Jedro

A. je zaupana v varstvo in vzgojo očetu, ki je v tem pogledu bolj obremenjen od tožnice, pri čemer so njene materialne zmožnosti nekoliko boljše od toženčevih. Zato je prav, da tožnica prispeva za preživljanje A. v obsegu 55% potrebnih sredstev (toženec pa 45%).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mesečni znesek preživnine v višini 120,00 EUR nadomesti z zneskom 150,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka), mladoletno hčerko pravdnih strank A. A., je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu – tožencu B. B. (II. točka), tožnici je naložilo plačevanje mesečne preživnine v znesku 120,00 EUR od 7. 5. 2013 dalje (III. točka), uredilo je stike med mladoletno A. in tožnico (IV. točka), kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, pa je prvo sodišče zavrnilo (V. točka) in sklenilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške postopka (VI. točka).

2. Zoper sodbo prvega sodišča se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da hčerko A. zaupa njej v varstvo in vzgojo. V bistvenem navaja, da hčerka pri svoji starosti ni sposobna razumeti svoje izražene volje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča o zaupanju hčerke tožencu v varstvo in vzgojo. Izvedenca sta ugotovila, da je toženec agresiven in posesiven, temu pa je hčerka podredila svojo odločitev, da želi živeti pri njem. Videti je vpliv očeta na mladoletno A. Tožnica je odšla od doma nemočna in prestrašena, saj ji je toženec večkrat grozil z nožem, da jo bo ubil. Toženec trpi za mejno osebnostno motnjo. Mladoletna A. se ne more zavedati posledic svoje odločitve. Oba otroka pravdnih strank nujno potrebujeta pomoč, da prepoznata, kaj se jima dogaja. Toženec manipulira s hčerko. A. želja ni pristna, ampak aplicirana s strani očeta. Preživnina sicer ni pravilno izračunana, vendar je po sodni praksi minimalna za zaposlenega preživninskega upravičenca. V nadaljevanju tožnica predlaga, kako naj se določijo stiki med A. in tožencem. Opisuje, kako je bil toženec nasilen v preteklosti.

3. Toženec izpodbija odločitev v III., IV., V. in VI. točki sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku toženca, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je odločitev prvega sodišča o preživnini napačna. Prvo sodišče ni zasledovalo največjih koristi otroka. Preživnina je glede na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje matere ter glede na otrokove potrebe prenizka. Tožnica je zahtevala preživnino v višini 200,00 EUR, pri čemer je v tožbi specificirala mesečne stroške preživljanja hčerke v višini 400,00 EUR, toženec pa se je v nasprotni tožbi strinjal s takšnimi navedbami. Pravdni stranki sta bili enotni, da je ustrezna preživnina za mladoletno A. 200,00 EUR na mesec. Ker je bilo med pravdnima strankama nesporno, da znašajo mesečni stroški za preživljanje A. 400,00 EUR, prvemu sodišču ni bilo potrebno razpravljati o višini teh stroškov. Z drugačnim ravnanjem je prvo sodišče kršilo 214. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dodatne dohodke, ki jih tožnica pridobi s priložnostnim delom in na različnih projektih. Prvo sodišče je upoštevalo pri določitvi nižje preživnine okoliščino, da toženec kot kmet večino hrane pridela doma, vendar je spregledalo, da je potrebno hrano pridelati, ker pa je toženec davčni zavezanec in je pridelana hrana last in osnovni dohodek kmetije, mora hrano za lastno uporabo kupiti od kmetije. Zaradi zdravstvenih težav toženec doma pridela bolj malo hrane. Pridela se le nekaj sadja in zelenjave. Ker trenutno premoženjsko stanje toženca ne omogoča financiranja različnih obšolskih dejavnosti to še ne pomeni, da si jih A. ne želi. A. je poiskala pomoč pri učenju in ima inštrukcije, kar znaša 40,00 EUR na mesec. Ima tudi kužka, za katerega znašajo mesečni stroški 15,00 EUR. Želi si tudi računalnik, ki je velik finančni zalogaj, navajena pa je tudi na mesečno žepnino v višini 20,00 EUR. Glede stroškov za preživljanje hčerke toženec predlaga svoje ponovno zaslišanje. Prvo sodišče je določilo prevelik obseg stikov med tožnico in hčerko med počitnicami. Toženec meni, da je hčerki v korist, da lahko prekine stik pri materi in se pred zaključkom stika vrne k očetu, če bi to želela. S predolgimi stiki bi se hčerko po nepotrebnem obremenjevalo. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je toženec želel spor rešiti na miren način, tožnica pa je postopek podaljševala in povzročala nepotrebne stroške.

