Jedro

Ob pomanjkljivih listinskih dokazih zgolj izpovedba zakonitega zastopnika, ki naj bi na roke plačal 100.000,00 EUR gotovine izvajalcu, posojila pa kot zakoniti zastopnik ni zavedel v bilancah tožnice, čeprav bi to moral storiti, ni primeren dokaz, posebno še ob nezadostni substanciranosti dokaznega predloga za zaslišanje glede vira (relativno visokega) denarnega zneska.

S predlagano spremembo v Predlogu ZFPPIPP-H se glede na z novelo ZFPPIPP-E spremenjeni 268. člen odpravlja redakcijska nedoslednost. Z navedeno novelo je bil namreč vsebinsko spremenjen četrti odstavek 268. člena tako, da mora v primeru, če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota po drugem odstavku navedenega člena ne preneha v celoti, druga pogodbena stranka terjatev za plačilo razlike prijaviti v stečajnem postopku in se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Glede na spremenjeno pravilo o plačilu razlike, če terjatev po opravljenem pobotu le delno preneha, je določba 3. točke tretjega odstavka 355. člena, ki določa plačilo razlike po četrtem odstavku 268. člena po pravilih za plačilo občasnih stroškov, neustrezna oziroma nepotrebna glede na izrecno zapisano drugačno ureditev poplačila v samem četrtem odstavku 268. člena ZFPPIPP.

Pritožnica pravilno opozarja, da je ves čas postopka vse zahtevke utemeljevala na isti dejanski podlagi oz. na podlagi istega historičnega dogodka, saj je (po delnem umiku tožbe glede izločitvene pravice) ves čas uveljavljala povrnitev vlaganj na nepremičnini v višini 100.000,00 EUR spp. Prav ima tudi, da je v denarnem dajatvenem zahtevku inkorporiran tudi ugotovitveni zahtevek. Sodišče prve stopnje je spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka tekom postopka. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljene dejanske okoliščine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 1., 3. in 4. točki izreka, izpodbijana sodba pa se razveljavi v II. točki izreka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi v 2. točki izreka, izpodbijana sodba pa se potrdi v I. in III. točki izreka.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: 1. dovolilo spremembo tožbenega zahtevka z dne 21. 4. 2022 (pravilno spremembo tožbe), 2. zaradi umika tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) postopek ustavilo v delu, kjer tožeča stranka zahteva ugotovitev izločitvene pravice na nepremičninah ID znak: del stavbe 0000-000-3 v solastniškem deležu 1/2 in ID znak: del stavbe 0000-000-4 po solastniškem deležu 1/3, 3. zaradi umika tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) postopek ustavilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 100.000,00 EUR, 4. spremembe tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) z dne 5. 12. 2022 ni dovolilo; z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje: I. 1. zavrnilo denarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki kot strošek stečajnega postopka plačati znesek v višini 100.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: a) od zneska 40.000,00 EUR od 1. 10. 2016 dalje do plačila, b) od zneska 60.000,00 EUR od 1. 12. 2016 dalje do plačila, 2. zavrnilo stroškovni zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, II. zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke: 1) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova vlaganj plačati znesek v višini 100.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od a) od zneska 40.000,00 EUR od 1. 10. 2016 dalje do plačila, b) od zneska 60.000,00 EUR od 1. 12. 2016 dalje do plačila, in 2. da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in III. tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške tega postopka v višini 4.224,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sklep in sodbo pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da višje sodišče spremeni sklep in sodbo tako, da toženemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči, da se pritožniku povrnejo stroški pritožbenega postopka, ali podredno, da razveljavi sklep in sodbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena Pogodba o najemu in pogodba o ustanovitvi predkupne pravice z dne 28. 3. 2014 (priloga A4), s katero se je tožeča stranka (prej A. d. o. o.) zavezala do 1. 12. 2016 investicijsko dokončati stanovanje št. 3 in do 1. 10. 2016 odpraviti napake v stanovanju št. 4 na naslovu v Ljubljani, tožena stranka pa se je zavezala do 1. 1. 2015 tožeči stranki izročiti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke na obeh stanovanjih v solastniškem deležu do 1/2 oziroma do 1/3. Stranki sta se obenem dogovorili za najem nepremičnin, in sicer pod odložnim pogojem izvedbe investicijskih del s strani tožeče stranke v pogodbeno dogovorjenih rokih, na podlagi katerega je tožeča stranka za obdobje 20 let z možnostjo odkupa po prenehanju najemnega razmerja najela solastniški delež tožene stranke na obeh nepremičninah za pogodbeno dogovorjeno najemnino. Tožena stranka je za sporni nepremičnini tožeči stranki dne 11. 3. 2016 izstavila zemljiškoknjižno dovolilo (priloga A5), tožeča stranka pa se je dne 22. 4. 2016 na obeh stanovanjih tudi vpisala v zemljiško knjiga kot njuna solastnica (prilogi A6 in A7). Dne 20. 6. 2016 se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, stečajna upraviteljica je nato odstopila od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov ter izročitve nepremičnin. V postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bilo s sodbo XI Pg 2153/2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 701/2020 pravnomočno odločeno, da je odstop od vzajemno neizpolnjene pogodbe veljaven, stečajna upraviteljica pa je uspela tudi z izpodbojno tožbo, saj je sodišče ugotovilo, da je s pridobitvijo solastniških deležev na stanovanjih prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ker dolžnik v zameno za priznanje solastništva od tožeče stranke ni prejel ničesar, saj tožeča stranka ni dokazala, da je izvedla v pogodbi dogovorjena vlaganja v stanovanjih. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeči stranki vlaganja v stanovanji št. 3 in 4 ni uspelo dokazati niti v predmetnem postopku.

