Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, da mati tožnic ne uveljavlja dohodninske olajšave, kar pogojuje njen nižji neto dohodek, ne predstavlja bistvene oziroma pravno relevantne spremembe njene preživninske zmožnosti. V nasprotnem primeru bi bila pravnomočno določena preživnina vsako leto lahko izpostavljena tožbi za njeno spremembo, v odvisnosti od tega, kateri od preživninskih zavezancev je oziroma bo uveljavljal dohodninsko olajšavo. To bi povsem izvotlilo pomen pravnomočne odločitve, saj bi bilo treba vseskozi znova določati preživnino. Poleg tega je v Zakonu o dohodnini (Zdoh-2) določeno, da se v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Zgolj iz navedenega razloga se torej razmere na strani matere tožnic niso spremenile na način, ki bi sam po sebi utemeljeval večjo preživninsko obremenitev toženca. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo določbo 132. člena ZZZDR, ko je štelo navedeno okoliščino za bistveno. Preživninske zmožnosti staršev se torej niso spremenile.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o preživnini za mld. A. A. spremeni tako, da je toženec dolžan za njeno preživljanje od 28. 11. 2017 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 240,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se preživnina, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2877/2014 z dne 18. 12. 2015 za B. A., rojeno .... v znesku 175,60 EUR oziroma v valoriziranem znesku 179,64 EUR in za A. A., rojeno .... v znesku 140,80 EUR oziroma valorizirana 144,04 EUR zviša tako, da je toženec dolžan od 28. 11. 2017 za B. plačevati mesečno preživnino v višini 181,00 EUR, za preživljanje A. pa mesečno preživnino v višini 240,00 EUR, do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun zakonite zastopnice tožnic. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnici sta proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje vložili pravočasno pritožbo1, s katero uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očitata nepravilen in nelogičen sklep glede porazdelitve preživninskega bremena v razmerju 60% : 40% v korist toženca. Toženec ima višjo plačo od zakonite zastopnice tožnic, stike z njima izvaja v okrnjenem obsegu in ne plačuje več najemnine za stanovanje. Odplačevanje kredita za hišo pa ne bi smelo vplivati do te mere, da se preživninsko breme ne bi spremenilo v korist zakonite zastopnice tožnic, in sicer tako, da bi ona nosila 40 % preživninskega bremena, toženec pa 60 %. Zaradi ponovnega uveljavljanja dohodninske olajšave njeno premoženjsko stanje ne bo toliko boljše, da bi bilo njeno sedanje preživninsko breme utemeljeno. Sodišče pri svoji odločitvi pa tudi ni upoštevalo mesečnih stroškov v višini, kot sta jih tožnici uveljavljali v tožbenem zahtevku. Pri tem izpostavljata izredne stroške, stroške v zvezi z nakupom šolske torbe, stroške za praznovanje rojstnih dni in stroške počitnic. Meni, da je zahtevani znesek 70,00 EUR mesečno utemeljen, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi stroške reševanja stanovanjskega problema, čeprav ta hip ta strošek ni aktualen, saj naj bi se preživnina, določala za dalj časa. Pritožbenemu sodišču predlagata, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, s katerim sta zahtevali zvišanje preživnine na znesek 370,11 EUR (za B.) oziroma 373,44 EUR (za A.).

