Jedro

Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi:

1. Tožeča stranka Ja. J. in M. J. sta na podlagi priposestvovanja solastnika nepremičnine parc. št. 286/4 – travnik, 626 m2 k.o. K. 2. Tožena stranka Jo. J. je dolžan dopustiti, da tožeča stranka s to sodbo izvede prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 286/4 k.o. K iz vložka št. 22 k.o. K, kjer je vpisana lastninska pravica na ime toženca Jo. J., v nov vložek iste k.o., kjer se vpiše lastninska pravica na ime tožnikov Ja. J. in M. J., za vsakega do ½, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 1.186,02 EUR in pritožbenem postopku v znesku 321,94 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.714,73 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožujeta tožnika in uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in razsojo sodišču prave stopnje. V pritožbi pojasnjujeta, da je presoja prvostopnega sodišča o pomenu dogovora med Ja. J. in Jo. J. na poravnalnem svetu napačna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati takratne razmere, ko je poravnalni svet pogosto reševal spore o lastništvu. Tožnika sta bila prepričana, da je z dogovorom na poravnalnem svetu zadeva urejena, razen glede odmere parcele, kar je bilo storjeno pozneje. Po njunem mnenju je bila njuna posest zakonita in dobroverna, saj sta bila prepričana, da je zadeva glede lastništva urejena. Odmera parcele in zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice po njunem mnenju ni nujen za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Dobra vera tožnikov je močnejša od zaupanja v zemljiško knjigo glede na to, da sta bila prepričana, da je zadeva urejena in da jima ni potrebno nič več storiti. Tožnika nista dvomila v veljavnost pravnega posla in tudi sodišče ne bi smelo dvomiti v pristnost listine, saj ni dvoma, da je bil toženčev oče prisoten na poravnalnem svetu in da je podpis na njem njegov. Darilo je omenjeno v besedilu, toženec pa ne zanika prisotnosti očeta na zasedanju poravnalnega sveta. Toženec zanika le dogovor o darilu, o katerem pa je zapisnik jasen. Stališče sodišča, da ta listina ne more biti dokaz dobre vere v veljavno sklenjeno darilno pogodbo je napačno. Obseg zemljišča v dogovoru je dovolj jasno določen, saj je opredeljen z zemljiščem nad Ja. hišo in sega do ceste. Obseg zemljišča ni bil sporen pri parcelaciji, zato je zmoten zaključek, da ni jasno, da se je dogovor nanašal ravno na zemljišče, ki je predmet tega postopka. Dokazovanje, da posest temelji na veljavnem pravnem naslovu ni potrebno, kot tudi ne okoliščina, da tožnika predložita listino, na podlagi katere je možen vpis v zemljiško knjigo. Navedena stališča prvostopnega sodišča so napačna. Dobroverna posest tožnikov ni bila pretrgana v letu 1992 s parcelacijo, saj je bila delitev parcele potrebna tudi glede na dogovor. Tožnika sta bila kljub temu prepričana, da uživata svoje zemljišče. Šlo je za odmero, ki je bila dogovorjena ob daritvi. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča o izvrševanju posesti s silo. Nihče od zaslišanih prič ali strank ni izpovedal o nasilju, toženec ni preprečil posesti kakorkoli, besedni napadi so izmišljeni. Toženec v 30 letih ni izrazil nasprotovanja posesti na ustrezen način, saj nasprotovanja ni bilo, kar je logično glede na dogovor. Morebitni nesporazumi niso povezani z uživanjem te nepremičnine. Sodišče je napačno ocenilo tudi geodetski postopek parcelacije zemljišča. Zakaj bi bila naročena delitev parcele, če ne zaradi realizacije dogovora. Pravni nasledniki darovalca so sodelovali v postopku. Tožnik je naveden kot novi lastnik, on je tudi plačal stroške. Toženec je v postopku sodeloval, kar kaže na to, da je bila parcelacija opravljena ob njegovem soglasju s poslom, ki ga je sklenil njegov oče. S tem je toženec priznal posest tožnikoma in posledično priposestvovanje.

Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta zatrjevala, da je pravni prednik toženca, ki je bil tožnikov brat, v letu 1977 podaril tožniku sporen del zemljišča, ki se nahaja nad hišo tožnikov. Dogovor je bil sklenjen na poravnalnem svetu Krajevne skupnosti K. Od tedaj dalje sta tožnika sporno zemljišče uživala kot svoje. Na njem je stala baraka, v kateri so kuhali za svinje, rasla so razna sadna drevesa, sadeže so pobirali oni in kosili travo. V letu 1992 je bila naročena in opravljena parcelacija. V tem postopku je bilo odmerjeno zemljišče, ki je po dogovoru iz leta 1977 pripadalo tožniku. Posest spornega zemljišča sta tožnika nemoteno izvrševala vse do leta 2007, ko je nastal spor zaradi sečnje oreha. Tedaj je toženec začel trditi, da je sporno zemljišče njegovo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na materialne določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je veljal do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 – v nadaljevanju ZTLR), nato pa na ZTLR, ki je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti zastopnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s prisostvovanjem po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) je takšno razlikovanje odpravil, saj pozna le lastniško posest, lastniški posestnik pa je tisti, kdor ima stvar v posesti kot da je njegova (1. odstavek 27. člena SPZ). Tudi presoja dobrovernosti posestnika je nekoliko drugačna, saj 28. člen SPZ določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kljub dejstvu, da se je pri odločitvi sklicevalo na določbe ZTLR, pri presoji, ali sta bila tožnika dobroverna in zakonita posestnika ali dobroverna posestnika uporabilo strožje kriterije, ki jih je uvedel SPZ glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Stališče prvostopnega sodišča, da bi bila zakonita dobroverna posest v korist tožnikov izkazana le, če bi utemeljeno verjela, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice s pravnim poslom (veljaven pravni naslov, razpolagalni pravni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, pridobitni način – vknjižba v zemljiško knjigo ter razpolagalna sposobnost prenosnika), je po presoji pritožbenega sodišča zmotno, ker bi to veljalo v primeru, če bi pravno podlago predstavljale določbe SPZ. Po določbah ODZ in ZTLR pa se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (primerjaj N. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 do 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).

Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč, ki jih je potrebno upoštevati ob presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka o pridobitvi lastninske pravice s prisostvovanjem po določbah ZTLR ter ob pravilni presoji izvedenih dokazov, zlasti listinskih, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločitev materialnopravno nepravilna.

Iz zapisnika poravnalnega sveta Krajevne skupnosti K z dne 12.11.1977 nedvomno izhaja dogovor bratov Ja. in Jo. J., da Jo. podari Ja. okoli 300 m2 sveta nad Ja. hišo. Dogovorila sta se tudi, da bosta sporazumno postavila mejnike, da je Ja. dolžan preskrbeti geometra in plačati polovico stroškov izmere ter vse stroške prepisa. Pričam in strankam je bilo znano, da je v letu 1977 poravnalni svet razpravljal o poteh, govor naj bi bil tudi o spornem zemljišču, vendar pa nihče od njih podrobnosti ni vedel. Okoliščina, da na predloženi fotokopiji zapisnika seje poravnalnega sveta ni s strojem izpisanega imena Jo. J. in da ni bilo ugotovljeno, ali je na njem eden od treh podpisov njegov, na odločitev v tem postopku ne more imeti odločilnega vpliva kot je presodilo prvostopno sodišče. Dejstvo je, da je po tem letu tožnikova družina začela uporabljati sporno zemljišče. Trditev toženca in nekaterih z njegove strani predlaganih prič, da so oni posest opustili zaradi verbalnih napadov s strani tožnikov ne more biti sprejemljiva ob upoštevanju naslednje, po presoji pritožbenega sodišča odločilne okoliščine, da je bila v letu 1992 opravljena odmera spornega zemljišča v upravnem postopku s soglasjem toženca in ostalih dedičev po pokojnem Jo. J. Nesporno je, da so vsi štirje dediči podpisali zapisnik o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji, toženec in njegova mati pa sta v postopku sodelovala osebno. Iz zapisnika izhaja, da so bili pogoji za parcelacijo dogovorjeni med strankami. Ob upoštevanju navedenega je tudi pomislek prvostopnega sodišča o nedoločenosti dogovora o obsegu zemljišča, ki je bil predmet darila, neutemeljen. Iz delilnega načrta izhaja zapis geometra, da novonastala parcela št. 286/4 pripada Ja. J. Zakaj bi toženec in njegova mati tedaj soglašala s parcelacijo, če ne bi bila izvedena zaradi realizacije dogovora med Ja. in Jo. iz leta 1977, kar je bilo tudi njima tedaj znano in zanju nesporno, toženec ni podal nobenega razumnega odgovora, saj drugega razloga za parcelacijo obstoječe parcele ni navedel. Prav tako ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi geometrica, ki je vodila postopek, v delilnem izkazu za parcelo št. 286/4 zapisala, da novonastala parcela pripada Ja. J., če tedaj ta okoliščina med prisotnimi strankami ne bi bila jasna in nesporna. Povsem jasno je tudi, da upravni postopek parcelacije ne bi bil izveden, če ne bi bilo soglasja, saj upravni organi vodijo postopek v skladu z določbami Zakona o zemljiškem katastru in Zakona o upravnem postopku. Eventualne nepravilnosti v postopku glede naročila parcelacije ob dejstvu, da je lastnik Jo. J. umrl, sklep o dedovanju pa še ni bil izdan, na presojo v tem postopku ne morejo vplivati, saj veljavnost zapisnika ni bila nikoli izpodbijana. Povsem jasno je, da na podlagi tega postopka tožnik ni postal lastnik, je pa okoliščine, ki izhajajo iz njega, potrebno upoštevati pri presoji, ali sta bila tožnika dobroverna posestnika.

