Jedro

Le v kolikor in v tistem delu, v katerem je dolžnikov ugovor obrazložen, sme sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljaviti ter odločiti, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi upnika se delno ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka s p r e m e n i tako, da se dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 8.11.2006 le delno ugodi ter se omenjeni sklep r a z v e l j a v i zgolj v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zneska 420,25 EUR glavnice s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 107,79 EUR od 28.11.2005, od zneska 280,77 EUR od 31.12.2005 in od zneska 31,70 EUR od 31.1.2006 do plačila, v preostalem pa se ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v K..

Zoper ta sklep se je pritožil upnik po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlagal, da napadeni sklep razveljavi in dolžnikov ugovor kot neobrazložen zavrne, dolžniku pa naloži tudi pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da dolžnik v konkretnem primeru ni zadostil pogojem obrazloženosti ugovora. Njegove navedbe v ugovoru so povsem pavšalne predvsem pa obstoja poslovnega razmerja z upnikom sploh ne zanika. Fakture upnika so imele vse sestavine izvirne knjigovodske listine v smislu standarda 21 SRS 2001, kot tudi vse predpisane sestavine po določilu 34. člena ZDDV, ki je veljal v času izdaje faktur. Zato dolžnikovim navedbam, da listine, ki jih je upnik predložil niso verodostojne listine, sodišče ne bi smelo slediti. Ali je bil izpisek odprtih postavk priložen ali ne, je popolnoma irelevantno, saj je upnik predlagal izvršbo tudi na podlagi faktur, te pa so bile predlogu priložene in s tem v zvezi ugovorov dolžnika ni. Glede terjatev upnika po posameznih fakturah pa je dolžnik v svojem ugovoru izrecno omenil le fakture št. 1, ki je bila deloma plačana in fakturi št. 2 in 3, ki naj bi bili plačani 7.12.2006. Glede fakture št. 1, ki se glasi na znesek 265.436,14 SIT je upnik že v svojem predlogu navedel, da je deloma plačana in da jo zato izterjuje le v delu, ki ni bil plačan. Tudi dolžnik ne zatrjuje, da je to svojo obveznost poravnal v celoti. Tudi on navaja, da je to fakturo poravnal le deloma. Dolžnik tako z ugovorom, da je plačal tisto, kar upnik ne terja, ne more uspeti. Zato sodišče ne bi smelo slediti ugovoru. Glede zneskov 67.283,83 SIT in 25.830,04 SIT, skupaj torej 93.113,87 SIT pa je ugotoviti, da jih je dolžnik res plačal dne 7.12.2006, torej po izdaji sklepa o izvršbi in očitno v času trajanja paricijskega roka. S tem je dolžnik plačal le del obveznosti, ki mu jih je sodišče naložilo s plačilnim nalogom. Glede preostalih faktur ugovornih navedb ni, čeprav je v fakturah določno navedeno, kaj upnik terja. Teh preostalih faktur ni prerekal, ni ugovarjal obstoja poslovnega razmerja in glede njih dolžnik le pavšalno navaja, da upnik „ne vtožuje pravega stanja oz. višine terjatve“. S tem pa pravzaprav priznava, da terjatev obstaja. Ker je dolžnik po izdaji sklepa o izvršbi dne 7.12.2006 plačal znesek 388,56 EUR (93.113,87 SIT), upnik predlaga, naj sodišče za ta znesek izvršbo utesni.

Upnikova pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpodbijani sklep ni izdalo v celoti v skladu z določilom 2. odst. 53. člena, 61. člena in 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Le v kolikor in v tistem delu, v katerem je dolžnikov ugovor obrazložen sme sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljaviti ter odločiti, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru dolžnikov ugovor ni bil v celoti obrazložen in zato tudi ne v celoti utemeljen, zaradi česar tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je sklep o izvršbi razveljavilo v celotnem delu s katerim je bila dovoljena izvršba, ni pravilna. Pritožbeno sodišče se popolnoma pridružuje upnikovim navedbam, da imajo predložene fakture vse sestavine izvirnih knjigovodskih listin in da v njih ni nobenih formalnih pomanjkljivosti, niti tistih, na katere je v svojem ugovoru zgolj pavšalno in ne da bi to ustrezalo dejanskemu stanju, ugovarjal dolžnik. Tudi dolžnikove trditve, da upnik ni predložil izpiska odprtih postavk so popolnoma irelevantne, na kar je pravilno opozoril upnik, saj je slednji vse svoje terjatve, ki jih uveljavlja v tem postopku, izkazal s fakturami.

Upnik v predmetnem izvršilnem postopku uveljavlja plačilo 5.937,82 EUR (prvotno 1.422.939,05 SIT). V predloženem predlogu za izvršbo je navedel številke faktur, po fakturah uveljavljene posamične glavnice in zapadlost vsake posamične fakture. Konkretni ugovori dolžnika pa so se nanašali zgolj na fakture št. 1, 2, 3 in 4. Trditev upnika, da sodišče prve stopnje pri fakturi št. 1 ne bi smelo slediti ugovorni navedbi dolžnika, da je bila ta delno poravnana v višini 129.151,06 SIT je pravilno. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je bila ta faktura prvotno izdana za plačilo zneska 265.436,14 SIT. Upnik pa je že v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi navedel, da to fakturo vtožuje le v delnem, še neplačanem znesku, v višini 136.287,08 SIT. To pa jasno pomeni, da je v resnici upnik dolžnikovo delno plačilo pred vložitvijo predloga za izvršbo že upošteval. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je bil dejansko ugovor dolžnika utemeljen le v zvezi z zahtevkom upnika za plačilo računov št. 2 z glavnico 107,79 EUR (25.830,04 SIT), št. 3, z glavnico 280,77 EUR (67.283,83 SIT) in računa št. 4 z glavnico 31,70 EUR (7.595,96 SIT) z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Le v tem obsegu je namreč dolžnik svoje ugovorne navedbe podkrepil tudi z dokazi, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep pravilno razveljavljen le glede skupnega glavničnega zneska 420,25 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu pa bi dejansko moralo sodišče prve stopnje ugovor dolžnika šteti kot neobrazložen in s tem neutemeljen saj je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se tudi v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavi napačna. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika ugodilo, ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v gornjem smislu spremenilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik hkrati z vloženo pritožbo predlagal tudi utesnitev izvršbe za znesek 93.113,87 SIT oz. 388,56 EUR. Ker pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje o obravnavani utesnitvi, bo moralo v nadaljevanju postopka o tem odločiti sodišče prve stopnje.