lokala P., z navedbo v zdravniškem potrdilu. Predvsem pa je vprašljiva njena pravilnost v zvezi z izpovedmi prič T.B., M.H. in P.K.Ž., iz katerih bi lahko izhajala tudi drugačna dokazna ocena oziroma, da je do padca prišlo prav na stopnicah omenjenega lokala. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pa se pritožbenemu sodišču z navedenim vprašanjem dejanskega stanja (ne pa bistvene kršitve določb postopka, kot to šteje tožnica), ni bilo treba ukvarjati.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je nastanek odškodninske obveznosti pogojevan z nastalo škodo, nedopustnim ravnanjem povzročitelja, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter povzročiteljevo odgovornostjo, kot to izhaja iz 1. odstavka

154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Poleg že navedene ugotovitve o odsotnosti toženčeve odgovornosti, ker tožnica ni dokazala, da je do škode prišlo v, oziroma pred lokalom katerega imetnik je, je sodišče še ugotovilo, da tožnica tudi ni dokazala, da je bila vzrok padca prav toženčeva opustitev oziroma, da ni dokazala niti nedovoljenosti toženčevega ravnanja niti vzročne zveze. Ugotovilo je, da tožencu ni mogoče očitati ničesar, saj je svoje stopnice nadkril z namenom preprečitve vremenskih vplivov in jih še dodatno zaščitil z nedrsečo preprogo. Ugotovilo je, da je bila tožnica, ki je bila tisti večer (pustni večer) namaskirana, v svoji živahnosti očitno premalo pozorna. S pritožbenimi trditvami se poskuša tožnica razbremeniti dokaznega bremena obeh navedenih pogojev odškodninske obveznosti s trditvijo, da so bile stopnice v zatrjevanih vremenskih pogojih nevarne in da toženec objektivno odgovarja za škodne posledice. Takšna pritožbena trditev predstavlja neupoštevno pritožbeno dejansko novoto, saj bi jo tožnica lahko navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je treba navesti, da stopnice niso nevarna stvar že same po sebi, katerih uporaba bi bila vedno obremenjena z določenim rizikom. Tudi, če postanejo stopnice spolzke, ker so izpostavljene takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari. Takšne stopnice postanejo nevarne zaradi opustitve njihovega imetnika, ker jih ni npr. očistil ali kako drugače zavaroval pred spolzkostjo. V obravnavani zadevi so bile stopnice zavarovane z nedrsečo preprogo, ki je bila nameščena po sredini stopnic. Tožnica je svojo tožbo temeljila na trditvah, da je zaradi številnih oseb na stopnicah morala iti po tistem njihovem delu, kjer preproge ni bilo. Takšnim trditvam pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Tožnica je namreč izpovedala, da je bilo več ljudi na zgornjem delu stopnic kot na spodnjem. Enako pa je trdila tudi priča P.K.Ž., ki je do lokala prišla skupaj s tožnico in ki je povedala, da tam, kjer sta s tožnico stopali na stopnice, ni bilo nikogar. Ker je tožnica padla pri tem, ko je stopila na prvo stopnico, ji sodišče upravičeno očita premajhno pazljivost, ko je stopila na nezavarovani del stopnic, saj širina preproge izkazuje, da bi nanjo vzporedno stopili lahko najmanj dve osebi. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bo morala tožnica sama nositi odgovornost za nastalo škodo oziroma, da te ni mogoče očitati tožencu, saj ni zagrešil nobene nepravilnosti. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na stroškovnem zahtevku vsebovanem v specificiranem stroškovniku, predloženim na naroku za glavno obravnavo in določilih Odvetniške tarife. Ob upoštevanju teh in glede na opravljeno delo pripadajo tožencu stroški sestave odgovora na tožbo 300 tč., stroški prve pripravljalne vloge 300 tč., druge pripravljalne vloge 225 tč., obravnave 18.2.2002 300 tč., trajanja 100 tč., obravnave z dne 6.5.2002 150 tč., trajanja 100 tč., obravnave z dne 2.9.2002 150 tč., trajanja 100 tč., obravnave z dne

26.9.2002 150 tč., trajanja 50 tč., materialni stroški v višini 29,35 tč., končnega poročila stranki 10 tč., pričnine v znesku 12.569,00 SIT, strošek sodne takse za odgovor na tožbo 6.000,00 SIT, strošek DDV 39.287,00 SIT oziroma skupaj 254.291,00 SIT. Od navedenega zneska stroškov pripadajo tožencu tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu priznalo vse zahtevane stroške, je bilo zato treba spremeniti.

Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je minimalen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Zavrnilo je tudi toženčevo zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, saj njegove navedbe niso bistveno prispevale k odločitvi, zato z odgovorom na pritožbo nastali stroški niso bili potrebni stroški (155. člen v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).