Jedro

S tem, ko je pritožničin brat na sodišče prve stopnje poslal dopis, s katerim je prosil, da se pisanja vročajo na njegov naslov, ta dopis pa je podpisala tudi pritožnica, je pritožnica dejansko določila drug naslov za vročanje njenih pisanj. Na ta naslov pa je sodišče prve stopnje naslovilo tudi sklep o delni oprostitvi plačila sodne takse. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da je bila vročitev pritožnici veljavno opravljena na naslovu, ki ga je sama določila za vročanje sodnih pisanj.

Če višina obveznosti plačila sodne takse jasno izhaja iz izreka sklepa o delni oprostitvi plačila sodnih taks, sodišču prve stopnje ni treba izdati novega plačilnega naloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek tožnice (v nadaljevanju pritožnice) zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4222-2305/2014-7 z dne 4. 4. 2016, ter sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-93440/2016-1 08 z dne 28. 6. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-29-707/2016-2 z dne 18. 11. 2016. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je postopek ustavilo, ker sodna taksa za tožbo v postavljenem roku ni bila plačana. Zato je štelo, da je pritožnica tožbo umaknila.

3. Pritožnica vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je treba izpodbijani sklep razveljaviti iz dveh razlogov, in sicer, ker ni bil pravilno vročen pritožnici, ampak njenemu bratu, ki ne more biti njen pooblaščenec, saj nima opravljenega pravniškega državnega izpita, in ker sodišče prve stopnje ob delni oprostitvi plačila sodne takse ni izdalo novega plačilnega naloga. Priglaša stroške postopka.

**K I. točki izreka**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s tožbo, ki jo je podpisala pritožnica, prejelo dopis njenega brata J. B., v katerem je zaradi pritožničinega slabega zdravstvenega stanja prosil, da mu sodišče vroča vsa pisanja za pritožnico (vloga list. št. 17). Iz te listine je razvidno, da jo je podpisala tudi pritožnica. Sodišče prve stopnje je zato J. B. štelo za pritožničinega pooblaščenca za sprejem pisanj in mu je ponovno vročilo sklep o delni taksni oprostitvi. Sklep mu je bil vročen 16. 3. 2018, zoper njega pa pritožnica ni vložila pritožbe. Ker sodna taksa v postavljenem roku ni bila plačana, je sodišče prve stopnje postopek s tožbo ustavilo.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Iz spisa ne izhaja, da bi bila pritožnici odvzeta poslovna sposobnost. S tem, ko je pritožničin brat na sodišče prve stopnje poslal dopis, s katerim je prosil, da se pisanja vročajo na njegov naslov, ta dopis pa je podpisala tudi pritožnica, je pritožnica dejansko določila drug naslov za vročanje njenih pisanj. Na ta naslov pa je sodišče prve stopnje naslovilo tudi sklep o delni oprostitvi plačila sodne takse. V pritožbi pritožnica navaja, da je J. B. pisanje prejel 16. 8. 2017, vendar naj bi bil prepričan, da bo poleg sklepa prejel tudi plačilni nalog. Ne zatrjuje torej niti, da ji pisanja ne bi izročil. Tudi 140. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa omogoča vročanje po drugih osebah, ne neposredno naslovniku pisanja, v okoliščinah, ki so po mnenju Vrhovnega sodišča primerljive obravnavanim. V takih okoliščinah Vrhovno sodišče ocenjuje kot nerelevantno, da pritožničin brat nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da je bila vročitev pritožnici veljavno opravljena na naslovu, ki ga je sama določila za vročanje sodnih pisanj.

7. Sodišče prve stopnje pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni naredilo napake, ko ni ob sklepu o delni oprostitvi izdalo tudi novega plačilnega naloga. Iz sklepa I Up 292/2014 z dne 26. 2. 2015, na katerega se sklicuje pritožnica, res izhaja stališče, da je treba, če se z naknadnim sklepom o delni oprostitvi plačila sodne takse spremeni višina prvotno naložene taksne obveznosti, zaradi načela pravne enakosti ob analogni uporabi tretjega odstavka 34. a člena Zakona o sodnih taksah taksnemu zavezancu izdati nov plačilni nalog, ki je sestavni del tega sklepa. Vendar pa, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve tega sklepa, to stališče velja le, če sodišče prve stopnje s sklepom o delni oprostitvi sodne takse ni spremenilo starega plačilnega naloga in v izreku sklepa ni določilo nove višine sodne takse (ampak je odločilo le o odstotku oprostitve). V obravnavani zadevi pa iz tretje točke izreka sklepa I U 20/2017-5k z dne 16. 8. 2017 jasno izhaja, da "se plačilni nalog opr. št. I U 20/2017-2 z dne 4. 1. 2017 za znesek 133,20 EUR razveljavi, tako da je tožnica po plačilnem nalogu opr. št. I U 20/2017-2 z dne 4. 1. 2017 dolžna plačati še 14,80 EUR". V takih okoliščinah po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ni treba izdati še novega plačilnega naloga, saj je obveznost jasna in izhaja že iz izreka sklepa.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka**

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.