Jedro

Z navedbami o tem, kako hitro je vozila oškodovanka, kakšne so bile njene poškodbe, kje je bilo mesto trčenja, o preglednosti ovinka ter o vplivu burje na obravnavani dogodek, zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišč in navaja drugačno dejansko stanje. Zaradi navedenega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.4.1997 obsojeno M.F. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.9.1997 zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Opozarja na razlike med navedbami v kazenski ovadbi ter dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče. Tako naj bi priča J., ki naj bi bila po vložnikovem mnenju tudi edini očividec dogodka, različno izpovedala policistom in sodišču. Poškodbe oškodovanke in obsojenke naj ne bi bile takšne, kot je to navedeno v kazenski ovadbi. Meni da bi, če bi bilo mesto trčenja tam, kot to izhaja iz kazenske ovadbe, ne bi prišlo do trčenja s prednjima levima stranema, temveč do čelnega trčenja. Meni, da je do trčenja prišlo zaradi močne burje, ki naj bi pihala iz strani oškodovanke in zaradi katere naj bi oškodovankin avto zaneslo, tako da naj bi trčila v avto obsojenke. Izpostavlja tudi vprašanje preglednosti ovinka, v katerem je prišlo do prometne nesreče. Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da vlagatelj v zahtevi obravnava zgolj dejansko stanje, ki ni predmet obravnave v okviru predmetnega izrednega pravnega sredstva, formalna navedba, češ da oporeka pravilnosti uporabe materialnega prava pa v vsebini zahteve nima podlage.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kljub temu da kazenska ovadba ne sodi med dokaze, ki bi lahko bili podlaga sodbi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne drži dvakratna navedba vložnika zahteve, da bi naj priča Š. v kazenski ovadbi ne bila omenjena, saj je v njej izrecno navedeno, da je policijo o nesreči obvestila M.Š. Prav tako brez opore v kazenskem spisu je navedba, da naj na glavni obravnavi nihče ne bi pojasnil navedb v kazenski ovadbi, ki jih omenja vložnik, saj je zaslišani policist pojasnil, da gre za očitno tipkarsko napako, ter da je govora o sledeh drsenja. Vrhovno sodišče ne ugotavlja nasprotja med listinami v spisu in razlogi sodbe o vsebini listin, saj stanje na fotografijah 5, 13, 14 in 15 ne potrjuje vložnikovih navedb, da naj bi se drobci stekla nahajali na sredinski črti, temveč je mogoče ugotoviti, da se nahajajo na voznem pasu, po katerem je vozila oškodovanka. Prav tako priča J. ni različno izpovedala policistom in sodišču, saj je na glavni obravnavi svojo prvotno izpovedbo, potem ko mu je sodišče predočilo fotografije prometne nesreče, spremenila. Na vprašanje, zakaj obtožba ni predlagala zaslišanja priče Š., je mogoče odgovoriti le, da imata tako obtožba kot tudi obramba pravico po lastni presoji predlagati dokaze, katerih izvedbo sodišče lahko zavrne le iz razlogov, določenih v zakonu. Z zaslišanjem priče Š. je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu obsojenčevega zagovornika, ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju pa sta bila utemeljeno zavrnjena dokazna predloga za rekonstrukcijo kraja prometne nesreče ter postavitev izvedenca cestno prometne stroke. Obsojenkin zagovornik namreč ni izkazal ustrezne stopnje verjetnosti, da bi ta dokaz lahko vnesel dvom v ugotovljena odločilna dejstva. Sodišče je v izpodbijani sodbi razloge, iz katerih je zagovornikova dokazna predloga zavrnilo, skladno z 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi ustrezno obrazložilo.

Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb, s katerimi vložnik izpodbija dokazno oceno sodišč in navaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče - o tem kako hitro je vozila oškodovanka in kakšne so bile njene poškodbe, kje je bilo mesto trčenja, o preglednosti ovinka ter o vplivu burje na obravnavani dogodek - Vrhovno sodišče zato ob odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni presojalo.

Kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje vložnik, niso podane, ta pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.