Jedro

Sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da se vzpostavi stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Takšno stanje bi se vzpostavilo že z zamenjavo puškine cevi, zato tožnik ne more zahtevati denarnega zneska, ki predstavlja vrednost nove puške.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 5.139,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter znesek 1.100,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter mu povrniti pravdne stroške, vse v 15. dneh. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 912,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna, ko navaja, da iz izvedenskega mnenja ni mogoče zaključiti, v kakšnem stanju je bila puška pred zasegom tožniku. Nedvomno bi bile ob zasegu, če bi bile poškodbe ugotovljene, te tudi evidentirane. Potrebno je izhajati iz predpostavke, da je bilo ob zasegu orožje v stanju strokovno vzdrževanega in izpravnega orožja. Nedvomno je tožnik pred zasegom puško redno in strokovno čistil, saj sicer nevzdrževanega orožja ne bi mogel uporabljati. Z gotovostjo pa je bilo ugotovljeno, da je bila puška po zasegu, daljše časovno obdobje neustrezno in nestrokovno hranjena v polivinilnem ovoju, ki ni zagotavljal pogojev konzerviranja, pri čemer je bila puška očiščena le enkrat letno, kar je vse povzročilo škodo na orožju, glede česar pa sodba nima nobenih razlogov. Glede zahtevka za povračilo nematerialne škode, pritožnik ugotavlja, da sodišče ni pravilno ugotovilo nastanka zastaranja zahtevka. V času teka postopka o prekršku zoper tožnika, škoda še ni zapadla. Šele s seznanitvijo tožnika o ustavitvi postopka, so se stekli zakonski pogoji za uveljavitev nematerialne škode. To pa ni bilo že z vročitvijo odločb o prekršku. Škoda nastane šele po pravnomočno končanem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov priloženega spisa (priloga B2) izhaja, da je odločba o prekršku P 44157/97 z dne 12.11.1997, postala dokončna in pravnomočna 5.12.1997 (pritožbe ni bilo), odločba o prekršku P 47174/97 z dne 12.2.1998, pa z odločitvijo senata za prekrške Pp 1632/98 z dne 29.11.2001 (priloga B1). Najkasneje takrat oziroma z vročitvijo sodbe Pp 1632/98 z dne 29.11.2010, je tožnik dokončno izvedel za morebitno škodo iz tega naslova (neupravičeno očitanih prekrškov, malomarno izvedenega postopka, nedopustno dolgega postopka) in za povzročitelja (domnevne) škode. Glede na določbo 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (enako določa 1. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, utemeljen, saj je tožnik tožbo vložil šele 17.3.2005 in v posledici pravilno in zakonito tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (131. člen OZ).

Tožnik je uveljavljal tudi povrnitev materialne škode. Zatrjeval je, da je zaradi očitno nestrokovne hrambe in vzdrževanja zasežene puške znamke češka zbrojevka Bock, prišlo do poškodb na puški – v notranjosti šibrene cevi je že pri ustju vidna korozija, tudi v cevi za kroglo je vidna sled korozije (tožba, zapisnik o pregledu orožja – priloga A15). Iz tega naslova je zahteval 1.100,00 EUR „v kar je vključena nabavna cena nove puške v Sloveniji in montaže za strelni daljnogled, ki je bil na tej puški“. Ko je bil zaslišan je pojasnil, da bi bilo potrebno samo zamenjati cev, da bi bila puška uporabna, koliko pa stane zamenjava cevi pa ne ve povedati, ker se za to ni nikoli zanimal (glej izpovedbo list. št. 21). Iz povedanega sledi, da tudi, če bi tožnik izkazal obstoj škode iz naslova korozije obeh cevi in protipravnost ravnanja tožene stranke, tožniku v nobenem primeru ne bi šla odškodnina iz tega naslova v višini nabavne vrednosti nove puške, temveč le v vrednosti nove cevi. Sodišče namreč prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da se vzpostavi stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (164. člen OZ). Takšno stanje pa bi se vzpostavilo že z zamenjavo cevi, zato tožnik iz tega naslova ne more zahtevati denarnega zneska, ki predstavlja vrednost nove puške, saj je prišlo do njene manjvrednosti, ne pa do uničenja. Sodišče sicer vedno lahko prisodi manj od zahtevanega, vendar mora stranka ponuditi ustrezno trditveno podlago. V konkretnem primeru ne sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče tožniku ne more prisoditi ustreznega zneska, saj v tej smeri tožnik ni podal nobene trditvene podlage, izrecno je celo izpovedal, da se ni nikoli zanimal, koliko stane zamenjava cevi. V vlogi z dne 27.5.2009 je sicer predlagal, da izvedenec puškar odgovor tudi na vprašanje, koliko bi znašal strošek zamenjave cevi ali ustreznega popravila, vendar je šlo za prepozno predlagani dokaz (286. člen ZPP), poleg tega pa tudi za dokaz, podan v poizvedovalne (informativne) namene, kar pa ni dopustno. Tožnik je imel namreč vso možnost takšna dejstva ugotoviti sam in postaviti ustrezne trditve. Ker je na tožniku, da dokaže škodo, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno in zakonito tožbeni zahtevek tudi iz naslova povrnitve premoženjske škode, zavrnilo (131. člen OZ).

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj ne gre za odločitev pomembne navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP).