Jedro

Presoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega V.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega V.H. ob preizkusu pripornih razlogov podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP še za dva meseca. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedena sklepa je obtoženčeva zagovornica dne 18.03.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije in Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijana sklepa razveljavi in s tem odpravi pripor zoper obtoženca.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Stališče zagovornice, da je obtoženec nezakonito v priporu, je napačno, ker ne upošteva, da se obtožencu očita tudi storitev kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. in 1. odstavku 183. člena KZ in torej pripor zoper obtoženca ne traja dlje, kot enotna zaporna kazen, ki mu je bila izrečena z razveljavljeno prvostopenjsko sodbo. Zahteva tudi ne more uspeti z drugačno oceno dokazov in okoliščin, na podlagi katerih sodišče pravilno zaključuje, da še vedno obstaja priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki je v obeh izpodbijanih sklepih tudi ustrezno obrazložen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve zatrjuje nezakonitost pripora, ker ta traja že več kot 22 mesecev, obtoženec pa glede kaznivih dejanj, zaradi katerih je sedaj v priporu, ob upoštevanju določb 385. in 397. člena ZKP v ponovljenem postopku ne bo mogel biti obsojen na več kot 15 mesecev zapora.

Zagovornici je bilo doslej že dvakrat obširneje pojasnjeno (prvič v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 09.10.2002, opr.št. I Ips 276/2002 in drugič z vsebinsko enako obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu Višjega sodišča v Mariboru), da je takšno njeno pravno stališče zgrešeno. Ne upošteva namreč, da obtožencu pripor ni bil podaljšan zaradi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj iz skrajšanega postopka, temveč zaradi nevarnosti, da bo zoper oškodovanko S.U. storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, to je kaznivo dejanje umora. Njeni ugovori pa so bili zavrnjeni kot neupoštevni tudi zato, ker je bila obtožencu v prejšnjem postopku, ki teče po pravilih rednega postopka zaradi kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 183. člena KZ, izrečena enotna kazen pet let in šest mesecev zapora, kar pomeni, da pripor doslej ne traja dlje od te kazni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu določno navedlo razloge, ki so bili podlaga za oceno o realni nevarnosti, da bi obtoženec, če bi bil pripor odpravljen, ponovil kaznivo dejanje na škodo S.U., s katerim grozi. Pri tem je izhajalo iz obtoženčevih nespremenjenih zagovorov v dosedanjem postopku, njegovega agresivnega vedenja na glavni obravnavi, ki med drugim kaže, da se še vedno ni sprijaznil z razpadom zunajzakonske skupnosti, da je na prostosti zlorabljal alkohol, da je v takšnem stanju z oškodovanko fizično obračunaval in da ji je grozil tudi v pismih med kazenskim postopkom. Obe nižji sodišči sta tudi utemeljili neogibnost pripora za varnost oškodovanke, pri čemer je višje sodišče bilo mnenja, da glede na obtoženčevo osebnost, njegov zagovor in vedenje v kazenskem postopku obtožencu ni mogoče zaupati, s čimer je izrazilo dvom, da bi bilo mogoče tudi z milejšim ukrepom zagotoviti oškodovankino varnost. Zaradi navedenega zagovornica neutemeljeno navaja, da pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so narekovala odreditev pripora.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se razmere od zadnje odločitve o priporu spremenile. Zagovornica pa nasprotno trdi, da je obtoženec prekinil vse stike z izvenzakonsko partnerko, da ji ne pošilja več nobenih pisem, da je že pred meseci prišel do spoznanja, da skupno življenje s S.U. nikoli več ne bo možno in da si ga tudi ne želi, izraža pa tudi dvome v ugotovitve glede obtoženčeve vdanosti v alkohol in glede njegovih osebnih lastnosti. Zagovornica z drugačno oceno in dvomi v pravilnost ugotovljenih okoliščin uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Ker po navedenem ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).