3. Pritožba je bila vročena tožencu v odgovor, vendar odgovora ni vložil. 4. Pritožba zoper odločitev o preživnini za A. je delno utemeljena, zoper odločitev o preživnini za B. pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v pravnomočni sodbi P 2877/2014-IV z 18. 12. 2015, s katero je določilo preživnino za tožnici, ugotovilo, da znašajo stroški za kritje mesečnih potreb B. 439,00 EUR, za kritje mesečnih potreb A. pa 352,00 EUR. V zvezi z ugotovitvijo mesečnih potreb je poudarilo, da gre le za povprečno oceno stroškov in ne za njihov natančen matematičen izračun, saj mesečni stroški niso vseskozi enaki. Preživninsko breme med oba preživninska zavezanca (toženca in mater obeh tožnic) je porazdelilo tako, da je toženec dolžan kriti 40% stroškov za zadovoljitev potreb otrok, mati pa 60%. Pritožbo zoper takšno odločitev je vložil le toženec, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo IV Cp 1290/2016 z dne 17. 5. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Pravnomočna sodba predstavlja individualni zakon za stranke, saj na avtoritativen način ureja njihovo sporno razmerje. Lastnost pravnomočnosti je, da sporno razmerje ureja na končen način. To pomeni ne samo, da pretrga z negotovostjo v konkretnem pravnem razmerju med strankama, ampak da njihovo pravno razmerje uredi tudi za prihodnost. Takšna njena značilnost izključuje možnost ponovnega preverjanja in spreminjanja sodbe razen v primerih, ko tako določa zakon. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 132. členu daje upravičencu ali zavezancu možnost, da zviša, zniža ali odpravi s sodbo določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Preživnina se namreč določi tako, da se najde ustrezno sorazmerje glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši njihovo ravnovesje. Zgolj v navedenem primeru oziroma pod predpisanimi pogoji zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v pravnomočnost sodbe. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Ko sodišče določa preživnino izhaja iz izkazanih potreb upravičenca ter premoženjskih in pridobitnih zmožnosti zavezanca in s pomočjo prostega preudarka preživnino določi za naprej, pri čemer je že ob določitvi preživnine jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezancev ne bodo vsak mesec enake. Kot je bilo navedeno, je sodišče v sodbi, s katero je določilo preživnino obema tožnicama, poudarilo, da njena določitev temelji na (zgolj) oceni preživninskih stroškov, ne pa na njihovem matematičnem izračunu. Enako velja tudi glede pridobitne zmožnosti staršev otrok. Spremembo preživnine zato lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Če sodišče ne ugotovi bistvenih sprememb, ne more spremeniti preživnine, ne glede na to, da ta morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca. Institut spremembe z izvršilnim naslovom določene preživnine torej ne zagotavlja spreminjanja preživnine zgolj zato, ker ni ustrezna in tako tudi ne predstavlja "pravnega sredstva" zoper odločbo, s katero je bila preživnina določena2. Drugačen pristop bi povsem vsebinsko izvotlil institut pravnomočnosti sodne odločbe.

7. Če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se nanašajo na potrebe upravičenca oziroma zmožnosti zavezancev bistveno spremenile pristopi k ponovni odmeri preživnine. Sodna praksa je zato v postopkih zaradi spremembe preživnine sprejela njihovo dvofaznost3, in sicer mora sodišče najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja o pravdi za njeno spremembo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev, nato pa mora preživnino znova določiti v sorazmerju z zmožnostjo vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka); torej mora v primeru podanih spremenjenih okoliščin na novo iskati vrednotno razmerje med vsemi tremi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine, tako v razmerju otroka do obeh staršev kot v razmerju med staršema.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da na strani toženca ni prišlo do bistvenih premoženjskih sprememb. Res ima višji osebni dohodek (povprečno 1.300,00 EUR mesečno, prej pa 1.100,00 EUR mesečno), vendar pa je sodišče upoštevalo znesek kredita v višini 305,00 EUR4 za nakup nepremičnine, s katerim si je uredil svoje bivanjske razmere.5 Hkrati pa je sodišče ugotovilo, da se je zmanjšala preživninska zmožnost matere, ker se ji je znižala plača z (v prejšnjem postopku ugotovljenih) 980,00 EUR na v tem postopku ugotovljenih 813,00 EUR. Razlog za to pa je tako potrditvah tožnic kot tudi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v tem, da je po izdaji sodbe o določitvi preživnine toženec začel uveljavljati dohodninsko olajšavo za obe hčerki. Hkrati je sodišče navedlo (tč. 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), da se bo zakoniti zastopnici zaradi ponovnega uveljavljanja dohodninske olajšave (tako je izpovedala ob svojem zaslišanju) vsaj delno izboljšala plača. 