Jedro

Če se s predlagano začasno odredbo ne more doseči namena zavarovanja uveljavljane denarne terjatve, predlagano zavarovanje ni utemeljeno (prim. 1. odst. 271. čl. ZIZ). Namen zavarovanja pa se doseže, če začasna odredba "ohrani" dovoljene predmete izvršbe (32. čl. ZIZ), dokler tožnik ne pridobi izvršilnega naslova, ko se bo lahko iz njih v izvršilnem postopku poplačal. V postopku zavarovanja je potrebno upoštevati 2. odst. 34. čl. ZIZ (prim. 239. čl. ZIZ) in zavarovanje omejiti le na toliko predmetov izvršbe, kolikor je to potrebno za zavarovanje določene terjatve. Poseg v premoženjsko sfero zatrjevanega dolžnika je utemeljen le toliko, kolikor je sorazmeren upnikovemu prikrajšanju, ki izvira iz obstoja dolga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom "vzdržalo v veljavi sklep o začasni odredbi z dne 25.8.1999" razen v delu, v katerem je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe umaknila. S tem je smisleno zavrnilo ugovor tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo iz "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, ali pa naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločati o ugovoru proti sklepu o začasni odredbi. Nadalje meni, da tožeča stranka ni izkazala, da je kredit, katerega zavarovanje uveljavlja, plačala toženi stranki.

Poleg tega tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo izterjava terjatve onemogočena ali otežena, če začasna odredba ne bi bila izdana. Tožeča stranka ima zastavno pravico na nepremičnini poroka.

Sicer pa začasna odredba prepoveduje toženi stranki razpolaganje z osnovnimi sredstvi, kar je v nasprotju z 80. čl. ZIZ, prepoved razpolaganja pa zajema tudi hitro pokvarljive izdelke tožene stranke.

Sicer pa D. d.o.o. ni "by pass" družba, med njo in toženo stranko gre za običajno poslovno razmerje, D. d.o.o. pa je celo pristopila k dolgu po kreditni pogodbi 2534/97. Pritožba je utemeljena.

Vlagateljica pritožbe nima prav, ko sodišču očita, da ni bilo pristojno za odločanje o ugovoru proti sklepu o začasni odredbi. Iz pravnega mnenja Občne seje VSS, ki je bila 16.6.1999 (Pravna mnenja VSS 1/99, str. 31 z obr.), izhaja, da v postopku zavarovanja z začasno odredbo ni mogoča smiselna uporaba 2. odst. 54. čl. ZIZ.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja vtoževane terjatve. Pritožbena izvajanja o pristopu k dolgu po kreditni pogodbi št. 2534/97 s strani družbe D. d.o.o. so v prid ugotovitvi obstoja terjatve po tej pogodbi in v direktnem nasprotju s siceršnjim zanikanjem njenega obstoja. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov, da način poslovanja tožene stranke kaže vsaj verjetnost, da bo uveljavitev terjatve pri toženi stranki zaradi tega onemogočena ali vsaj otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje je imelo podlago za takšno sklepanje v izjavi direktorja tožene stranke, povzeti v izpodbijanem sklepu, da D. d.o.o., ki je kupec izdelkov tožene stranke, na račun tožene stranke nakazuje le denar za plače zaposlenih pri toženi stranki in plačilo davkov.

Pač pa tožena stranka utemeljeno opozarja na vprašanje omejitev izvršbe po 80. čl. ZIZ.

Če se s predlagano začasno odredbo ne more doseči namena zavarovanja uveljavljane denarne terjatve, predlagano zavarovanje ni utemeljeno (prim. 1. odst. 271. čl. ZIZ). Namen zavarovanja pa se doseže, če začasna odredba "ohrani" dovoljene predmete izvršbe (32. čl. ZIZ), dokler tožnik ne pridobi izvršilnega naslova, ko se bo lahko iz njih v izvršilnem postopku poplačal. Drugačno stališče bi posredno priznalo sredstvu zavarovanja drugačen namen, kot ga določa zakon.

Takšno stališče pa ne bi bilo pravilno. Tudi v postopku zavarovanja je tako potrebno upoštevati splošne omejitve glede predmetov izvršbe (prim. 239. čl. ZIZ). Zaradi drugačnega izhodišča so v postopku ugovora proti začasni odredbi ostale neizčrpane ugovorne trditve o tem, da tožeča stranka toženi prepoveduje razpolaganje z osnovnimi sredstvi, ki so v proizvodnji sladoleda nujna.

Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na zavarovanje sporne terjatve, ki ga že ima tožeča stranka: zastavno pravico na nepremičnini solidarnega poroka dolga. Tudi v postopku zavarovanja je namreč potrebno upoštevati 2. odst. 34. čl. ZIZ (prim. 239. čl. ZIZ) in zavarovanje omejiti le na toliko predmetov izvršbe, kolikor je to potrebno za zavarovanje določene terjatve. Zato zgolj dejstvo, da je v postopku izvršbe na nepremičnino vložen ugovor, še ne pomeni, da zastavne pravice na nepremičnini ni treba upoštevati pri presoji o (še) potrebnem obsegu zavarovanja vtoževane denarne terjatve. Poseg v premoženjsko sfero zatrjevanega dolžnika je utemeljen le toliko, kolikor je sorazmeren upnikovemu prikrajšanju, ki izvira iz obstoja dolga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ).

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo očitno nesporno dejstvo (zapisnik z naroka, ki je bil dne 21.10.1999, l.št.54) o obstoju hipoteke na nepremičnini solidarnega poroka presojati v okviru 34. čl. ZIZ (v zvezi s 239. čl. ZIZ). Glede zavarovanja z osnovnimi sredstvi pa bo moralo upoštevati, če se pravdni stranki o tem ne bosta sporazumeli, 4. odst. 80. čl. ZIZ (v zvezi s 239. čl. ZIZ). V nadaljevanju postopka naj bo sodišče pozorno še na obseg prepovedi, saj bi iz 1. tč. izpodbijanega sklepa sledilo, da se prepoved razteza na vse "premoženje" tožene stranke v poslovnih prostorih na T. 114/b v Ljubljani, enako neopredeljen pa je tudi predlog za prepoved razpolaganja s "premičnim premoženjem" v uvodu.

Glede 4. tč. izpodbijanega sklepa pa je treba pojasniti, da tako opredeljen način prisilne izvršbe ne sodi v izrek sklepa sodišča o izdaji začasne odredbe niti ni to sestavni del predloga za začasno odredbo (prim. 40. čl. ZIZ v zvzezi s 239. čl. ZIZ). Način prisilne izvršbe začasne odredbe je stvar oprave izvršbe, ne pa izdaje začasne odredbe.