Jedro

Tožba dolžnikov ni naperjena zoper izvršilni naslov in s tem upravičenost dane izvršbe od samega začetka, ampak bo morebitna ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, iz katerega izvira izterjevana terjatev do upnikovega osebnega dolžnika, na izvršbo vplivala zgolj tako, da bo izterjevana terjatev naknadno prenehala. Navedeno pomeni, da bo šlo lahko zgolj za ugovorni razlog za ugovor po izteku roka in ne za podlago za ustavitev izvršbe že po uradni dolžnosti. Po povedanem drži tako to, da dolžnika nista izkazala pogoja vložitve enega od pravnih sredstev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, niti z verjetnim izkazovanjem uspeha v njuni pravdi nista zatrjevala in izkazovala škode zaradi (od samega začetka) neupravičene izvršbe.

Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev.

Dajatveni zahtevek v sodbi na podlagi paulijanske tožbe nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja. Iz teh razlogov izhaja, da ne gre za izvršbo nedenarne terjatve, temveč za izvršbo denarne terjatve (glede katere je izdana oblikovalna sodba), dolžnik je le dolžan dopustiti, da se izvršba opravi iz njegovega premoženja.

Namen odloga izvršbe je v tem, da dolžnik s svojo aktivnostjo doseže spremembo v svoji dejanski situaciji oziroma glede razlogov za odlog izvršbe, ali terjatev v tem času na drug način tudi poplača. Zato ni zadostovalo golo zatrjevanje, da dolžnika drugega stanovanja nimata in si ga zaradi finančne situacije zase ter za svoje mladoletne otroke tudi ne moreta privoščiti. Dolžnika bi morala namreč zatrjevati in izkazati, da sebi in svoji družini do trenutne faze postopka bivanja nista mogla zagotoviti drugje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v naložitvenem delu III. točke izreka spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na predlog za odlog izvršbe.