Na podlagi navedenih pomembnih okoliščin pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopnim sodiščem sodi, da je zatrjevana dobroverna posest v korist tožnikov izkazana. Tožnika sta prevzela sporno zemljišče v obsegu, kot je bilo izmerjeno v letu 1992, v svojo posest po sklenjenem dogovoru na poravnalnem svetu v letu 1977. Od tedaj dalje sta ga uživala v prepričanju, da je njuno in nemoteno do leta 2007, ko je toženec začel osporavati posest tega zemljišča. Zaradi v letu 1992 izvedene parcelacije ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnih izhodišč, tožnika nista postala nedobroverna, saj je bila izvedena zaradi realizacije dogovora iz leta 1977. Tudi po izvedeni parcelaciji je bila njuna posest dobroverna še naprej, saj sta še vedno sporno zemljišče uživala v prepričanju, da je njuno vse do sporov s tožencem v letu 2007. Tedaj pa sta vložila tožbo. Odnosi med družinama bratov Ja. in Jo. J. morda res niso bili zgledno bratovski, nesporazumi so očitno izvirali še iz časa prevzema domače kmetije, vendar pa je nelogično in nesprejemljivo stališče toženca, da bi njegov oče, po njegovi smrti pa on sam, tolerirala uživanje spornega zemljišča s strani tožnikove družine kar 30 let, ne da bi kakorkoli ukrepala za zaščito svojih lastninsko pravnih opravičenj. Ker pa so bili vsi seznanjeni z dogovorom med Ja. in Jo., so dogovor spoštovali in soglašali z njegovo realizacijo. Ker sta tožnika uživala sporno zemljišče v prepričanju, da je njuno vse od leta 1977 dalje, sta že v letu 1997 pridobila lastninsko pravico na njem na podlagi zakona s priposestvovanjem. Okoliščina, da je toženec na podlagi sklepa o dedovanju postal lastnik spornega zemljišča na odločitev prav tako ne more imeti vpliva, saj ob vseh navedenih dejanskih okoliščinah, ki izhajajo iz predloženih listin, ni mogoče govoriti o njegovi dobri veri.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 2. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti. Ocenilo je namreč, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ki jih je v dokaznem postopku vpogledalo in zmotno presodilo tudi materialne določbe ZTLR.

Zaradi spremembe sodbe je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP je toženec dolžan povrniti tožnikoma vse stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. V postopku na prvi stopnji so tožnikoma nastali stroški v zvezi s plačilom nagrade odvetniku v višini 2.150 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,46 EUR znaša 989,00 EUR. Nadalje sta morala plačati sodno takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 114,94 EUR ter potne stroške odvetnika v zvezi s prihodi na obravnave v znesku 82,08 EUR. Skupno so jima nastali pravdni stroški v znesku 1.186,02 EUR. V pritožbenem postopku pa so jima nastali stroški v znesku 321,94 EUR in se nanašajo na plačilo nagrade odvetniku v znesku 207,00 EUR (450 točk) ter na plačano sodno takso za pritožbo v znesku 114,94 EUR. Navedene stroške je toženec dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.