Jedro

Tožnica med drugim uveljavlja, da ji je bila odvzeta izobrazba srednje medicinske sestre. Sodišče prve stopnje ji je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da ji ta izobrazba ni bila odvzeta, pač pa je tožena stranka na podlagi odločbe ZPIZ o uvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu tožnico zaposlila na ustreznem delovnem mestu administrator IV, s čimer ji ni odvzela izobrazbe srednje medicinske sestre. Zavzelo je pravilno stališče, da sprememba delovnega mesta na podlagi odločbe ZPIZ ne moremo šteti za trpinčenje. Tožena stranka na podlagi predpisov, ki veljajo za javne uslužbenec ne more tožnici priznati več pravic, kot ji gredo po veljavnih predpisih. Tožničine trditve, da imajo druge sodelavke v administraciji status srednjih medicinskih sester, so presplošne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj ni navedla, za katere sodelavke gre, ter ali res opravljajo delo na enakem delovnem mestu kot tožnica. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila neenako obravnavana oziroma trpinčena na delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: del tožbe) za vrnitev osebnega dohodka bruto 2.031,22 EUR oziroma neto 1.329,17 EUR ob upoštevanju napredovanj v obdobju od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za vrnitev izobrazbe srednje medicinske sestre ... (I. točka izreka). Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek za priznanje ocene "odlično" tožnici za leti 2015 in 2016, za plačilo višjih prispevkov na ZPIZ v korist tožnice za obdobje od 1. 9. 1984 do 30. 4. 2016 v znesku 32.459,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za vrnitev plačnega razreda 21 za medicinsko sestro in z napredovanji doplačati 28. plačni razred od 1. 6. 2016, za vrnitev osebnega dohodka 22.328,78 EUR bruto oziroma 14.630,83 EUR neto ob upoštevanju vseh napredovanj v obdobju od 1. 6. 2009 do 31. 3. 2010 in od 1. 10. 2014 do 31. 5. 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za priznanje, da zaradi 6 operativnih posegov po letu 2010 tožnica ne more več dvigovati paketov, za priznanje delovnega časa od 10.00 do 14.00 ure in za plačilo odškodnine v višini 7.000,00 EUR vključno z davkom in prispevki (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen izpodbijani del) vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo oziroma spremembo izpodbijane sodbe ter naložitev plačila pritožbenih stroškov toženi stranki. Ponavlja tožbene zahtevke, ki jih je vtoževala v predmetnem sporu. V zvezi z vračilom izobrazbe srednje medicinske sestre ... navaja, da je v pogodbi o zaposlitvi, na plačilni listi in identifikacijski kartici vodena kot administrator IV (I), ostale zaposlene sodelavke srednje medicinske sestre v administraciji pa imajo še vedno status srednje medicinske sestre, zaradi česar uveljavlja, da je v razmerju do njih v neenakem položaju. Zahteva, da se ji vrne plačni razred 21 z osnovno plačo 28. plačnega razreda in uvede dodatek na delovno dobo v višini 120,00 EUR od 1. 6. 2016. Vračilo delovnega časa od 10.00 do 14.00 ure zahteva zaradi svoje osnovne bolezni ulceroznega kolitisa, zaradi katere ima določene neprijetnosti. Meni, da ji že pridobljenih pravic ne more delodajalec kar odvzeti. Od pritožbenega sodišča zahteva, naj naredi revizijo vseh izplačil plač pri toženi stranki na ime tožnice za čas od 1. 9. 1984 do avgusta 2017 ter sodni izračun razlik v plači ter odredi njihovo izplačilo, prav tako naj naredi revizijo vseh vplačil prispevkov za tožnico od 1. 9. 