Jedro

Pogodbena spremenljivka R v konkretnem primeru ni splošno znano dejstvo, ker se vrednosti takšne spremenljivke, kot jih prikazuje tožeča stranka, ne ujemajo z vrednostmi TOM. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo upoštevajoč trditveno in dokazno breme. Vendar pa nedoločljivost predmeta obveznosti tožene stranke kot posojilojemalke kliče celo k ničnosti konkretnega pogodbenega določila, tj. k delni ničnosti predmetne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5254/2011 z dne 18. 1. 2011 razveljavi v celoti in se tožbeni zahtevek zavrne. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 20,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se iz formalnih pritožbenih razlogov po 1. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 458. čl. ZPP pritožuje tožeča stranka prek pooblaščene odvetniške pisarne in pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je kot primarno materialnopravno podlago spornega posojilnega razmerja zmotno štelo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o posojilni pogodbi, ne pa določil pogodbe o kadrovskem stanovanjskem posojilu z dne 24. 11. 2000, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Obveznost tožene stranke je bila v predmetni pogodbi povsem določno opredeljena, in sicer je bila obrestna mera odplačevanja kredita določena s formulo R + 3, pri čemer R predstavlja revalorizacijsko stopnjo, ki jo je v vsakem trenutku mogoče določiti. V času sklepanja pogodbe je funkcijo revalorizacije opravljala temeljna obrestna mera (TOM), ki ga je najprej javno objavljala Banka Slovenije, nato pa Statistični urad RS. Vrednost spremenljivke R je tako šteti za splošno znano dejstvo, ki ga skladno s 5. odst. 214. čl. ZPP ni treba dokazovati. Vsebino spremenljivke R je pojasnila tudi priča S. P., zato bi izvedenka finančne stroke z retrogradnimi izračuni lahko brez težav ugotovila višino toženkine obveznosti. Nadalje je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožeče stranke do izjavljanja v dokaznem postopku (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) in določbo 3. odst. 254. čl. ZPP, saj ni odločilo o dokaznem predlogu tožeče stranke po postavitvi drugega izvedenca finančne stroke, tj. potem ko je tožeča stranka obsežno, podrobno in prepričljivo pojasnila, zakaj mnenju prvotno postavljene izvedenke nasprotuje, sodišče prve stopnje pa je zgolj pavšalno navedlo, da izvedenskemu mnenju kot vestno izdelanemu in strokovnemu v celoti sledi. Podana je tudi kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se sodišče prve stopnje pri argumentaciji razlogov sodbe opira na (pravne) zaključke in dokazno oceno izvedenke, ki pa se ne sme spuščati v tako presojo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča druge stopnje, ki v sporih majhne vrednosti odloča po sodniku posamezniku (5. odst. 458. čl. ZPP), je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva (kar v sporih majhne vrednosti niti ni pritožbeni razlog) ter pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odst. 339. čl. ZPP pa pri tem ni storilo.

Zmotne so pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču prve stopnje, da kot primarno materialnopravno podlago za presojo spornega razmerja šteje določila ZOR. Sodišču prve stopnje se v razlogih sodbe na str. 3 in 5 sicer res zapiše, da se obveznostno razmerje, ki je predmet te pravde, presoja po ZOR, toda iz nadaljevanja obrazložitve jasno izhaja, da sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljuje na pravilih trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke (215. čl. ZPP), v povezavi z nejasnimi določbami predmetne pogodbe o kadrovskem stanovanjskem posojilu, tj. v tč. I, ki obveznost posojilojemalkinega vračanja kredita med drugim opredeljuje z letno obrestno mero »R + 3 %«, ter v tč. VI, ki predvideva posojilodajalčevo določanje višine mesečne anuitete tudi s pomočjo obračuna letne revalorizacijske stopnje, tako da ne more biti dvoma, da je primarni materialnopravni vir za odločitev konkretna posojilna pogodba.

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe zgolj dvakrat opre na določila ZOR, tj. ko ugotavlja, da je posojilodajalec upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjenih) pogodbenih obresti (kar je značilnost vsakega posojilnega razmerja in ni razumljivo, kako bi bilo to dejstvo lahko v škodo tožeče stranke kot posojilodajalca), ter ko omeni določbo 313. čl. ZOR, po kateri se (delno) plačilo obračuna tako, da se šteje na račun obresti znesek, izračunan po dovoljeni obrestni meri, preostanek pa se šteje kot (delno) odplačilo glavnice. Tudi v tem primeru gre za ugotovitev (izhajajočo iz odseka o vračunanju izpolnitve v poglavju splošnega dela ZOR o prenehanju obveznosti in ne iz poglavja o posojilni pogodbi), glede katere med pravdnima strankama niti ni spora, zato o zatrjevani napačni uporabi materialnega prava ni mogoče govoriti.