4. Pravdni stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožba toženca je delno utemeljena. Pritožba tožnice ni utemeljena.

6. Prvo sodišče je ugotovilo vsa pomembna dejstva za odločitev o zaupanju mladoletne A. tožencu v varstvo in vzgojo. Razlogi izpodbijane sodbe so prepričljivi in skladni ter temeljijo na dokazni oceni, izdelani v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje nanje, z njimi pa je v bistvenem odgovorjeno tudi na tožničino pritožbeno kritiko tega dela odločitve prvega sodišča. Za svojo odločitev je prvo sodišče imelo podlago predvsem v izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev E. G. in Br. B. Toženčeva posesivnost in občasna agresivnost ne predstavljata dejavnika, ki bi moteče vplivala na A. razvoj. A. želja, da ostane pri očetu, je pristna, razen tega pa govorijo v prid pravilnosti odločitve prvega sodišča tudi naslednje ugotovitve: za A. je odločilna socialna podpora (nesporno je, da sta A. in starejši brat K. zelo navezana drug na drugega, poleg tega je A. navezana tudi na babico na očetovem domu, najbolje se počuti v svojem domačem okolju), A. tožnici ne zaupa, njun odnos se je zelo ohladil, tožnica ne prepoznava A. potreb, toženec daje hčerki večji občutek varnosti. Tožnica v pritožbi zgolj ponavlja svoje videnje razmer ter izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodnih izvedencev in prvega sodišča, pri čemer pa ne ponuja nobenih argumentov, s katerimi bi lahko vzbudila dvom v pravilnost odločitve o zaupanju A. v varstvo in vzgojo očetu.

7. Tožnica je v tožbi opredelila posamezne potrebe mladoletne A. po vrsti in po višini, kar naj bi na mesečni ravni znašalo 400,00 EUR. V enakem znesku je A. mesečne potrebe ovrednotil tudi toženec, ki pa po vrsti in višini ni obrazložil posameznih izdatkov, v svoji izpovedbi pa je ta znesek v primerjavi s tožnico utemeljeval tudi z drugačnimi potrebami in drugimi zneski posameznih stroškov preživljanja. Zato ni šlo za priznana oziroma neprerekana dejstva v smislu 214. člena ZPP. Ne glede na to prvo sodišče na podlagi 408. člena ZPP tudi ne bi bilo vezano na priznanje dejstev. S tem, ko je ugotavljalo potrebe mladoletne A., prvo sodišče zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

8. V pritožbi je toženec (prvič) opredelil posamezne stroške preživljanja hčerke po vrsti in po višini. Za te navedbe ni ponudil nobenih dokazov, razen svojega ponovnega zaslišanja. Toženec je že bil zaslišan in bi lahko že tedaj izpovedal o vseh relevantnih stroških hčerkinega preživljanja, pa tega ni storil. Toženec glede na svojo izpovedbo tudi ni pojasnil, zakaj v pritožbi podaja drugačne navedbe. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da toženčeva izpoved v primeru ponovnega zaslišanja, tudi če bi izpovedal, da mu z A. preživljanjem nastajajo takšni stroški, kot jih je opredelil v prilogi B 52, ne bi mogla spremeniti (razen glede pritožbeno nespornih stroškov) končne dokaze ocene sodišča o stroških A. preživljanja. S tega vidika je toženčevo ponovno zaslišanje nepotrebno.

