Jedro

S tem, ko zavarovanec tožeče stranke ni tožene stranke obvestil o tem, da bo na elektroinstalacijski infrastrukturi tožene stranke opravljal popravila, je bila pretrgana vzročna zveza med dejstvom, da objekt elektroinstalacijske infrastrukture ni bil pravilno vzdrževan, in med nastankom škodnega dogodka, to je padcem delavca zavarovanca tožeče stranke. Če bi dogodki potekali tako, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke in bi bila tožena stranka obveščena o predvidenih delih na elektrodistribucijskem drogu, bi do takšne posledice, kot je nastala, ne prišlo, ker bi morala izdati dovoljenje za delo na njeni infrastrukturi, pred njegovo izdajo pa bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, med njimi kontrolo trdnosti stojnih mest za opravljanje popravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89580/2012, z dne 21.6.2012, razveljavilo v dajatvenem delu in tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 23.119,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2012 dalje zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 571,30 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da delavci zavarovanca tožeče stranke (družba G. d.o.o.) niso pred vstopom na objekt elektrodistribucijske infrastrukture tožene stranke pridobili njenega obveznega soglasja za vstop in za posege, zato tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki s tem, da je svojcem delavca G. d.o.o., ki se je smrtno ponesrečil v delovni nezgodi, izplačala odškodnino.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Ponovila je svoje tožbene trditve in grajala zaključek sodišča, da je padec pokojnega delavca v vzročni zvezi s kršitvami zavarovanca tožeče stranke, pri čemer je spregledalo obveznosti, ki jih je glede vzdrževanja drogov imela tožena stranka. Ta bi se lahko svoje odgovornosti razbremenila le, če bi zatrjevala in dokazala ne samo, da ni vedela za trhlost droga, ampak da za takšno stanje tudi ni mogla vedeti, kar pa ni niti zatrjevala, niti dokazovala. Tožena stranka je zavarovancu tožeče stranke očitala zgolj kršitev njenih Varnostnih pravil za delo na elektroenergetskih postrojih, ne pa tudi katerihkoli drugih varnostnih pravil. Vsebina varnostnih pravil tožene stranke tudi ni izrecno določena v pogodbah PO-TELEKOM-01/98 in PO-TELEKOM-02/98, na katere se sklicuje sodišče v obrazložitvi. Kršitev drugih varnostnih pravil tožene stranke zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Varnostna pravila za delo na elektroenergetskih postrojih ne vsebujejo nobenih določb o vzpenjanju na lesene drogove in preverjanju le-teh, ampak zgolj navodila za pridobitev dovoljenja za delo v breznapetostnem stanju. Ker do smrti pokojnega K. ni prišlo zaradi delovanja elektrike, pridobitev dovoljenja za delo ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Da se dovoljenje za delo ne izdaja zaradi izvajanja drugih varnostnih ukrepov izhaja tudi iz določbe 6. točke pogodbe PO-TELEKOM-01/98. Pritožba poudarja, da tožena stranka tudi sicer ni izkazala, da bi zavarovanca tožeče stranke z varnostnimi pravili seznanila, ter da so njeni delavci zagotavljali varnost delavcev zavarovanca tožeče stranke, sploh v smislu preverjanja električnih drogov. Da tega niso počeli je jasno iz zaslišanja vseh treh zaslišanih prič. Priča P. je izpovedala, da bi njihov delavec preveril električni drog, če bi mu to naročil tisti, ki bi hotel iti na drog. Priča Š. je izpovedala, da se je toženo stranko obveščalo, kadar je šlo za večje posege in se je potem izklopila elektrika, preverjanje drogov pa ni bilo v pristojnosti tožene stranke. Priča Z. pa je izpovedala, da je bilo predhodno obvestilo toženi stranki potrebno samo zaradi medsebojnega vpliva 220 voltov na nizkonapetostne vode. Prvostopenjsko sodišče je zato napačno zaključilo, da je za nastalo škodo odgovoren zavarovanec tožeče stranke zaradi neupoštevanja Varnostnih pravil za delo na elektroenergetskih postrojih in zaradi kršitve pogodb PO-TELEKOM-01/98 in PO-TELEKOM-02/98, po drugi strani pa je spregledalo kršitev tožene stranke navedenih pogodb in tudi Uredbe o energetski infrastrukturi glede vzdrževanja infrastrukture, kar pa je odločilen vzrok za nastanek škode.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

O zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s celovito dokazno oceno pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, svoje zaključke temeljito in jasno obrazložilo, na ugotovljena dejstva pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka(1), na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena pravdnih strank pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti, v skladu s katerim je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme za nastanek škode, za protipravnost ravnanja tožene stranke, pa tudi za vzročno zvezo med ravnanjem oz. opustitvijo tožene stranke in med nastalo škodo. Tega bremena tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka glede vzročne zveze ni zmogla. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila s tem, ko zavarovanec tožeče stranke ni tožene stranke(2) obvestil o tem, da bo na elektroinstalacijski infrastrukturi tožene stranke opravljal popravila (kar za pritožbo tudi ni bilo sporno), pretrgana vzročna zveza med dejstvom, da objekt elektroinstalacijske infrastrukture (konkretno lesen drog) ni bil pravilno vzdrževan, in med nastankom škodnega dogodka, to je padcem delavca zavarovanca tožeče stranke. Če bi dogodki potekali tako, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke in bi bila tožena stranka obveščena o predvidenih delih na elektrodistribucijskem drogu, bi do takšne posledice, kot je nastala, ne prišlo(3). V primeru obvestitve bi namreč tožena stranka morala izdati dovoljenje za delo na njeni infrastrukturi(4), pred njegovo izdajo pa bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, in sicer ne samo izklop napetosti, kar izpostavlja pritožba kot edini varnostni ukrep(5), ki naj bi ga povzela tožena stranka, ampak tudi kontrolo trdnosti stojnih mest za opravljanje popravil. Do te ugotovitve je prišlo prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedi priče M.P., vodje službe za varnost in zdravje pri delu pri toženi stranki, ki je izpovedal, da mora biti tožena stranka ob vsakem posegu v elektrodistribucijsko infrastrukturo obveščena, zato da se vzpostavi breznapetostno stanje in izvedejo drugi ukrepi (med drugim tudi preveri stanje droga) ter izda dovoljenje za delo, in da je pred začetkom del njihov delavec vedno prisoten na kraju, kjer se bodo dela opravljala(6). S to izjavo je v bistvenem delu skladna tudi ugotovitev izvedenca s področja varstva pri delu, V.Š. (ki ji pritožba ne oporeka), iz katere izhaja, da je izjava vzdrževalca (torej tožene stranke) o preizkusu oporišča priloga k obrazcu delovnega naloga (ki ga sicer izda neposredni vodja del).

Zato dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da bi ob predhodnem obvestilu delavci tožene stranke preverili tudi stojno mesto za predvidena dela (ki je tudi sicer življenjsko logična glede na to, da je tožena stranka lastnik infrastrukture in zadolžena za njeno vzdrževanje), pritožba ne more omajati, sploh ne s sklicevanjem na izpoved direktorja operativne enote pri zavarovancu tožeče stranke, E.Š., kateremu prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo, saj je v nasprotju z listinskimi dokazili in izpovedbami prič zatrjeval, da sploh ne bi bilo potrebno pred pričetkom del pridobiti soglasja tožene stranke.

Utemeljena tudi ne more biti pritožbena kritika, da sodišče ne bi smelo upoštevati kršitev „drugih varnostnih pravil tožene stranke“, saj se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo sklicevala na neupoštevanje „varnostnih pravil za delo na elektrodistribucijski infrastrukturi“ (listovna št. 36), torej tistih, ki jih je v spis vložila, pa tudi tistih, ki bi izhajale iz dovoljenja za delo. Predvsem pa pritožba ni določno navedla, katera pravila je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo, pa jih ne bi smelo. Da bi tožena stranka zavarovanca tožeče stranke ne seznanila „z varnostnimi pravili“, pa tožeča stranka izpostavlja prvič šele v pritožbi, ne da bi ob tem navedla razloge, zaradi katerih tega ni mogla navesti že do konca glavne obravnave. Zato je ta trditev nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. 1: S pritožbo naj bi tožeča stranka sodbo izpodbijala tudi zaradi postopkovnih kršitev, vendar določno ni izpostavila nobene.

op. št. 2: varnostna pravila v zvezi z deli pri nadzemnih elektroenergetskih vodih in stebrih vključena v točki 4 in 6, kot jih je povzelo prvostopenjsko sodišče v točki 18 izpodbijane sodbe op. št. 3: Če pa bi navkljub obvestitvi prišlo, se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti najverjetneje ne bi mogla razbremeniti.

op. št. 4: česar pritožba prav tako ne izpodbija op. št. 5: in pri tem večkrat poudarja, da med nesrečo in ne izklopom napetosti ni bilo vzročne zveze, kar tudi ni bilo nikoli sporno op. št. 6: Pritožba izpostavlja le del njegove izpovedi tako, da jo predrugači, saj je M.P. izpovedal, da bi bil delavec tožene stranke med deli zraven, da bi preveril drog, če bi mu „tuja oseba“ povedala, da gre na drog, in ga ne bi znala sama preveriti (listovna št. 153)