Ključno za presojo v obravnavani zadevi je sporno vprašanje (ne)določljivosti pogodbene obveznosti tožene stranke kot posojilojemalke, in sicer, ali je obrestna mera pogodbenih obresti za vračanje posojila, določena v I. tč. pogodbe o stanovanjskem kreditu s formulo »R + 3 %«, jasno opredeljena ali ne. Medtem ko je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji res navajala, da R predstavlja revalorizacijsko stopnjo, sodišče druge stopnje opozarja, da že na ravni trditev ni pojasnila, kateri revalorizacijski faktor predstavlja pogodbeno določilo R, oz. z drugimi besedami – kako je tožeča stranka kot posojilodajalec sploh določila višino posojilojemalkine obveznosti, katere domnevno neplačani del uveljavlja v tem postopku. Pritožbene navedbe, da je v času, ko sta stranki sklepali predmetno pogodbo, funkcijo revalorizacije opravljala temeljna obrestna mera (TOM), kar je upoštevaje javno objavljanje njene vrednosti s strani Banke Slovenije in Statističnega urada RS treba šteti za splošno znano dejstvo, ki se ne dokazuje (5. odst. 214. čl. ZPP), prvenstveno pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Enako velja za nadaljnja pritožbena navajanja, da se je revalorizacijski faktor skozi leta pojavljal kot TOM, devizne klavzule ali EURIBOR, pri čemer sodišče druge stopnje pripominja, da tožeči stranki (tudi, če ne bi šlo za nedovoljene pritožbene novote) očitno še v pritožbenem postopku ni povsem jasno, kateri revalorizacijski faktor želi pravzaprav zatrjevati. Prepričanje pritožnice, da je sodišču prve stopnje in izvedenki vsebino spremenljivke R pojasnila zaslišana priča S. P., ni upoštevno, saj izpoved priče, ki je dokazno sredstvo, pomanjkljive trditvene podlage pravdne stranke ne more nadomestiti. Pa tudi sicer je treba poudariti, da se izračuni pogodbenih obresti, izhajajoči iz več prilog spisa, v breme posojilodajalke po posameznih letih odplačevanja kredita 2001-2007, ki naj bi temeljili na TOM kot splošno znanem dejstvu (ob ustreznem zmanjšanju za 3 % bi TOM znašal 8.40, 7.50, 5.60, 3.20, 2.30, 2.80 in 5.60 %), ne ujemajo z javno objavljenimi vrednostmi TOM, ob čemer kaže opozoriti še na dodatno nejasnost, saj so bile vrednosti TOM objavljane mesečno, revaloriziranje glavnice pa je tožeča stranka (skladno s pogodbo) opravljala letno (sodišče je za primerjavo tako uporabilo povprečne letne vrednosti).

Ni torej utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, češ da ni upoštevalo jasno opredeljene obveznosti tožeče stranke iz I. tč. posojilne pogodbe. Nasprotno kaže pritrditi ugotovitvi, oprti na mnenje izvedenke finančne stroke, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala podlage, v skladu s katero je določila višino končne obveznosti tožene stranke iz posojilne pogodbe. Ob nedvomnem trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke njen tožbeni zahtevek posledično ne more biti utemeljen. Pogodbena spremenljivka R v skladu z zapisanim ni splošno znano dejstvo, saj ni ujemanja med njenimi vrednostmi, ki jih prikazuje tožeča stranka, ter vrednostmi TOM. Sodišče prve stopnje je z naslova trditvenega in dokaznega bremena tožbeni zahtevek ustrezno zavrnilo, ob čemer velja le še pripomniti, da nedoločljivost predmeta obveznosti tožene stranke kot posojilojemalke kliče celo k ničnosti konkretnega pogodbenega določila, tj. k delni ničnosti predmetne pogodbe (47. v zvezi s 105. čl. ZOR).

Tudi pravica do izjavljanja tožeče stranke v dokaznem postopku ni bila kršena. Pritožnica sicer upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni sprejelo ustreznega dokaznega sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazni predlog, prav tako drži, da njegova zavrnitev v izpodbijani sodbi ni izrecno obrazložena. Kljub temu pa ta opustitev sodišča ne predstavlja uveljavljane absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka (po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Kot je že pojasnjeno zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje strokovnjakinje finančne stroke, dodatno neposredno zaslišane še na glavni obravnavi, ki je pojasnila, da (ob nedoločenosti oz. nedoločljivosti revalorizacijske spremenljivke R) na noben način ni mogoče izračunati oz. potrditi ustreznosti višine vtoževanega zneska. Tožeča stranka je res izrazila svoje nestrinjanje z mnenjem izvedenke, vendar je bilo na njene pripombe v razlogih izpodbijane sodbe v zadostni meri odgovorjeno, vsebinsko pa tudi ne more biti nobenega dvoma, zakaj v obstoječi procesni situaciji postavitev novega izvedenca finančne stroke ne bi bila upravičena (noben izvedenec ob podani trditveni in dokazni podlagi namreč ne bi mogel opraviti kakršnih koli konkretnejših izračunov).

Ne drži torej, da je izvedenka svoje delo opravila pomanjkljivo oz. da ga sploh ni opravila, ali da se sodišče vsebinsko ni opredelilo do navedb tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala izvedensko mnenje. Sklicevanje pritožnice na kršitev 3. odst. 254. čl. ZPP je v prvi vrsti neutemeljeno, saj v mnenju izvedenke ni nasprotij, pomanjkljivosti ali siceršnjih dvomov v pravilnost njegove vsebine, sploh pa gre za zatrjevanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno (1. odst. 458. čl. ZPP).

Tožeča stranka naposled neutemeljeno uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje pri argumentaciji sodbe opiralo na (pravne) zaključke in dokazno oceno izvedenke. Četudi je izvedenka uporabljala pravno terminologijo, ne drži, da bi sodišče prve stopnje funkcijo sojenja prepustilo izvedenki, kot meni pritožba. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je (celotno) zaslišanje izvedenke zgolj povzeto, ni pa razumljivo, na podlagi česa pritožnica sklepa, da se sodišče pri odločanju opira na njeno »dokazno oceno in pravno presojo«, zlasti upoštevaje dejstvo, da je izvedenka v »spornem« delu zaslišanja izpovedovala o vprašanju (ne)plačanega obroka kredita z dne 15. 2. 2001, kar pa za končno odločitev sploh ni bilo pomembno. Nenazadnje že sama vsebina zatrjevanega očitka ne predstavlja okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko zaključilo, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato uveljavljana postopkovna kršitev ni podana.

Ker na podlagi navedenega razlogi, ki jih ponuja pritožba, niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi ni zaznalo tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).