9. Toženec tudi v pritožbi ne trdi, da bi se A. ukvarjala s kakšnimi obšolskimi dejavnostmi. Trditev o inštrukcijah, ki naj bi jih A. potrebovala, je povsem pavšalna, razen tega pa je že toženec izpovedal, da A. pri šolskih obveznostih pomaga sinovo dekle. Izdatek za računalnik ne sodi med redne stroške preživljanja, razen tega pa je tudi ta nakup možno opraviti na obroke, pri čemer bo mogoče sredstva zanj zagotoviti iz otroškega dodatka, ki ga prejema toženec in katerega ni mogoče upoštevati pri določitvi preživninske obveznosti staršev. Tudi A. starosti primerno žepnino je mogoče zagotoviti iz otroškega dodatka.

10. Toženčeve pritožbene navedbe o posameznih potrebah hčerke so zato upoštevne le v tistem delu, v katerem jih tožnica priznava v odgovoru na pritožbo. Tako priznava, da znašajo mesečni stroški šolskih potrebščin 22,00 EUR (namesto upoštevanih 17,00 EUR), stroški šole v naravi pa 15,00 EUR mesečno, poleg tega pa tožnica smiselno priznava še strošek vzdrževanja A. psa (pri tem si tožnica zmotno razlaga toženčeve navedbe, saj ta strošek ni ocenjen na 30,00 EUR mesečno, ampak le 15,00 EUR, temu znesku pa tožnica ni ugovarjala, zato je treba upoštevati ta znesek). Glede na to znašajo celotni stroški za kritje potreb mladoletne A. 272,00 EUR mesečno.

11. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec določeno hrano za potrebe družine pridela na kmetiji, zaradi česar so izdatki za A. prehrano ustrezno nižji. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank, toženčeve pritožbene navedbe o tožničinih dodatnih dohodkih in manjšem obsegu pridelave na kmetiji pa so pavšalne, zato ne terjajo obrazloženega odgovora. Toženčeva smiselno grajana napačna porazdelitev preživninskega bremena pa je utemeljena, saj je A. zaupana v varstvo in vzgojo očetu, ki je v tem pogledu bolj obremenjen od tožnice, pri čemer so njene materialne zmožnosti nekoliko boljše od toženčevih. Zato je prav, da tožnica prispeva za preživljanje A. v obsegu 55% potrebnih sredstev (toženec pa 45%), kar pomeni, da je tožnica dolžna plačevati preživnino v znesku 150,00 EUR mesečno. V tem delu je pritožbeno sodišče zato spremenilo odločitev o preživnini, kot je razvidno iz izreka.

12. Toženec neutemeljeno izpodbija odločitev o stikih med A. in tožnico v času medletnih in letnih počitnic. Prvo sodišče je v tem delu sledilo sodnemu izvedencu klinične psihologije, ki je predlagal takšne stike, kot si jih je (v sedanjih razmerah) želela A., pri čemer je smiselno, da je določenih več krajših stikov. Prvo sodišče je zato tudi za medletne počitnice utemeljeno določilo, da jih A. preživi polovico pri vsakemu staršu. Da bodo stiki čim bolj kvalitetni si bosta morali prizadevati obe pravdni stranki. Za vnaprejšnje omejevanje stikov, kar uveljavlja toženec, ni nobenih razlogov. Ravno osebni stiki bodo največja priložnost, da se med A. in tožnico zgradi kvaliteten odnos, ki bo ugodno vplival na A. osebni razvoj.

13. Postopek je tekel v interesu pravdnih strank in njune hčerke, zato je prvo sodišče pravilno odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in zvišalo preživnino za mladoletno A., v ostalem pa je toženčevo pritožbo ter v celoti tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

15. Odločitev pritožbenega sodišča o zvišanju preživnine je v korist mladoletne A., varstvo njenih koristi pa je v interesu obeh strank postopka. Zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in 413. člen ZPP).