V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v I. in II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za odlog izvršbe z dne 29. 12. 2021 zavrne (I. točka izreka sklepa), da se zahteva dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 29. 12. 2021 zavrne (II. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh plačati 783,97 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila, v preostalem delu pa se zahteva upnika zavrne (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., II. in naložitveni del III. točke izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da dolžnika upniku ne dolgujeta nobene denarne obveznosti, temveč sta dolžna upniku dopustiti, da se njegova terjatev do A. A. poplača s prodajo stanovanjske hiše, ki je v lasti dolžnikov. V zvezi s terjatvijo upnika, ki jo uveljavlja v tem izvršilnem postopku, je bil v teku pravdni postopek, opr. št. P 1438/2015-II. Predmet razsojanja v pravdnem postopku P 1438/2015-II ni bila veljavnost oziroma neveljavnost neposredno izvršljivih notarskih zapisov, temveč je bila predmet presoja, ali je A. A. s prodajo stanovanjske hiše, ki so jo dne 26. 6. 2014 sklenili B. B. in A. A. kot prodajalca ter dolžnika kot kupca, oškodoval upnika. Pogoji za obnovo postopka P 1438/2015-II bodo podani, ko bo pravnomočno odločeno o ničnosti (delni ali v celoti) posojilnih pogodb, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, iz katerih izhaja, da naj bi imel upnik C. C. zapadlo denarno terjatev do A. A. Uveljavljanje ničnosti notarskega zapisa, iz katerega izhaja denarna terjatev, ki se bo poplačevala v tem izvršilnem postopku, bo učinkovalo na vse. Nična pogodba (tudi sestavljena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu) je neveljavna že od samega začetka. Ničnost učinkuje na vse (ne le na stranke postopka) in jo je treba upoštevati po uradni dolžnosti. S strani dolžnikov vložena tožba je torej nujna (pred)stopnja (predhodno opravilo) postopka uveljavljanja izrednega pravnega sredstva. Pri tem dolžnika menita, da sta z navedbami in dokazi, priloženimi k predlogu za odlog izvršbe, dokazala, da je vsaj z dokaznim standardom verjetnosti dokazano, da je zahtevek A. A. na ničnost pogodb v celoti ali vsaj delno utemeljen. Z verjetnostjo je že sedaj izkazano, da je posojilna pogodba delno ali v celoti nična in da je dolžnik A. A. žrtev oderuštva in izsiljevanja s strani upnika ter da terjatev upnika do dolžnika v celoti oziroma v večjem delu sploh ne obstoji. To izhaja tako iz podatkov spisa II P 381/2020 ter iz podatkov kazensko preiskovalne zadeve, ki se vodi zoper upnika zaradi kaznivega dejanja grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1. Stališče, da neposredno izvršljiv notarski zapis posojilne pogodbe po kakovosti ni primerljiv s klasičnim izvršilnim naslovom, je pravilno. Stališče sodišča, da dolžnika nista izkazala enega od naštetih pogojev v 1. odstavku 71. člen ZIZ, pa je po mnenju dolžnikov nepravilno. Takšno stališče bi, glede na okoliščine konkretne zadeve, pomenilo do kršitev člena Ustave RS, pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (po 22. členu Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter tudi pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Dolžnika ponavljata, da je predmet izvršbe dom dolžnikov, v katerem živita dolžnika s tremi mladoletnimi otroki. S takojšnjo izvršbo bi bilo ogroženo preživljanje dolžnikov in njunih mladoletnih otrok, saj dolžnika drugega stanovanja nimata, prav tako pa dolžnika nimata zadostnih finančnih sredstev za morebiten najem drugega stanovanja. Dolžnika menita, da je njuna obveznost v bistvu nedenarna, to je, da sta dolžna dopustiti prodajo nepremičnine. Ker dolžnika menita, da upniku ne dolgujeta denarne obveznosti, je posledično potrebno takšno razmerje med terjatvijo oziroma obveznostjo upoštevati kot očitno nesorazmerje. S prodajo doma petčlanske družine, se bo družino, ki ni v ničemer zakrivila razlogov za vodenje tega postopka, ki je dom kupila in odplačuje kredita za ta nakup, pahnilo v socialno in psihološko stisko. Po mnenju dolžnikov so že te okoliščine same po sebi takšne, da izpolnjujejo pravni standard posebne upravičenosti. Izpostavljata trditev upnika v odgovoru na predlog za odlog izvršbe, in sicer, da naj bi upnik v dobri veri posodil svoje življenjske prihranke, sedaj pa naj bi bil prisiljen živeti iz dneva v dan. Navedena trditev je samo dodatni dokaz, ki potrjuje verjetnost, da je zapisano v neposredno izvršljivih notarskih zapisih prirejeno oziroma neresnično in posledično nično. Iz notarskega zapisa SV 241/2016 z dne 15. 2. 2016 izhaja, da naj upnik za polovico terjane terjatve ne bi nič posodil A. A. iz svojih prihrankov, temveč naj bi kupil polovico terjatve od D. D. in plačal kupnino v višini 75.000,00 EUR, in to v gotovini na roke. Torej ima upnik več kot dovolj denarnih sredstev, če lahko z gotovino odkupuje terjatve v tako visokih denarnih zneskih, ki jih poplačuje v enkratnem znesku v gotovini. Glede na tak premoženjski položaj mu z odlogom izvršbe iz tega razloga ne more nastati škoda. Nepravilna je dalje trditev upnika iz odgovora na predlog za odlog izvršbe, in sicer, da naj bi dolžnika po prodaji prejela preostanek kupnine in bi lahko iz tega reševala stanovanjski problem. Skupaj z izpodbijanim sklepom sodišča sta dolžnika prejela tudi odgovor upnika na predlog za odlog, vendar pa nista prejela priloge, in sicer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 381/2020 z dne 22. 9. 2021. Tako se dolžnikoma omejuje pritožbena pravica, saj nista seznanjena z vsemi dokazili, s katerimi sta seznanjena tako upnik, kot je bilo tudi seznanjeno sodišče in jih je upoštevalo izvršilno sodišče pri odločanju. Z opustitvijo vročitve priloge (pisne listine) k odgovoru na predlog za odlog se dolžnikoma omejuje možnost seznanitve z dokazi in s tem posledično omejuje možnost do učinkovitega pravnega sredstva. Ker ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva, odgovor upnika ni bil niti nujen, niti potreben, niti ni upnik navajal dejanskih in pravno relevantnih okoliščin, ki bi kakorkoli pripomogle k obrazložitvi oziroma odločitvi izvršilnega sodišča. Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnika sta odgovorila na pritožbo, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi podlagi sodbe in sklepa Okrožnega sodišča V Ljubljani opr. št. P 1438/2015-II z dne 30. 5. 2017, ki je postala pravnomočna dne 20. 6. 2018 in izvršljiva dne 3. 9. 2018, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2611/2017, izvršljivo dne 3. 9. 2018, zoper dolžnika, ki sta glede na izrek sodbe po paulijanski tožbi (_actio pauliana_) dolžna dopustiti izvršbo zaradi izterjave upnikove terjatve, ki jo ima ta do osebnega dolžnika A. A. 7. Skladno 71. členom ZIZ je izvršbo na dolžnikov predlog mogoče odložiti, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, če je podan eden od v prvem odstavku taksativno naštetih primerov. Poleg tega ZIZ v drugem odstavku 71. člena odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti omogoča še ob obstoju posebno upravičenih razlogov. Kot take razloge zakon določa: ko gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo nesorazmerno visoke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka); ko gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da bivanjske stiske ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo interese dolžnika kot bi odlog ogrozil interese upnika (2. točka); ko dolžnik – potrošnik zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka); in ko so podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik (4. točka).

