Jedro

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: -v izpodbijani I. točki razveljavi in tožba v tem delu zavrže; -v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100,00 EUR od 1. 7. 2012 do 28. 6. 2013, od zneska 94,94 EUR od 1. 8. 2012 do 28. 6. 2013, od zneska 105,76 EUR od 1. 9. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 10. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 11. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 12. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 1. 2014 do 30. 5. 2014, od zneska 100,00 EUR od 1. 2. 2013 do 30. 5. 2014, od zneska 100,00 EUR od 1. 3. 2013 do 30. 5. 2014 in od zneska 100,00 EUR od 1. 4. 2014 do 30. 5. 2014, zavrne; -v izpodbijani III. točki spremeni tako, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 1. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka), zavezalo toženko, da je dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 100,00 EUR od 1. 7. 2012 do 28. 6. 2014, od zneska 94,24 EUR od 1. 8. 2012 do 28. 6. 2013, od zneska 105,76 EUR od 1. 9. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 10. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 11. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 12. 2012 do 30. 5. 2013, od zneska 100,00 EUR od 1. 1. 2014 do 30. 5. 2014, od zneska 100,00 EUR od 1. 2. 2013 do 30. 5. 2014, od zneska 100,00 EUR od 1. 3. 2013 do 30. 5. 2014 in od zneska 100,00 EUR od 1. 4. 2014 do 30. 5. 2014, v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka sodbe), tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 499,59 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti (III. točka izreka) ter ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnik zahteval izplačilo razlike med izplačano ter nezmanjšano pokojnino v višini zneska 745,01 EUR (IV. točka izreka).

Zoper odločitev v I., II. in III. točki izreka je toženka vložila pritožbo. Meni, da je sodišče neutemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženke z dne 19. 1. 2013 in z dne 27. 8. 2012, saj tožnik za odpravo izpodbijanih odločb ni izkazal pravnega interesa. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je zakonodajalec z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; ZOPRZUJF) uredil le način odprave posledic razveljavitve za uživalce pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, ne pa za vse zavarovance. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 toženki naložilo, da vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih določb, izda odločbo o odmeri pokojnine in je s tem, ko je razširilo učinke svoje odločitve na vse odločbe, izdane na podlagi razveljavljenih določb 143. člena ZUJF, že samo Ustavno sodišče RS v celoti saniralo posledice, ki so jih imele odločbe, izdane na podlagi 143. člena ZUJF. Kar pa se tiče same višine pokojnine in izplačila razlike pokojnin, pa je to uredil ZOPRZUJF. Z ZOPRZUJF-om je zakonodajalec zagotovil enako obravnavo vseh prejemnikov pokojnin, ki so bile „usklajene“ po razveljavljenih določbah ZUJF. Toženka je prepričana, da ZOPRZUJF velja za vse uživalce pokojnin, tudi za tiste, ki so uveljavljali sodno varstvo, zato bi moralo prvostopno sodišče to določilo tako tudi uporabiti. Z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 je toženka, na način, kot ga določa ZOPRZUJF, pravnomočno uredila sporno razmerje. Tožeča stranka tako nima pravnega interesa za odpravo izpodbijanih odločb. Obstoj pravnega interesa je z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2014 odpadel. Prvostopno sodišče bi moralo ta del tožbenega zahtevka zavreči. Glede zakonskih zamudnih obresti toženka meni, da je izrek sodbe v obrestnem delu nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, izpodbija pa ga tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku priznalo zakonske zamudne obresti na podlagi zamude, v obrazložitvi pa navaja, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, saj je z izdajo izpodbijanih odločb ravnala protipravno. Pri odločanju o pripadajočih obrestih je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. ZOPRZUJF zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu razlik v pokojninah ni predvidel, za njihovo priznanje tudi ni podlage v drugih predpisih. Toženka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je odškodninsko odgovorna, ker je z izdajo izpodbijanih odločb ravnala protipravno. V času izpodbijanih odločb je veljal ZUJF, zato je tožena stranka skladno z določbami ZUJF izdala izpodbijani odločbi. Tožena stranka je kot nosilec javnih pooblastil dolžna upoštevati in ravnati skladno z veljavnimi zakonskimi določbami in je vezana na načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, torej tudi dejanja tožene stranke, morajo temeljiti na veljavnih zakonskih določilih in veljavnih predpisih (določba četrtega odstavka 153. člena Ustave RS). Pri tem pa toženka ni pristojna, da bi odločala oz. presojala, ali so zakonska določila ustavno sporna. Toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti, zato tudi niso podani elementi odškodninske odgovornosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča v obsegu kakor je določen v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v predmetni zadevi odločeno o predmetu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila materialnega prava (glede ugoditvenega dela, ki se nanaša na plačilo obresti), v posledici je bilo napačno odločeno tudi glede stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji: ZDSS-1) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 1. 2013 in v zvezi s tem ugotovitvene odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2012, glede uskladitve pokojnine. Z ugotovitveno odločbo je bila starostna pokojnina tožniku, na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12: ZUJF), s 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 100,00 EUR in znaša od tega dne 645,01 EUR na mesec.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki izhaja tudi iz listin v sodnem spisu: Tožniku je bila s pravnomočno odločbo toženca z dne 5. 1. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine, ki je maja 2012 znašala 745,01 EUR. Z dnem 31. 5. 2012 je začel veljati ZUJF, ki je v 143. členu določal, da se morajo pokojnine, ki na dan 30. 5. 2012 presegajo 622,00 EUR, s 1. junijem 2012 uskladiti tako, da se zmanjšajo za različne zneske, če so te pokojnine tudi obveznost državnega proračuna. Tožniku je bila izdana ugotovitvena odločba toženca z dne 27. 8. 2012, s katero se mu je od 1. 6. 2012 starostna pokojnina znižala s 745,01 EUR na 645,01 EUR na mesec in je tako znašala od 1. 6. 2012 645,01 EUR mesečno. Tožnik se s to odločbo ni strinjal in se je pritožil. O pritožbi je toženka odločila z odločbo z dne 19. 1. 2013. Z njo je pritožbo zavrnila. Tožnik je zoper dokončno odločbo vložil tožbo, v kateri je zahteval odpravo ugotovitvene in dokončne odločbe, priznanje pravice do pokojnine v višini 745,01 EUR, kot jo je prejemal pred tem in priznanje vseh pravic za to obdobje, ki tožniku gredo na podlagi ugotovljene pravice do nezmanjšane pokojnine ter izplačilo razlik med izplačanimi ter nezmanjšano pokojnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od znižanih zneskov pokojnin ter povrnitev stroškov postopka. Na glavni obravnavi je tožnik umaknil tožbeni zahtevek glede plačila glavnice, vztrajal pa pri plačilu zakonitih zamudnih obresti in stroških postopka.

Drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF so vplivali na tiste pokojninske prejemke, ki so bili višji od 622,00 EUR in za plačilo katerih RS, v skladu s prvim odstavkom 232. člena ZPIZ-1, zagotavlja sredstva iz državnega proračuna, ker so bile pravice priznane ali odmerjene pod posebnimi pogoji.

Po sprejetju ZUJF je toženec zavarovance, katerim je znižal pokojninske prejemke, z dopisom obvestil, da se jim na podlagi 143. člena ZUJF pokojnina zniža z veljavnostjo od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi ZUJF. Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi sklepa U-I-162/2012 z dne 12. 7. 2012 navedlo, da mora odločanje o izpolnjevanju pogoja za pridobitev pokojnine in njeni odmeri, biti po predpisanem postopku, z upravno odločbo in zato mora pristojni organ, ob ustavno skladni razlagi ZUJF, na njegovi podlagi, višino pokojnine določiti z upravno odločbo.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih odločb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj.

Zakonodajalec je na podlagi zgoraj navedenega sprejel ZOPRZUJF. Za vse uživalce pokojnin, ki so bile usklajene po določbah razveljavljenega drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF se je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roki in način poračuna razlike in sicer na takšen način, da se vsem uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, izplača razlika med zneskom pokojnin, ki bi jim pripadal za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF za obdobje do 22. 3. 2014 oziroma do 31. 12. 2012 za dele pokojnin, z upoštevanjem obdobij pokojninske dobe do 31. 3. 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Na takšen način se je opravil poračun tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uživalcem pokojnin izplača razliko v dveh obrokih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junija 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Zavod je dolžan uživalcem izdati odločbe najpozneje do konca junija 2013. Ta odločba se šteje za odločbo, s katero je ta organ ugodil pritožbi uživalca za izplačilo pokojnine brez uskladitve po ZUJF, če o njej še ni odločil. Tožniku je toženka 24. 6. 2013 pod št. ... izdala odločbo, s katero je odločila glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF. Pripadajočo razliko pa tožniku tudi izplačala. Tožnikova pokojnina od 23. 3. 2013 ponovno znaša 745,75 EUR, 20 % višine pripadajočega zneska razlike je bilo tožniku izplačano z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, 80 % pripadajočega zneska razlike pa pri izplačilu pokojnine za mesec maj 2014. Navedena odločba je po navedbah toženke, katerim tožnik ne ugovarja, pravnomočna.

Pritožbeno sodišče je do sedaj odločalo že v več podobnih zadevah, v okviru katerih so tožeče stranke zahtevale odpravo dokončnih odločb o znižanju pokojnine ter plačilo zakonitih zamudnih obresti. Zadeve je rešilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb zavrglo, zahtevke glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa zavrnilo. Menilo je, da se tožniki, po pravnomočnosti odločb z dne 24. 6. 2013, ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja v sporu, kajti toženka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se izplača pripadajoča razlika za nazaj (v skladu z ZOPRZUJF) in je to razliko tudi že izplačala. Če bi tožeče stranke menile, da je način izvršitve plačila nastalih razlik pokojnin, ki so nastale z zmanjšanjem pokojnin, na podlagi ugotovitvene odločbe, napačen, bi morale zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 vložiti pritožbo, kakor so bile pravilno poučene v pouku o pravnem sredstvu. Samo odprava izpodbijanih odločb sama po sebi ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja tožečih strank. Menilo je, da pritožba utemeljeno, v zvezi s pravnomočno odločbo toženca, očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi v danem primeru pritožbeno sodišče meni, da toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 24. 6. 2013. Toženka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 v celoti sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. Tožnik se je strinjal, da se mu nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno, kakor to navaja toženka v svoji pritožbi.

