Jedro

Določba 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ zajema primere, ko oseba, ki sama po sebi nima statusa uradne osebe, v določenih primerih opravlja dejanja, kakršna sicer opravlja uradna oseba. Glede na to bi tudi učitelj lahko imel v določenih primerih lastnost uradne osebe, npr. ko izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer bi veljal takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi. Pri opravljanju pedagoškega dela, katerega vsebina je poučevanje, vzgoja in tudi zagotavljanje discipline, pa učitelj ni uradna oseba.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je kot uradna oseba pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja in pravic z drugim grdo ravnal, s tem, da je v osnovni šoli M.V. kot učitelj tehničnega pouka in fizike pri opravljanju službe v navedeni šoli

1. neugotovljenega dne v šolskem letu 1992/93 vrgel učencu T.C. v glavo lesen kvader,

2. dne 10.12.1993 s krajšo letvijo, oblepljeno s smirkovim papirjem, udaril po glavi učenca B.G., zaradi česar je imel G. po obrazu vidne poškodbe, krvavel je, bolela ga je glava in mu je bilo slabo,

3. dne 20.12.1993 udaril učenca L.G. z roko po obrazu, v posledici česar je ta počepnil, pri udarcu pa utrpel presekanino spodnje ustnice, iz katere je krvavel; s čimer naj bi storil tri kazniva dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 270. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 20.1.1998 obsojenega M.P. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 270. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.5.1998 pritožbi obsojenčevega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, z obema sodbama pa je bila obsojencu naložena tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v obsodilnem delu zavrne obtožbo zoper obsojenca in podrejeno, da ga oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi zahteve oporeka ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, da je učitelj uradna oseba v smislu 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ. Navaja, da v Ustavi Republike Slovenije ni določil o tem, da se na učitelje prenašajo javna pooblastila, zato meni da jih ni mogoče opredeliti kot uradne osebe oziroma nosilce javnih pooblastil, saj tudi veljavna šolska zakonodaja takšnega statusa učitelja ne določa. Poleg tega ni bilo pribavljeno tolmačenje in pismeno mnenje Ministrstva za šolstvo, kulturo in šport Republike Slovenije, ki je bilo v postopku zahtevano, s čimer odločilna dejstva v zadevi niso bila zanesljivo ugotovljena. Nadalje izpodbijanima sodbama očita, da nimata razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer, katere dolžnosti naj bi opravljal učitelj kot uradna oseba in na podlagi katerih pooblastil, v čemer vidi bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Opozarja tudi, da iz razlogov sodb ni razvidno, v čem naj bi v obravnavanem primeru bila zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic pri delu učitelja.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi pritrdila v delu, kjer zatrjuje, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o zlorabi uradnega položaja, ta element po njenem tudi ni razviden iz opisa dejanja. Meni pa, da zahteva ni utemeljena, kolikor oporeka pravilnosti ugotovljenega statusa storilca - uradne osebe in tudi ne glede zatrjevanja, da glede tega odločilnega dejsta sodbi nimata razlogov. Zato predlaga da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da se izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v obsodilnem delu.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 126. člena KZ je uradna oseba po tem zakoniku lahko 1) poslanec v državnem zboru in člani državnega sveta; 2) oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne dolžnosti ali ima uradno funkcijo; 3) druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti ali ima uradno funkcijo; 4) vojaška oseba, ki je kot takšna določena s posebnimi predpisi, kadar gre za posebna kazniva dejanja, pri katerih je navedena uradna oseba, pa niso določena kot kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost. V 5., 6. in 7. točki 2. odstavka 126. člena zakon kot uradne osebe določa še osebe, ki jim takšen položaj daje tuja država, mednarodna organizacija ali mednarodno sodišče. Od dejstva, ali je obsojenca, ki opravlja delo učitelja v osnovni šoli, v okviru izvajanja pedagoškega poklica mogoče šteti za uradno osebo, je odvisno, ali je dejanja, ki so mu očitana, v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ mogoče kvalificirati po 270. členu KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pedagoški delavec na katerikoli stopnji izobraževanja (naprej: učitelj) v šolski zakonodaji, ki je veljala v času, ko naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjenem izobraževanju,...), ni bil opredeljen kot uradna oseba. Takšnega statusa učiteljem ne daje niti sedanja, v celoti spremenjena šolska zakonodaja. Učitelja povsem očitno ni mogoče uvrstiti med nobenega od ostalih, natančneje določenih primerov iz 2. odstavka 126. člena KZ, vprašanje pa je, če lahko do takšnega sklepa pridemo z razlago 3. točke te določbe. Ekstenzivna razlaga zakonskih določb, ki bi bila v škodo obdolžencu, skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ni dopustna. Zato lahko kot uradno osebo opredelimo le tisto, kateri navedena določba v povezavi z drugimi predpisi takšen status nedvoumno daje.

