Jedro

Obsojenčevo subjektivno prepričanje, da je sodišče pristransko, ne more pomeniti tehtnega razloga za prenos pristojnosti in tudi ne za izločitev sodnika.

Izrek

Zahtevi obsojenih V.D. in K.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojena se oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lenartu je z uvodoma navedeno sodbo V.D. spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ, za katere mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Obsojeni K.D., ki jo je spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP). Višje sodišče v Mariboru je prvostopenjsko sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je obsojenega V.D. po prvi točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Spremenilo pa je tudi odločbo o kazenski sankciji in obsojencu izreklo enotno kazen štiri mesece in petnajst dni zapora. Pritožbe obsojenega V.D., njegovega zagovornika in obsojene K.D. je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni V.D. in obsojena K.D. Prvi uveljavlja „bistvene kršitve kazenskega zakonika“ brez predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči, zahteva obsojene pa zakonskih razlogov za izpodbijanje pravnomočne sodbe, niti predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči, ne navaja.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na obe zahtevi Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ju zavrne kot neutemeljeni. Razlogi, ki jih obsojeni navaja v zahtevi, niso podani ali pa so zatrjevane kršitve zakona povsem nekonkretizirane. Zahteve obsojene K.D. pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni mogoče preizkusiti saj je, razen z izjavo, „da zadevo utemeljuje z istimi kršitvami ZKP kot njen mož“, ni utemeljila.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavila obsojena K.D. in v „pojasnilu“ povzela vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat zapisalo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da na podlagi zahteve pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti in da mora vložnik zahteve glede na strogo določene meje preizkusa (kršitve materialnega in procesnega zakona) v zahtevi povedati, katere konkretne kršitve uveljavlja in v čem so podane ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katere se sklicuje.

Tem kriterijem obsojeni V.D. ni zadostil v vseh tistih primerih, ko se v zahtevi sklicuje na kršitve „9. točke prvega odstavka 354. člena ZKP“, 355. člena, „točke 11. 371 člena ZKP“, 12. člena ZKP in 16. člena (ker s tožilcem naj ne bi bil enakovreden pred sodnikom). Vse te kršitve so zgolj zatrjevane, ne pa tudi ustrezno obrazložene, zato teh očitkov Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Obsojeni uveljavlja tudi kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v postopku sodelovala sodnica M.P., ki naj bi v nekem drugem kazenskem postopku kršila človekove pravice in ki kljub njegovi zahtevi v obeh primerih ni bila izločena. Kot navaja vložnik pa je poskušal zaradi nepristranosti izločiti tudi sodišče, ker je kršilo Zakon o kazenskem postopku v prejšnjih postopkih.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik, je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. - 5. točka 39. člena ZKP). Vložnik te kršitve ne utemelji. Iz podatkov spisa izhaja, da je med postopkom dvakrat zahteval prenos na drugo stvarno pristojno sodišče (24.5. in 10.10.2006), kjer se je med drugim skliceval tudi na pristranost sodišča, pred katerim teče kazenski postopek. Višje sodišče v Mariboru je oba njegova predloga zavrnilo kot neutemeljena (sklepa z dne 13.3. in 2.6.2006) in v razlogih med drugim navedlo, da subjektivno prepričanje, da je sodišče pristransko, ki ni podkrepljeno s konkretnimi dejstvi, ne more pomeniti tehtnega razloga za prenos pristojnosti. Trditev v zahtevi, da bi morala biti imenovana sodnica izločena (zaradi obsojenčevega dvoma v njeno nepristranskost) je neupoštevna iz dveh razlogov: prvič, ker je zahteva povsem nekonkretizirana in drugič, ker je mogoče izločitev sodnika med postopkom zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP).

Obsojenec tudi neutemeljeno zatrjuje kršitev prvega in četrtega odstavka 70. člena ZKP, ker naj bi bil (zaradi psihičnih težav, razvidnih iz zdravstvene dokumentacije) nesposoben, da se sam zagovarja. Iz dopisa asistenta mag. M.Ž., dr. med. z dne 27.10.2006 izhaja, da je obsojeni „ob prisotni pravni pomoči odvetnika sposoben za udeležbo v sodnem postopku“. Takšna pomoč pa je bila obsojenemu tudi zagotovljena, saj mu je bil s sklepom z dne 19.4.2007 postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti odvetnik I.B. iz L., ki je obsojenca zagovarjal vse do pravnomočnosti zadeve.

Vse ostale obsojenčeve navedbe v zahtevi sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

Kot navaja obsojena K.D., „zahtevo utemeljuje z istimi kršitvami kot njen mož“ (obsojeni V.D.) ter dodaja, da kaznivih dejanj ni storila in celotno sojenje označi kot „sramotno dejanje sodišča“.

Glede na že omenjene pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti lahko obravnava, je treba ugotoviti, da tudi obsojenkina zahteva teh pogojev ne izpolnjuje, saj je takšna njena zahteva, ki je samostojno pravno sredstvo, povsem neobrazložena.

Ker po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je tudi Vrhovno sodišče glede na slabe premoženjske razmere obeh obsojencev odločilo, da ju oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).