Za ukrepe odrejene po ZNPPol in za kazenske oz. predkazenske postopke se BPP na podlagi določb ZPND ne more dodeliti.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev predloga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja in za zastopanje v postopku IKpd22491/2025.
2.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev BPP, saj njen povprečni mesečni dohodek v relevantnem obdobju znaša 1.362,54 EUR, kar presega 988,18 EUR, ki po določbah drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) predstavlja finančni mejnik za dodelitev BPP. Tudi ob upoštevanju zatrjevanega mesečnega plačila 300,00 EUR za preživljanje hčerke bi njen dohodek še vedno presegal predpisani cenzus, pri čemer tožnica niti ni izkazala, da gre za pravno priznano obveznost. Tožnica prav tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Njen predlog za podaljšanje ukrepa je bil v času izdaje izpodbijane odločbe namreč že zavrnjen s sklepom I Kpd 22491/2025 z dne 12. 4. 2025. Iz tega sklepa izhaja, da je tožnica predlog za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja, v zvezi s katerim prosi za BPP, vložila prepozno, to je po poteku roka, ki ga določa 61. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), po katerem lahko oškodovanec najmanj tri dni pred iztekom ukrepa predlaga njegovo podaljšanje ukrepa 60 dni, pozneje pred iztekom ukrepa pa le iz utemeljenih razlogov. Tožnica je prošnjo za BPP vložila dan pred iztekom ukrepa, predlog za podaljšanje ukrepa pa na dan izteka ukrepa, pri čemer niti v dopolnitvi prošnje na poziv toženke ni navedla utemeljenih razlogov, zakaj predloga za podaljšanje ukrepa ni vložila pravočasno.
3.Tožnica v tožbi navaja, da toženka ne bi smela presojati materialnega pogoja, saj bi morala v skladu z določili Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) upoštevati izključno oceno ogroženosti, ki jo je podal CSD in ki jo je priložila prošnji. Nadalje navaja, da izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, saj je ravnala hitro in skladno z navodili CSD ter pooblaščenca, zato je napačna ugotovitev toženke, da je bil njen predlog vložen prepozno. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnica pravni laik in tuja državljanka, ki slabo govori slovensko, zaradi česar bi ji listine v kazenskem postopku morale biti prevedene v materni jezik. Poudari še, da bi toženka morala presojati upravičenost do BPP glede na okoliščine v času vložitve prošnje, ne pa glede na kasnejši sklep o zavrženju. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške upravnega spora s pripadki.
4.Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni vložila, sodišču je le predložila upravni spis.
5.Tožba ni utemeljena.
6.V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožničine prošnje za BPP, pri čemer je toženka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da tožnica presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPPP, saj njen povprečni mesečni dohodek v višini 1.362,54EUR, tudi upoštevaje zatrjevano (vendar ne izkazano) preživnino v višini 300,00 EUR, presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, to je znesek 988,18 EUR, s čimer je izključena njena upravičenost do BPP. V nadaljevanju je toženka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje niti objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, saj je predlog za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja vložila prepozno, to je po izteku roka iz prvega odstavka 61. člena ZNPPol, pri čemer po mnenju toženke, ni navedla utemeljenih razlogov za zamudo roka.
7.Tožnica ugotovitve, da njen lastni dohodek v relevantnem obdobju presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, ne prereka. Zatrjuje pa, da bi morala toženka, glede na predloženo oceno CSD o ogroženosti, o upravičenosti do BPP upoštevati določila ZPND. Prereka tudi ugotovitev, da ni podan objektivni pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.
8.ZPND v 26. členu določa, da je do BPP po tem zakonu, ne glede na določbe ZBPP, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti, vendar pa 27. člen ZPND natančneje opredeljuje obseg dodelitve BPP po tem zakonu, in sicer da se BPP odobri za postopke, ki tečejo zaradi ukrepov po 19., 20., 21. in 22.členu tega zakona (ki vsi urejajo postopke za ukrepanje zoper povzročitelje nasilja v družini, za varstvo otrok in zakonca, žrtve nasilja) in za postopke po zakonu, ki ureja družinska razmerja, če je to po mnenju CSD nujno potrebno.
9.Po presoji sodišča se v konkretnem primeru BPP ne more dodeliti na podlagi določb ZPND. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja (tožnica pa tega ne prereka) da tožnica prosi za BPP za vložitev predloga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja, ki je bil odrejen na podlagi določil ZNPPol in za zastopanje v predkazenskem postopku IKpd22491/2025, kar pomeni, da ne gre za enega od primerov, ki jih taksativno določa 27. člen ZPND. Ocena CSD o ogroženosti torej ne more vplivati na izpodbijano odločitev, ker na podlagi ZPND sploh ni mogoče dodeliti BPP za ukrepe odrejene po ZNPPol in za kazenske oz. predkazenske postopke.
10.Toženka se je torej pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitevBPPpravilno oprla na določbe ZBPP ter tožničino prošnjo pravilno zavrnila že na podlagi 13.člena ZBPP, ker tožnica presega dohodkovni cenzus, kar v zadevi ni sporno. Toženka je sicer v odločbi ugotovila, da tudi objektivni pogoj ni izpolnjen, kar tožnica v tožbi prereka, vendar pa glede na to, da morata biti za dodelitev BPP kumulativno izpolnjena tako materialni kot objektivni pogoj, morebitno izpolnjenvanje objektivnega pogoja, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati, zato se sodišče do tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpolnjevanje objektivnega pogoja, ni opredeljevalo.
11.Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (ničnost), jetožbona podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
12.Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje v zadevi ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1.
13.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
1Glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS I U 116/2020-6 z dne 4. 2. 2020, 7. in 8. točka obrazložitve.