8. Zakon kot pogoj za odlog izvršbe predpisuje verjeten izkaz nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki mora biti večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Del sodne prakse se je sicer res že pred spremembo ZIZ-M (ta velja od 27. 3. 2021) postavil na stališče, da v primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja le škodo, ki predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja v izvršilnem postopku predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. V takem primeru zato presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode lahko vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Povedano drugače, sodišče v primeru vložene tožbe iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ lahko ugotovi verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zaradi realizacije izvršbe, če je verjetno izkazano, da bo dolžnik v pravdnem postopku uspel (primerjaj sklepe VSL I Ip 121/2018, VSM I Ip 817/2017, VSL II Ip 2629/2017, VSM I Ip 481/2018-2, VSL II Ip 392/2020 in VSL I Ip 1493/2020). Podobno skladno s petim odstavkom 74. člena ZIZ sodišče izvršbe ne odloži, če iz trditev dolžnika in izvršilnega naslova očitno izhaja, da dolžnik nima izgledov za uspeh v pravdi.

9. Povedano pa sodna praksa upošteva v primerih, kadar je tožba naperjena zoper sam izvršilni naslov, ne pa tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko tožba dolžnikov torej ni naperjena zoper izvršilni naslov in s tem upravičenost dane izvršbe od samega začetka, ampak bo morebitna ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, iz katerega izvira izterjevana terjatev do upnikovega osebnega dolžnika, na izvršbo vplivala zgolj tako, da bo izterjevana terjatev naknadno prenehala. Navedeno pomeni, da bo šlo lahko zgolj za ugovorni razlog za ugovor po izteku roka iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ in ne za podlago za ustavitev izvršbe že po uradni dolžnosti po 76. členu ZIZ. Po povedanem drži tako to, da dolžnika nista izkazala pogoja vložitve enega od pravnih sredstev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, niti z verjetnim izkazovanjem uspeha v njuni pravdi nista zatrjevala in izkazovala škode zaradi (od samega začetka) neupravičene izvršbe. Zato tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso podane, tudi ne načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, katerega bistvo je v enaki obravnavi v bistvenem enakih primerov, ne pa tudi različnih primerov.