**Glede vlaganja v nepremičnine**

6. Pritožnica navaja, da je izpodbijana sodba neustrezno obrazložena in s tem uveljavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar po presoji pritožbenega sodišča očitek ne drži. Sodba ima sicer skopo, a vendarle dovolj jasno obrazložitev, ki kljub pomanjkljivosti omogoča njen preizkus, saj so navedeni razumljivi razlogi o odločilnih dejstvih. Glede očitka, da je sodišče spregledalo številne argumente tožnice, velja poudariti, da ni nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.

7. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo aktivno legitimacijo za vodenje predmetnega postopka oziroma ali je prav tožeča stranka nosilka terjatve zoper toženo stranko iz naslova vrnitve vlaganj v sporni stanovanji tožene stranke. Ker je tožeča stranka navajala, da je investicije izvedel in plačal B. B., zakoniti zastopnik tožeče stranke, morebitni interni medsebojni zahtevki med pritožnico in njenim zakonitim zastopnik pa niso sporni, naj bi bile ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem brezpredmetne glede na bistvo spora, to je zahtevka tožeče stranke napram toženi stranki. Posledično naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo do terjatve tožeče stranke.

8. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožnica spregleda, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe implicitno izhaja, da sporna vlaganja niso dokazana, niti s strani tožnice same niti preko njenega zakonitega zastopnika (primerjaj točko 51 obrazložitve). Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala, da je izvedla v pogodbi dogovorjena vlaganja, investicije v vrednosti 100.000,00 EUR v nepremičnine ni mogoče dokazovati z izvedbo dokaza zaslišanja priče (tj. zakonitega zastopnika tožnice), ker tak dokaz za dokazovanje dejstva ob višini izvedenih investicijskih vlaganj med pravnimi subjekti ni primeren. Tožnica je gospodarski subjekt, ki je dolžan svoje poslovanje transparentno organizirati, gotovinsko poslovanje pa je gospodarskim subjektom tuje, če pa že poslujejo na ta način, morajo to dokumentirati v svojih poslovnih knjigah, česar pa tožnica nesporno ni storila (tako tudi VSL sodba I Cpg 701/2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 2153/2016).

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno postavilo formalno dokazno pravilo, ki v slovenskem pravnem redu ni dovoljeno, saj je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov, ki je uveljavljeno v ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožeča stranka v potrditev svojih trditev v zvezi z obstojem posojilne pogodbe med njo in zakonitim zastopnikom takšne pogodbe ni predložila, upoštevalo zgolj kot dodatni argument in ne kot bistveni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Navedeni dodatni argument pa sam zase na pravilnost odločitve nima vpliva. Pritožnica zato tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso, ki iz navedenih razlogov ni primerljiva s predmetno zadevo (VSL sklep III Cp 971/2015).