9. Po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, da mati tožnic ne uveljavlja dohodninske olajšave,6 kar pogojuje njen nižji neto dohodek, ne predstavlja bistvene oziroma pravno relevantne spremembe njene preživninske zmožnosti. V nasprotnem primeru bi bila pravnomočno določena preživnina vsako leto lahko izpostavljena tožbi za njeno spremembo, v odvisnosti od tega, kateri od preživninskih zavezancev je oziroma bo uveljavljal dohodninsko olajšavo. To bi povsem izvotlilo pomen pravnomočne odločitve, saj bi bilo treba vseskozi znova določati preživnino. Poleg tega je v Zakonu o dohodnini (Zdoh-2) določeno, da se v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Zgolj iz navedenega razloga se torej razmere na strani matere tožnic niso spremenile na način, ki bi sam po sebi utemeljeval večjo preživninsko obremenitev toženca. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo določbo 132. člena ZZZDR, ko je štelo navedeno okoliščino za bistveno. Preživninske zmožnosti staršev se torej niso spremenile.7

10. Prav tako se niso bistveno spremenile potrebe mld. B. oziroma zvišali stroški za njihovo zadovoljitev. Res so pri B. nastali nekateri novi stroški (npr. šolska prehrana in s šolo povezane dejavnosti 55,00 EUR, šolske potrebščine 20,00 EUR, strošek praznovanja rojstnih dnevov, višji strošek dodatnih dejavnosti – karate, višji strošek počitnic), vendar pa je po drugi strani odpadel strošek vrtca, ki je ob prejšnjem sojenju predstavljal znesek 135,00 EUR. Gre zgolj za drugačno prerazporeditev, kar je toženec zatrjeval ves čas tekom postopka. Na nebistveno spremembo B. potreb kaže tudi okoliščina, da so skupno ugotovljeni sedanji stroški za zadovoljitev njenih potreb zgolj malenkostno višji od tistih, ki so bili ugotovljeni s sodbo o določitvi preživnine. Navsezadnje pa na nebistveno spremembo kaže tudi sama odločitev, ko je sodišče prve stopnje ob povsem enaki procentualni porazdelitvi preživninskega bremena, kot v sodbi za določitev preživnine, preživnino zvišalo zgolj za 1,36 EUR (iz zneska 179,64 EUR na 181,00 EUR). Če spremenjenih potreb preživninskega upravičenca sodišče ne ugotovi, ne more spremeniti preživnine, čeprav ta morebiti ni povsem ustrezna in ne krive prav vseh potreb preživninskega upravičenca, saj bi se s tem poseglo v institut pravnomočne sodbe.8 Pritožba zoper odločitev v delu, ki se nanaša na preživnino za B., zato ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

11. Nedvomno pa so se povečali stroški za zadovoljitev potreb mladoletne A. Ker sta v času določitve preživnine obe deklici hodili v vrtec, je bilo treba za A. plačevati oskrbnino zgolj v višini 30 % vrednosti oskrbnine, ki je veljala za starejšo B. oziroma 48,00 EUR. Z odhodom B. v šolo pa oskrbnina za A. predstavlja znesek med 120,00 in 140,00 EUR. Za toliko višji strošek za zadovoljevanje njenih življenjskih potreb, pogojuje spremembo sodno določene preživnine oziroma njeno ponovno odmero v skladu z 129. členom ZZZDR.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo stroške za zadovoljevanje potreb mladoletne A. Pri tem je treba poudariti, da nujnost zadovoljitve potreb otrok pada na njihovi lestvici od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg je odvisno od zmožnosti njihovih staršev. Ob takšnem izhodišču je ocena posameznih potreb A., ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, pravilna in se pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje. Pritrditi pa je treba pritožbi o nepravilnem in nelogičnem zaključku sodišča prve stopnje glede porazdelitve preživninskega bremena, ko je kljub zaključku, da materina preživninska zmožnost ni višja od očetove, odločilo, da naj krije 60 % preživninskega bremena. Tožnici pa tudi nista uspeli dokazati, da je preživninska zmožnost toženca večja od preživninske zmožnosti njune matere, zato je prav, da se preživninsko breme na oba porazdeli enako, kar pomeni, da je toženec dolžan za preživljanje A. kriti polovico stroškov njenih potreb v pravilno ocenjenem znesku 480 EUR oziroma plačevati preživnino v znesku 240 EUR.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zoper odločitev o preživnini za A. in jo delno spremenilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v preostalem delu pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Vlogo sta sicer naslovili "1. pripravljalna vloga tožečih strank". 2 8. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2015. 3 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2015, II Ips 79/2016, II Ips 26/2017, … 4 Mesečni obrok kredita sicer znaša 442,08 EUR, znesek 305,00 EUR pa ustreza njegovemu solastninskemu deležu na stanovanju oziroma hiši. 5 Toženec je prej živel v 22 m2 veliki garsonjeri za najemnino v višini 210,00 EUR, tako da se s plačevanjem kredita njegova zmožnost ni bistveno spremenila, deklici pa imata v novi nepremičnini svojo sobo, kar omogoča izvrševanje vikend stikov. 6 Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka navedla, da je mati tožnic umaknila uveljavljanje dohodninske olajšave. 7 Pri ugotavljanju preživninske zmožnosti staršev tožnic se ne upošteva le njun dohodek. Na strani matere tožnic je treba upoštevati tudi, da je zaposlena (le) šest ur (v očetovem podjetju), da biva v očetovem stanovanju in da ji starši nudijo finančno pomoč pri nabavi hrane in financiranjem izletov, kot je izpovedala sama, zaslišana kot priča. 8 Odločba VS RS II Ips 333/2015 in II Ips 26/2017