10. Višje sodišče dalje ne sprejema pritožbenih trditve dolžnikov glede utemeljenosti predloga dolžnikov za odlog izvršbe iz razloga, ker gre za njun dom, ter pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in poudarja, da očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev. To pa je bistveno, saj je namen zakona že od novele ZIZ-L dalje preprečiti t. i. socialne izvršbe, to je položaje, ko bi dolžniki zaradi izvršbe za poplačilo praviloma relativno nizkih terjatev ostali brez svojega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, čeprav bi bil dolg (tudi ob prizadevanju humanitarnih organizacij in drugih institucij) lahko v doglednem času poplačan.1 V obravnavni zadevi, kjer gre za izterjavo terjatve 160.068,06 EUR s pripadki, pa torej ne gre za tak primer.

11. Neutemeljeno dolžnika tudi uveljavljata, da je njuna obveznost nedenarna ter je iz tega razloga podano nesorazmerje med izterjevano terjatvijo in vrednostjo nepremičnine. Konkretna sodba po tožbi na izpodbijanje pravnih dejanj (actio pauliana), ki je izvršilni naslov, ima izrek oblikovalne in dajatvene narave. V skladu s določbo 260. člena Obligacijskega zakonika - OZ postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti upniku šele v posledici ugoditve zahtevku na izpodbijanje. To pomeni, da se izpodbojna pravica lahko uveljavlja samo sodno in jo je tako treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. Dajatveni zahtevek nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima izguba učinka izpodbitnega dejanja proti upniku za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja. Iz teh razlogov izhaja, da ne gre za izvršbo nedenarne terjatve, temveč za izvršbo denarne terjatve (glede katere je izdana oblikovalna sodba), dolžnik je le dolžan dopustiti, da se izvršba opravi iz njegovega premoženja (tako sklep VSL II Ip 2388/2014).

12. Namen odloga izvršbe je v tem, da dolžnik s svojo aktivnostjo doseže spremembo v svoji dejanski situaciji oziroma glede razlogov za odlog izvršbe, ali terjatev v tem času na drug način tudi poplača. Zato ni zadostovalo golo zatrjevanje, da dolžnika drugega stanovanja nimata in si ga zaradi finančne situacije zase ter za svoje mladoletne otroke tudi ne moreta privoščiti. Dolžnika bi morala namreč zatrjevati in izkazati, da sebi in svoji družini do trenutne faze postopka bivanja nista mogla zagotoviti drugje. Navedeno pomeni, da bi morala navesti dejstva in dokaze, kaj sta skušala storiti, da bi si zagotovila bivanje, a pri tem nista bila uspešna, primeroma, da sta si poskušala bivanje urediti pri sorodnikih, pridobiti neprofitno stanovanje ipd., oziroma, da bosta takšna dejanja opravila v času predlaganega odloga izvršbe. Takemu trditvenemu in dokaznemu bremenu dolžnika nista zadostila. Izvršba na nepremičnino, ki predstavlja dolžnikov dom, je kot redna posledica vzrok za določeno psihološko in socialno stisko, zato mora pri odlogu iz drugih posebno upravičenih razlogov iti za izjemno, kratkotrajno situacijo, ki pa je dolžnika s pavšalnim sklicevanjem na omenjeno stisko nista ne dovolj določno zatrjevala niti izkazala.