1984 do avgusta 2017 ter revizijo vseh ocenjevanj njenega dela in napredovanj v primerjavi z ostalimi zdravimi zaposlenimi sodelavci. Navaja, da v tožbi za višjo oceno za leti 2015 in 2016 sicer ni navedla zahteve za razveljavitev službene ocene in zahtevala ponovljenega postopka, vendar bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo korektnost izpeljave ocenjevanja s strani nadrejene A.A.. Meni, da njena nekorektnost izhaja že iz dejstva, da je tožnico leta 2017 ocenila kot zadnjo zaposleno in krepko čez rok za ocenitev. Poudarja, da je zaposlena za 4 ure, delovni invalid III. kategorije s 40‑odstotno telesno okvaro in starejša delavka, zato zahteva razveljavitev službene ocene "dobro" za leto 2015 in "zelo dobro" za leto 2016 ter da se uvede ponovno ocenjevanje oziroma se jo oceni z oceno "odlično", kakor zdrave sodelavke. Navaja, da je zadnjič napredovala leta 2015, pred tem pa deset let ne. Navaja, da je znesek njene plače polovičen zaradi njenega 4-urnega dela. Dalje navaja, da je bila leta 2006 in 2007 v službi, a je takratna nadrejena ni ocenila. Pove, da nobeni od administratork, ki jih vodi A.A., ni bilo treba pisati navodil za delo, tožnici pa je to decembra 2016 dodelila kot redno delo. Pojasnjuje težave, ki jih ima zaradi ulceroznega kolitisa in pove, da bi bil idealni delovni čas zanjo od 10.00 do 14.00 ure, ter da ji zamik delovnega časa na čas od 11.00 do 15.00 ure povzroči velike težave v povezavi z odvajanjem. Pove, da delovnega časa kolegici B.B. niso spremenili. Pove še, da paketov, ki so del delovne obveznosti pošte, ne more več dvigovati oziroma razvažati, njenih težav pa ne olajša niti poštni voz, saj ga je treba pred vstopom v dvigalo privzdigniti in tako tožnica nosi določeno težo bremena. Dalje navaja, da je bila odločba IK ZPIZ narejena leta 2009, to je pred njeno zadnjo operacijo, na ponovno IK oceno pa se boji iti, da ne bi ostala brez službe ali bila invalidsko upokojena z izjemno nizko invalidsko pokojnino. V zvezi z zahtevano odškodnino zaradi mobinga navaja, da se ta po tožbi opr. št. I Pd 51/2012 ni končal in da je 18. 8. 2017 izvedela, da je B.B. vložila prijavo trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi zagrešila tožnica. Opisuje konfliktno komunikacijo z navedeno sodelavko in posamezne dogodke v povezavi s to sodelavko. Pove, da se nadrejena A.A. na navedene dogodke ni odzvala, prav tako tudi ne C.C.. Navaja, da dnevno popravlja napake B.B. pri delu. Trdi, da je delodajalec spremenil delovni čas tožnici zaradi uveljavljanja pravic B.B. preko odvetnika, prav tako mora zato beležiti opravljeno delo na novi obrazec in prenašati obtoževanja navedene sodelavke, s katero ne govori že pet let. Navaja, da ji ta sodelavka grozi. Dalje navaja, da je poslovni direktorici bolnišnice D. zaradi ravnanja sodelavk predlagala, da se PTT soba ozvoči in vanjo namestijo kamere ali se ločita hišna in zunanja pošta ali ji nadrejeni najdejo novo invalidsko delovno mesto za sms ali se uredi ločeno osebno garderobo zanjo in za sodelavko B.B. ali se premesti navedeni sodelavki v drugi del kliničnega centra ali pa se ji zagotovi 1.000,00 EUR mesečne invalidske pokojnine, pa tožena stranka ni storila nič od navedenega. Navaja, da ne razume ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da dogodki iz leta 2015 ne predstavljajo sistematičnega in graje vrednega ravnanja, uperjenega v ponižanje tožnice. Poudarja, da je delovna invalidka in ponavlja svoje zdravstvene težave. Pogosto blatenje, nejevoljo, opazke in pripombe, neprijazne poglede in trditve, da noče delati ter da ne kaže zanimanja za delo doživlja kot mobing. Navaja, da je iz predhodne tožbe I Pd 51/2012 razviden izračun njene plače, narejen preko sodnega izvedenca. Glede na to, da je sodišče ena od vej oblasti, meni, da ima pravico in možnost samo v tožbo vpoklicati sodnega izvedenca, kar predlaga pritožbenemu sodišču. Sklicuje se na 14., 26., 34., 50. in 52. člen Ustave RS. Kot dokaz prilaga izvid oziroma mnenje glede njenega delovnega časa z dne 15. 5. 2017, ker ga ni prejela do prvega naroka pred sodiščem prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti po vsebini zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba in sklep vsebujeta jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo in sklep lahko preizkusilo.