Pritožbeno sodišče šteje, da ZOPRZUJF velja za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča izhaja iz 3. člena ZOPRZUJF, ki izrecno določa, da: „Tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike po odločbi Ustavnega sodišča RS, se poračun opravi na način, določen v prejšnjem členu. Navedenim uživalcem in uživalcem po prejšnjem členu, ZPIZ Slovenije (v nadaljnjem besedilu - Zavod) izplača razliko v dveh delih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnine za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom razlike za mesec maj 2014.“ Zakon je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja zakonodajne pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2013, določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo in znižane pokojnine, torej tudi v primeru tožnika.

Vsebina spornega predmeta v tem sporu je razvidna iz tožbenega zahtevka. Tožnik v izpodbijanem delu sodbe zahteva, da se odpravita odločbi toženke, s katerima se je njegova pokojninska dajatev znižala in izplačevanje pokojnine, priznane in odmerjene s pravnomočno odločbo ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zmanjšanih zneskov pokojnin.

Vsebina spornega zahtevka tožnika je pomembna zaradi zatrjevanja toženke, da je bil zahtevek tožnika izpolnjen z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 oziroma, da je ZOPRZUJF odpravil vse posledice razveljavite ZUJF-a. Pritožbeno sodišče meni, da je zakonodajalec s sprejetjem ZOPRZUJF-a zajel vse prizadete uživalce pokojnin in uredil podlago za izplačilo razlike med zneski pokojnin, ki so točno določenim kategorijam zavarovancem, upokojencem, pripadali pred uveljavitvijo razveljavljenih določb 143. člena ZUJF in zneski pokojnin, ki jih te kategorije prejemajo po odločitvi Ustavnega sodišča RS oziroma po uveljavitvi ZUJF-A. Gre za zelo konkretni predpis, ki je nastal v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo (III. točka izreka) tožencu naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja, izda nove odločbe. Obvezno napotilo Ustavnega sodišča RS se nanaša na vse upravičence, tako na tiste, katere odločbe o znižanju pokojnin še niso postale pravnomočne (kot je v tožnikovem primeru) kot na upravičence, ki so bili po izdaji odločb pasivni in so odločbe postale pravnomočne. Hkrati je v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče RS zapisalo, da takšen način izvršitve ustavne odločbe ne preprečuje zakonodajalcu, da bi tudi za nazaj zakonsko uredil odpravo posledic razveljavljene ureditve. Zakonodajalec je na podlagi navedenega dejanskega stanja sprejel ZOPRZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2013. Toženec je sledil napotilu Ustavnega sodišča RS in ob uporabi določil ZOPRZUJF-a dne 24. 6. 2013 vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF-a izdal odločbe.

Tudi v primeru tožnika je bila s strani toženke izdana odločba z dne 24. 6. 2013 in z njo se je uredila višina pokojnina in izplačilo pripadajoče razlike pokojnine. Bilo je odločeno koliko znaša starostna pokojnina, ki jo je tožnik prejemal 23. 3. 2013 in kako se tožniku izplača pripadajoča razlika. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbo in je postala pravnomočna.

Glede na navedbe toženke v pritožbi, da so bile z odločbo z dne 24. 6. 2013 sanirane pravne posledice razveljavljenih odločb ZUJF v celoti tudi za nazaj, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013 in skladno z ZOPRZUJF, pritožbeno sodišče, na podlagi do sedaj navedenega meni, da je pritožbena navedba v tej smeri utemeljena.

S pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 6. 2013 je bilo odločeno tako o višini pokojnine tožnika, kakor o izplačilu razlike med že izplačanim in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplačata v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako toženka z izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 odločila o istem sklopu dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, na katerem temelji tudi tožbeni zahtevek o katerem je sodišče odločilo v I. in II. točki izpodbijane sodbe.

Tožnik je v tožbi zahteval tudi obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZZV-A, Ur. l. RS, št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožbeno sodišče meni, da je, navedeno v prejšnji točki, potrebno uporabiti tudi v tem primeru in tako ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati določil ZOPRZUJF-a v delu, ki določa izplačilo razlik v dveh obrokih in, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo tako, po stališču pritožbenega sodišča, pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe toženke z dne 24. 6. 2013. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločbi z dne 19. 1. 2013 in 27. 8. 2012, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na ničesar. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala.

Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje, ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano I. točko izreka sodbe razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo, izpodbijano II. točko izreka pa spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Ker tožnik v tožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP, sam trpi stroške postopka. Tako je pritožbeno sodišče tudi spremenilo izpodbijano III. točko izreka.