13. Drži sicer, da mora sodišče pri obravnavi predloga dolžnika za odlog izvršbe tehtati upravičene interese upnika in dolžnika, vendar pa navedeno ne pomeni, da gre pri tem za tehtanje finančnega in socialnega stanja upnika in dolžnika, temveč je upnikov upravičen interes zlasti v tem, da pride do poplačila terjatve, za katero razpolaga z izvršilnim naslovom. Odlog izvršbe tako predstavlja izjemo od splošnega pravila, t.j. hitre in učinkovite izvršbe (do katere ima upnik torej pravico, izhajajočo iz izvršilnega naslova), zato mora dolžnik, ki želi doseči odlog izvršbe, svoj (začasno) prevladajoči interes izkazati zlasti in primarno izhajajoč iz njegovega položaja, in ne z očitanjem upniku, da naj bi ta imel (dovolj) dober premoženjski položaj, da lahko trpi odlog izvršbe. Ni namreč premoženjski položaj tisti, ki upnika upravičuje do oprave izvršbe, temveč dejstvo, da za svojo zapadlo terjatev razpolaga z izvršilnim naslovom. Po pojasnjenem pritožbeni očitki o tem, da naj bi upnik imel dovolj finančnih sredstev, ker dolžnika torej nista najprej in kot primarno izkazala svojega lastnega upravičenega interesa, niso pravno pomembni in se višje sodišče do njih zato ne opredeljuje. V tej fazi postopka pa je tudi ugibanje o tem, za kakšno kupnino bo nepremičnina prodana, zgolj na ravni špekulacije, zato se tudi sodišče prve stopnje na take razloge ni oprlo, posledično pa tudi odgovor višjega sodišča na njih ni potreben.

14. Neutemeljen je dalje tudi pritožbeni očitek dolžnikov, da nista prejela celotnega odgovora upnika na njun predlog za odlog izvršbe, in sicer, da nista prejela priloge upnika k odgovoru na predlog za odlog - gre za pravnomočen sklep višjega sodišča, izdan v zadevi P 381/2020, s katerim osebni dolžnik ni uspel s predlogom za izdajo začasne odredbe zoper upnika v pravdi zaradi ničnosti pogodb. Sodišče prve stopnje se v razlogih sklepa na ta sklep namreč ni v ničemer oprlo in navedeni sklep na odločitev sodišča prve stopnje po povedanem ni v ničemer vplival. Zaradi navedenega vročanje omenjene priloge dolžnikoma ni bilo potrebno in očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

15. Končno pa dolžnika utemeljeno nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje o naložitvi upnikovih stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe dolžnikoma v plačilo. Po določbi 38. člena ZIZ, kateri ureja vprašanje povrnitve izvršilnih stroškov, mora dolžnik upniku povrniti tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva in že zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki. Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe je namreč sodišče prve stopnje dolžno presojati izpolnjevanje pogojev v skladu z 71. členom ZIZ, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja takšnih pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe oziroma pogoje ugotovi sodišče po uradni dolžnosti. Upniku se predlog za odlog sicer vroči zaradi zagotavljanja pravice do izjave, kar pa ne pomeni, da je upnik, ki na predlog odgovori, avtomatično upravičen od dolžnika zahtevati povrnitev stroškov odgovora (tako sklep VSL I Ip 1793/2019). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo s skopo navedbo, da je upnik v odgovoru navedel tudi odločilna dejstva, vendar pa bi tista dejstva, glede katerih je iz razlogov sklepa razbrati, da jim je sodišče sledilo, t.j. glede višine terjatve ter vrednosti nepremičnine ter tega, da dolžnika nista z ničemer izkazovala socialne in psihološke stiske, sodišče moralo ugotoviti že samo iz prima facie razvidnih podatkov spisa. Ker upnik s svojim odgovorom ni v ničemer objektivno pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, nastali stroški niso bili potrebni za izvršbo, zato upnik do njihove povrnitve ni upravičen.

16. Po pojasnjenem je bilo pritožbi zoper naložitveni del III. točke izreka treba ugoditi in sklep v tem delu spremeniti tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na predlog za odlog izvršbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju z dne 26. 10. 2017, EPA 2321-VII, str. 119.