5. Iz laičnih pritožbenih navedb je razvidno, da tožnica nasprotuje sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi drugega in tretjega odstavka 189. člena ZPP zavrglo del tožbe, ki se nanaša na vrnitev osebnega dohodka bruto 2.031,22 EUR oziroma neto 1.329,17 EUR ob upoštevanju napredovanj v obdobju od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na vrnitev izobrazbe srednje medicinske sestre .... Ker tožnica ni navedla konkretnih razlogov, zakaj naj bi bil izpodbijani sklep o zavrženju tega dela tožbe nepravilen, je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, saj je bil ta del tožbe že predmet odločanja v zadevi opr. št. I Pd 51/2012, ponovno odločanje o že razsojeni stvari pa ni dopustno.

6. V zvezi z zahtevkom za priznanje ocene "odlično" za leti 2015 in 2016 tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, naj preveri postopek ocenjevanja. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek na podlagi določb 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZSPJS) v tem delu zavrnilo, saj preizkus ocene na sodišču vključuje le presojo, ali je bil postopek ocenjevanja korektno izpeljan in ali so bili kriteriji za ocenjevanje pravilno vrednoteni, ne more pa sodišče namesto delodajalca samo sprejeti službene ocene za tožnico. Odločitev o tem, da se ta del tožničinega tožbenega zahtevka zavrne, je tako pravilen. Tožničino pritožbeno uveljavljanje, da jo je nadrejena A.A. ocenjevala neverodostojno, je neutemeljeno. Zgolj z dejstvom, da jo je v letu 2017 ocenila kot zadnjo in z zamudo (pri čemer ta službena ocena ni predmet predmetnega individualnega delovnega spora), tožnica ne more utemeljiti svojih trditev, da je bil postopek ocenjevanja tožničinega dela v predhodnih dveh letih izpeljan nekorektno in da kriteriji niso bili pravilno vrednoteni. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica sprožila postopka preizkusa ocene javne uslužbenke za leti 2015 in 2016 ter da je tožena stranka po izvedbi postopka pred komisijo za izvedbo preizkusa ocene ugotovila, da sta oceni nadrejene pravilni, tožnica pa navedenih sklepov ni izpodbijala. Tudi z drugimi pritožbenimi navedbami, ki se po vsebini delno nanašajo tudi na tožbeni zahtevek za priznanje ocene "odlično" za leti 2015 in 2016, tožnica ni uspela omajati pravilnosti odločitve o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je po vsebini presojalo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu (mobinga) iz 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1). Odločitev, da se tudi ta tožbeni zahtevek zavrne, je pravilna. Tožnica smiselno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedim prič A.A., C.C. in E.E. ter ugotovilo, da znaki trpinčenja na delovnem mestu niso podani. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožničine nadrejene in navedenih prič. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnica podaja številne pritožbene trditve o tem, kaj se dogaja pri delu pri toženi stranki in v kakšne konflikte prihaja z nadrejeno in sodelavkami (zlasti sodelavkama C.C. in B.B.) ter navaja, katera dejanja in ravnanja občuti kot trpinčenje na delovnem mestu. Razumljivo je, da je težavno delati v delovnem okolju, v katerem prihaja do medsebojnih konfliktov, vendar to še ne zadošča za sklep o tem, da gre na strani delodajalca za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica ni bila trpinčena na delovnem mestu pri toženi stranki, zato je njeno pritožbo pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče se do številnih pritožbenih navedb tožnice v tej smeri posebej ne opredeljuje, saj gre v veliki meri za časovno neopredeljene dogodke, dogodke, ki niso bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, ter za nedovoljene pritožbene novote, delno pa so njene navedbe nerazumljive, zaradi česar nanje niti ni mogoče odgovoriti.

8. Tožnica med drugim uveljavlja, da ji je bila odvzeta izobrazba srednje medicinske sestre, in s tem povezane denarne zahtevke. Sodišče prve stopnje ji je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da ji ta izobrazba ni bila odvzeta, pač pa je tožena stranka na podlagi odločbe ZPIZ o uvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu tožnico zaposlila na ustreznem delovnem mestu administrator IV, s čimer pa ji seveda ni odvzela izobrazbe srednje medicinske sestre. Zavzelo je pravilno stališče, da sprememba delovnega mesta na podlagi odločbe ZPIZ ne more šteti za trpinčenje. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici omogočeno napredovanje skladno z veljavnimi predpisi, tožnica pa s svojimi splošnimi pritožbenimi navedbami ne more vplivati na pravilnost te ugotovitve. Iz pritožbe izhaja, da tožnico moti, ker na delovnem mestu administratorja IV nima plače kot jo je imela na delovnem mestu srednje medicinske sestre in ne napreduje na enak način kot delavke, ki so na delovnih mestih srednje medicinske sestre, kar pa ne pomeni odvzema te izobrazbe. Tožena stranka na podlagi predpisov, ki veljajo za javne uslužbence (Zakon o javnih uslužbencih - Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU, ZSPJS) ne more tožnici priznati več pravic, kot ji gredo po veljavnih predpisih. Tožničine trditve, da imajo druge sodelavke v administraciji status srednjih medicinskih sester, so presplošne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj ni navedla, za katere sodelavke gre, ter ali res opravljajo delo na enakem delovnem mestu kot tožnica. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila neenako obravnavana oziroma trpinčena na delovnem mestu.

9. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na upravičenost do razlike v plači oziroma prispevkih, prav tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici obračunavala in izplačevala plačo, ki ji pripada za delovno mesto administrator IV, da pa ji za njeno 4-urno delo izplačuje razlike med plačo za to delovno mesto in med plačo, kakršno je prejemala na prejšnjem delovnem mestu, za preostale 4 ure pa je delno invalidsko upokojena in prejema invalidsko pokojnino. Tožena stranka je tožnici z dopisom z dne 22. 6. 2016 tudi pisno pojasnila način obračuna plače, to pa je potrdila tudi tožničina priča E.E.. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče napravilo revizijo izplačanih plač in prispevkov ter revizijo njenih napredovanj pri toženi stranki, saj takih pristojnosti pritožbeno sodišče nima. Prav tako pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku ne more v zvezi z odločanjem o pritožbi (samo) pritegniti sodnega izvedenca, tožnica bi namreč tak dokaz morala predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter založiti predujem za stroške izvedbe tega dokaza, česar pa tožnica ni storila. Tožnica ni pojasnila, zakaj tega dokaznega predloga ni podala pravočasno, zaradi česar gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi to odločitev sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev in pravnih stališč.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek, da tožena stranka tožnici ne sme nalagati nošenja bremen. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka zavezana upoštevati omejitve pri tožničinem delu na podlagi odločbe ZPIZ o delni invalidnosti, iz katere pa izhaja, da tožnica ne sme dvigovati bremen, težjih od 5 kg, to pa tožena stranka pri odrejanju dela upošteva. Glede na to tožnica nima podlage za zahtevo, da ji tožena stranka ne nalaga nošenja bremen do 5 kg, zato je bil ta tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Na pravilnost odločitve ne vplivajo pavšalne pritožbene navedbe o tem, da pri uporabi poštnega voza tožnica tudi nosi določeno težo, prav tako tudi ne dejstvo, da je bila odločba ZPIZ, iz katere izhaja omejitev nedvigovanja bremen nad 5 kg izdana pred njeno zadnjo operacijo. Pritožbeno sodišče sicer razume, da tožnica ne želi ponovne ocene pred invalidsko komisijo ZPIZ, vendar pa brez odločbe, iz katere bodo razvidne njene nadaljnje omejitve pri delu (denimo prepoved dvigovanja vseh bremen ali točno določeni delovni čas tožnice), toženi stranki ni mogoče naložiti spoštovanja teh nadaljnjih omejitev pri delu tožnice.

11. Iz pritožbe izhaja, da tožnica nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za priznanje delovnega časa od 10. do 14. ure. Ob ugotovitvi, da iz odločbe ZPIZ izhaja le, da tožnica dela 4 ure dnevno, ne pa tudi termin, v katerem je tožnica sposobna opravljati delo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta tožničin zahtevek. Tožena stranka je namreč pojasnila, kaj je bil vzrok za zamik tožničinega delovnega časa za eno uro (zaščita druge delavke pred trpinčenjem na delovnem mestu), pridobila pa je tudi mnenje zdravnice medicine dela, da je tožnica sposobna opravljati delo med 11. in 15. uro (B 54). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec lahko po lastni presoji razporeja delavce na delo po različnih urah. Pritožbeno sodišče razume, da ima lahko tožnica zaradi tega zamika delovnika določene neprijetnosti, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Tožnica se v pritožbi sicer sklicuje na izvid in mnenje psihološkega pregleda dispanzerja za medicino dela z dne 15. 5. 2017 iz katerega izhaja, da je zamik delovnega časa za eno uro zanjo izrazito neugodna sprememba. Vendar pa je tožnica to listino priložila šele pritožbi, pri čemer ni utemeljila svojega zatrjevanja, da je ni mogla predložiti že prej. Glede na to gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nasprotno pa je tožena stranka predložila zdravniško spričevalo z dne 17. 5. 2017, iz katerega izhaja, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo na delovnem mestu administrator IV (I) 4 ure dnevno, in v njem ni naloženo delodajalcu, da bi smel tožnici delo odrediti le v določenem delu dneva.

12. Neutemeljene so tožničine splošne pritožbene trditve o kršitvi ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), 26. člena (pravice do povračila škode), 34. člena (pravice do osebnega dostojanstva in varnosti), 50. člena (pravica do socialne varnosti) in 52. člena Ustave RS (pravice invalidov). Tožnica teh očitkov ni konkretizirala, zato je pritožbeno sodišče zgolj v okviru preizkusa izpodbijane sodbe in sklepa po uradni dolžnosti preverilo, ali so utemeljeni in ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu ni kršilo navedenih ustavnih pravic.

13. Druge pritožbene navedbe so ali nerazumljive ali pa za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).