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika, ki bi izpovedal o tem, da je vsa vlaganja plačal izvajalcu z gotovino v imenu in za račun družbe, ki v času vlaganj ni imela nobenega finančnega toka, saj ni poslovala in zato tudi ni imela sredstev, iz katerih bi lahko predmetna vlaganja plačala. Pritožnica sama navaja, da (glede na povezavo zakonitega zastopnika in tožeče stranke) za to posojilo zakoniti zastopnik ni sklenil nobene pisne pogodbe s tožečo stranko in te terjatve tudi ne beleži v bilancah. Kot je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, sklicujoč se na VSL sodbo I Cpg 701/2020, je edini predlagani dokaz o plačilu, tj. zaslišanje zakonitega zastopnika, v okoliščinah konkretnega primera neprimeren. Pritožbeno sodišče dodaja še, da je tudi nezadostno substanciran in ga sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ni bilo dolžno izvesti. Kljub opozorilom tožene stranke namreč tožnica ni pojasnila, da je zakoniti zastopnik sploh razpolagal s tako visokim denarnim zneskom, niti ni podala trditev o viru oziroma izvoru denarnih sredstev, s katerimi naj bi zakoniti zastopnik v gotovini na roke plačal vlaganja v višini 100.000,00 EUR. Neprimernih in nesubstanciranih dokaznih predlogov sodišču ni treba izvesti, o čemer sta pravna teorija in sodna praksa enotni. Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso, ki glede na opisane okoliščine ni primerljiva s to zadevo (npr. VSL sodba I Cp 2389/2017). V posledici navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki glede nezakonite vnaprejšnje dokazne ocene in kršitve 8. člena ZPP ter Ustave RS. V tej luči ni uporabljiva sodna praksa, na katero se v nadaljevanju sklicuje pritožnica (VSL odločbe III Cp 971/2015, I Cp 2389/2017, VSRS sodba VIII Ips 233/2015, VSS sklep VIII Ips 30/2014 in VSL sklep II Cp 4623/2008).

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nepotrebnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede nepravilnega vodenja bilanc tožnice. Sodišče prve stopnje je okoliščine konkretnega primera presojalo celostno. Pravilno je presodilo, da ob pomanjkljivih listinskih dokazih zgolj izpovedba zakonitega zastopnika, ki naj bi na roke plačal 100.000,00 EUR gotovine izvajalcu, posojila pa kot zakoniti zastopnik ni zavedel v bilancah tožnice, čeprav bi to moral storiti, ni primeren dokaz, posebno še ob nezadostni substanciranosti dokaznega predloga za zaslišanje glede vira (relativno visokega) denarnega zneska.

12. Pritožnica navaja, da je investicijo dokazovala tako s fotografijami stanovanja pred začetkom investicij in fotografijami po opravljenih delih kot tudi z e-korespondenco, ki naj bi pritrdila njenim navedbam glede načina opravljanja del in kdo jih bo financiral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so fotografije brez datuma in tako na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, kdaj in kdo naj bi zatrjevana vlaganja izvedel ter v kakšni višini. Pritožbene navedbe o e- korespondenci so nespecificirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti konkretno. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato je treba pritožbene argumente opredeljeno navesti in ne zadostuje sklicevanje na preostale listine oz. (neopredeljene) dokaze v spisu. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niti e-korespondenca niti druga listinska dokumentacija v spisu ne prestavlja zanesljivega dokaza o tem, kdaj in katera dela so bila izvedena, kateri material je bil uporabljen in v kakšni vrednosti, postavke so namreč premalo konkretizirane. Kot take nimajo potrebne dokazne moči glede zatrjevanih vlaganj. Opozoriti je potrebno, da je na tožeči stranki ne samo dokazno breme, da so bila vlaganja izvedena, pač pa tudi, katera konkretno so ta vlaganja in njihova vrednost. Nespecificirani ponudba, računi, potrdila in zapisnik romunskega podjetja in zakonitega zastopnika tožeče stranke ne zadostujejo. Tožena stranka je v svoji drugi pripravljalni vlogi (red. št. 15) opozorila, da je ponudba družbe C. SRL z dne 6. 3. 2014, ki naj bi bila sestavni del pogodbe z dne 28.3.2014, naslovljena na "gospodarsko družbo D. d. o. o. s sedežem v Sloveniji, v kraju Ljubljana, Ulica 2", čeprav tožeča stranka takrat ni imela takšne firme, saj je do spremembe imena tožeče stranke (iz A. d. o. o.) prišlo šele kasneje, tj. 13. 5. 2014. Pojasnilo tožeče stranke, da gre za lapsus ipd., ni prepričljivo. Tožena stranka je v omenjeni pripravljalni vlogi opozorila tudi, da bi morala tožeča stranka predložiti primeren dokaz o plačilu, to je verodostojen izpis iz poslovnih knjig domnevnega izvajalca ali davčno odločbo, česar pa tožnica ni storila.

13. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici ni uspelo dokazati vlaganja v nepremičnine tožene stranke. S tem se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri za odločitev ugotovilo dejansko stanje. Pritožba ne ponuja razlogov, ki bi lahko omajali prepričljivost dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe.

14. Sodišče prve stopnje se je v okviru materialnopravne podlage za odločitev sklicevalo na 265., 267. in 268. člen ter 354. in 355. člen ZFPPIPP in dopustilo možnost, da se (ob izpolnitvi pogojev) plačilo razlike po četrtem odstavku 268. člena upošteva kot občasni strošek stečajnega postopka. Vendar je iz Predloga ZFPPIPP-H (EVA 2016-2030-0030) razvidno, da se s tam predlagano spremembo glede na novelo ZFPPIPP-E spremenjeni 268. člen odpravlja redakcijska nedoslednost. Z navedeno novelo je bil namreč vsebinsko spremenjen četrti odstavek 268. člen tako, da mora v primeru, če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota po drugem odstavku navedenega člena ne preneha v celoti, druga pogodbena stranka terjatev za plačilo razlike prijaviti v stečajnem postopku in se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Glede na spremenjeno pravilo o plačilu razlike, če terjatev po opravljenem pobotu le delno preneha, je določba 3. točke tretjega odstavka 355. člena, ki določa plačilo razlike po četrtem odstavku 268. člena po pravilih za plačilo občasnih stroškov, neustrezna oziroma nepotrebna glede na izrecno zapisano drugačno ureditev poplačila v samem četrtem odstavku 268. člena ZFPPIPP. Vendar glede na zavrnitev tožbenega zahtevka iz drugih razlogov (nedokazanosti samih vlaganj) omenjeno materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve ni vplivalo.

**Glede procesnih vprašanj**

15. Pritožnica pravilno opozarja, da je ves čas postopka vse zahtevke utemeljevala na isti dejanski podlagi oz. na podlagi istega historičnega dogodka, saj je (po delnem umiku tožbe glede izločitvene pravice) ves čas uveljavljala povrnitev vlaganj na nepremičnini v višini 100.000,00 EUR spp. Prav ima tudi, da je v denarnem dajatvenem zahtevku inkorporiran tudi ugotovitveni zahtevek. Sodišče prve stopnje je spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka tekom postopka. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljene dejanske okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o več zahtevkih, čeprav je šlo za en sam (denarni) zahtevek, je odločilo o tem zahtevku tako, da so si bile odločitve v izreku sodbe in sklepa nasprotujoče oziroma se podvajajo. Sodišče prve stopnje je najprej zaradi delnega umika tožbe postopek glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 100.000,00 EUR ustavilo, nato pa še (dvakrat) zavrnilo (primarni in podredni) zahtevek na plačilo navedenega zneska. Obenem je dvakrat odločilo o navidezni spremembi tožbe. Navidezna kumulacija več zahtevkov pomeni zgolj napako pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Takšno procesno kršitev lahko odpravi sodišče druge stopnje brez glavne obravnave (6. alineja 358. člena ZPP).1

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v II. točki izreka, izpodbijani sklep pa v 1., 3. in 4. točki izreka, kot je razvidno iz točke I izreka te odločbe. V preostalem delu pa niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V zvezi z ustavitvijo postopka glede izločitvene pravice (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa) pritožnica izrecnih pritožbenih razlogov niti ni navajala. Zato je bilo treba pritožbo v preostalem delu zavrniti in v točki I in III izreka potrditi sodbo, v točki 2 izreka pa sklep sodišča prve stopnje, potem ko je odločba v tem delu uspešno prestala tudi uradni preizkus (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožeča stranka glede na načelo uspeha ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. VSRS sodba III Ips 53/2015.