Jedro

Objektivno ni bilo mogoče pričakovati, da bi obsojenec iz svojih izredno nizkih dohodkov kakor koli uspel poplačati oškodovancem, zato okoliščina, da z oškodovanci ni stopil v stik glede plačila dolgovanega zneska, nima velike teže.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenega A. A. ustavi.

II. Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo izrečeno obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 10882/20101 z dne 17.9.2010, pravnomočno istega dne, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10882/2010 z dne 30.1.2015 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10882/2010 z dne 20.5.2015, pravnomočno 23.6.2015 in je obsojencu izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP ter zaradi kršitve določbe 2. člena Ustave Republike Slovenije pritožil obsojenčev zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodba sodišča prve stopnje s katero je bila obsojencu (v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije) izrečena pogojna obsodba, postala pravnomočna dne 17.9.2010 in takrat je obsojenemu A. A. začel teči štiriletni rok za izpolnitev v pogojni obsodbi naložene mu obveznosti. Obsojenec oškodovanim družbam dolgovanega zneska ni povrnil, niti v roku določenem v pogojni obsodbi, ki se je iztekel 17.9.2014, niti v roku, ki mu ga je prvostopenjsko sodišče v zvezi z izpolnitveno obveznostjo podaljšalo do 15.9.2015. Tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bila škoda s strani obsojenca kadarkoli oziroma v kakršnemkoli znesku poravnana. Pač pa zagovornik v pritožbi zastopa stališče, da je na podlagi okoliščin, ki jih je (v zvezi s plačilno ne - zmožnostjo obsojenca) ugotovilo že sodišče prve stopnje, potrebno ugotoviti, da obsojenec iz upravičenih razlogov ni mogel izpolniti naložene mu obveznosti, kar narekuje ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe.

5. V obravnavani zadevi je bilo torej ključno vprašanje, ali je bil obsojenec oškodovancem objektivno zmožen poravnati, v okviru pogojne obsodbe določene obveznosti. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem upoštevalo naslednje spisovno izkazane in (delno) tudi v razlogih izpodbijane sodbe navedene pravno relevantne okoliščine: - da je bil obsojeni v času od 7.10.2010 do 7.1.2013 ter v času od 24.2.2013 do 15.4.2013 v bolniškem staležu (odločbi ZZZS z dne 11.12.2012 in 26.3.2013), - da so obsojenčevi prejemki v tem času - do januarja 2013 znašali od 440 EUR do 330 EUR (navedbe obsojenca in izpis TRR), - da se je od 29.1.2013 do junija 2013 nahajal v pet mesečnem hišnem priporu (navedbe obsojenca in dopis Varuha za človekove pravice z dne 20.11.2013), - da je z dnem 31.1.2013 obsojeni dobil izredno odpoved delovnega razmerja in ni imel dohodkov (izpis TRR), - da v času od januarja 2013 do 24.8.2014 obsojeni, predvsem glede na svoje zdravstveno stanje, ni imel možnosti zaposlitve, - da je bil od 25.8.2014 zaposlen v družbi B., pri čemer je v mesecu septembru, oktobru in novembru 2014 prejemal plačo v višini po 233,00 EUR (izpis TRR), - da obsojeni od novembra 2014 v prej omenjeni družbi ni bil več zaposlen, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja (diabetesa) ni uspel opraviti zdravniškega pregleda (navedbe obsojenca in izpis TRR), - da je bila obsojencu dne 3.6.2015 izplačana enkratna socialna pomoč (izpis TRR), - da je obsojeni naslednjo zaposlitev dobil šele v septembru 2015 v C. d.o.o., kot voznik kombija in sicer za polovični delovni čas, pri čemer je prejemal plačo, ki je znašala 339 EUR oz. 336 EUR (pogodba o zaposlitvi in izpis TRR), - da je bila zaradi zmanjšanja obsega dela s 1.1. 2016 prej omenjena pogodba o delu prekinjena in je obsojeni ostal brez dela in brez dohodkov (izpis TRR), - da se je v tem času obsojenčeva družina preživljala (predvsem) s ženino plačo, ki je znašala 400,00 EUR, - da je obsojeni v zvezi z ne-prihodom na javno sejo dne 25.3.2016, predložil zdravniško potrdilo Specialistične internistične in diabetološke ambulante z dne 24.3.2016, iz katerega izhaja, da obsojeni A. A. prihaja na nujni pregled zaradi iztirjene sladkorne bolezni, da potrebuje ustrezno obravnavo in zdravljenje in da ni sposoben za vožnjo.

6. Iz zgoraj navedenih dejstvenih okoliščin, ki jih (delno) povzema tudi pritožnik, izhaja sledeče: a) da se je obsojeni (kar v točki 8 ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) večji del kritičnega obdobja nahajal v bolniškem staležu; b) da je v tem času prejemal bolniško nadomestilo, ki je bilo vseskozi nižje od minimalne plače; c) da je bil zaradi svojih, v določenem obsegu tudi z listinsko dokumentacijo izkazanih zdravstvenih težav, nedvomno težje zaposljiv na trgu dela in c) da so bili obsojenčevi dohodki (tudi) v času ko je bil krajši čas zaposlen v B. d.o.o. in za polovični delovni čas v C. d.o.o., izredno nizki in niso zadoščali niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb obsojenca oziroma njegove družine. Skratka, premoženjske razmere obsojenca so bile - predvsem zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja, ki ni omogočalo rednega dela ali dodatne zaposlitve - skozi celotno obdobje izredno slabe. Torej takšne, da po oceni pritožbenega sodišča objektivno ni bilo moč pričakovati (kar sicer očita izpodbijana sodba), da bi obsojenec iz svojih izredno nizkih dohodkov, ki, kot rečeno niso zadoščali niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb, karkoli uspel poplačati oškodovancem. Z oškodovanci, od katerih sta, na kar pravilno opozarja pritožnik, dva že izbrisana iz sodnega registra, obsojeni dejansko ni stopil v stik glede dogovora o morebitnem plačilu dolgovanega zneska. Vendar pa navedena okoliščina ob dejstvu, da obsojenec iz že pojasnjenih razlogov tudi ni imel realne možnosti poplačila, nima takšne teže kot to navaja izpodbijana sodba.

7. Glede na vse zgoraj navedeno se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da v obravnavani zadevi obsojenec iz upravičenih razlogov ni mogel izpolniti v pogojni obsodbi določenega nadaljnjega pogoja. Zato je skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbi zagovornika obsojenega A. A. ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek za preklic pogojne obsodbe zoper navedenega obsojenca ustavilo (četrti odstavek 506. člena ZKP).

8. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.