Šolska zakonodaja določa pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ureja način njenega opravljanja, obenem pa je v primeru izpolnjevanja opisanih pogojev izvajalcem te dejavnosti na podlagi te zakonodaje takšna dejavnost dovoljena. Nedvomno je s tem izvajalcem vzgojno-izobraževalne dejavnosti, pedagoškim delavcem v vzgojno-izobraževalnih zavodih, dano zakonsko pooblastilo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in je s tem izpolnjen eden od pogojev po 3. točki 1. odstavka 126. člena KZ.

Ključen za rešitev zastavljenega vprašanja je torej odgovor, ali lahko opravljanje poklica učitelja in s tem pedagoškega dela, ki poleg izobraževanja še posebej na stopnji osnovne šole zajema tudi vzgojo, razlagamo kot opravljanje uradnih dolžnosti. Po oceni Vrhovnega sodišča je odgovor na to vprašanje negativen. Ni dvoma, da je dejavnost vzgoje in izobraževanja v javnem interesu. Norme, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, sicer določajo pooblastila in dolžnosti učitelja, odnos med učiteljem in učencem, še posebej na stopnji osnovnega šolstva, pa je v določeni meri mogoče označiti kot odnos nadrejenega s podrejenim. Kljub temu takšna ugotovitev ne vsebuje tudi zaključka, da s tem učitelj v okviru pedagoške dejavnosti opravlja uradne dolžnosti in bi ga bilo posledično mogoče šteti za uradno osebo. Glede na to, da ne obstoji dovolj določna norma, z razlago katere bi lahko napravili takšen zaključek, je namreč skladno z načelom zakonitosti mogoče ugotoviti zgolj nasprotno. Določba 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ po mnenju Vrhovnega sodišča zajema primere, ko oseba, ki sama po sebi sicer nima statusa uradne osebe, v določenih primerih opravlja dejanja, kakršna sicer opravlja uradna oseba. V teh primerih na podlagi te določbe tudi takšna oseba izjemoma velja za uradno osebo, vendar le v okviru opravljanja takšnih dejanj. Pedagoška dejavnost pa, kot je bilo že obrazloženo, ne predstavlja opravljanja uradne dolžnosti. Skladno z obravnavano določbo bi imel v določenih primerih tudi učitelj lahko lastnost uradne osebe, in sicer v primerih, ko npr. izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer bi veljal takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi, ne pa tudi ob opravljanju pedagoškega dela, katerega vsebina so poučevanje, vzgoja, pa tudi zagotavljanje discipline. Zakonodajalec ob sprejemanju kazenske in šolske zakonodaje, kljub moralno etičnim zahtevam pedagoškega poklica, očitno ni imel namena pedagoških delavcev sprejeti v krog uradnih oseb, saj bi sicer lahko takšen status glede na sistematiko določbe 2. odstavka 126. člena KZ izrecno določil bodisi v tej določbi bodisi v okviru šolske zakonodaje.

Opisano stališče najde potrditev tudi v primerjavi prejšnje kazenske zakonodaje s sedanjo.