Jedro

Obnova postopka je dopustna, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni oziroma uporabljeni v prejšnjem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 416-1422/98 z dne 9.10.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada M., Izpostave M., z dne 25.2.1998. S tem sklepom je prvostopni organ na podlagi 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list RS, št. 47/86 - preč.bes.) dovolil obnovo postopka v zadevi odmere dohodnine tožnici za leta 1994, 1995 in 1996. Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz je upošteval, da je po odmeri dohodnine za navedena leta izvedel, da je imela tožnica v navedenih letih dohodek iz naslova prejetih obresti, torej od dohodkov iz premoženja, ki pa v dohodninski napovedi niso bile zajete. Kot dokaz pa je štelo zapisnik o pregledu poslovanja družbe AA d.o.o. in BB d.o.o. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče menilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno uporabila določbe ZUP 1986, saj je bil sklep o dovolitvi obnove postopka izdan po uradni dolžnosti v letu 1998, ko Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1999 še ni veljal. Menilo je tudi, da so za dovolitev obnove postopka bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 249. člena ZUP 1986 pri čemer je bilo pravilno presojeno, da so okoliščine na katere se sklep za obnovo postopka opira, verjetno izkazane (1. odstavek 256. člena ZUP1986). Kot novo dejstvo je bilo upoštevano, da je tožnica prejela dohodke iz naslova premoženja in sicer iz naslova obresti od posojil danih družbi BB d.o.o. in AA d.o.o., ki jih v svoji odmeri za dohodnino za leto 1994, 1995 in 1996 ni prijavila, pri čemer pa so dokazi o obstoju teh izplačil dokumentacija navedenih družb pri katerih je bil opravljen inšpekcijski pregled in so vse te ugotovitve zajete v inšpekcijskem zapisniku. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe, da ji dohodnina za leti 1995 in 1996 ni bila odmerjena, ker so te trditve protispisne in da je bila zavedena s strani družbe AA d.o.o., da zaradi izgube kapitala v družbi BB d.o.o. ni sposobna poravnati davka od obresti, saj te na odločitev v stvari ne vplivajo. Torej o uvedbi obnove postopka ne vplivajo. V obnovljenem postopku, ki pa bo voden po pravilih posebnega ugotovitvenega postopka pa bo tožnica sodelovala kot stranka.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo. Navaja, da višina obresti, ki je navedena v izpodbijani sodbi in obeh upravnih aktih ne odgovarja dejanskemu stanju, saj so zneski previsoki. Meni, da ji je napravljena krivica, ker je zgolj ena od tistih zoper katere je davčni organ uvedel obnovo postopka in da te obnove ni uvedel zoper vse, ki so prejemale obresti. Ni tudi prav, da se je obnova postopka uvedla po preteku toliko časa, še zlasti, ker je bila izpodbijana sodba izdana šele v letu 2004. Gre pa za dohodnino iz leta 1994, 1995 in 1996. Pove, da so ji kršene ustavne pravice in da je neenako obravnavana ter se pri tem sklicuje na 15. in 22. člen Ustave RS. Navaja, da je bila pripravljena plačati davek od obresti glede na to pa, da je neenako obravnavana pa tega ne bo storila, saj enaki postopki zoper zelo premožne občane, ki so na enak način povečevali premoženje niso uvedeni. Zahteva, da se postopek zoper njo ustavi. Če njeni pritožbi ne bo ugodeno, bo svojo pravico uveljavljala na sodišču za človekove pravice v Strassbourgu. Navaja tudi, da o njeni obnovi postopka odločajo ljudje, ki sami niso plačali davkov od prejetih obresti in zoper njih ni uvedena obnova postopka v zvezi z dohodnino.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je v upravnem sporu predmet presoje odločba tožene stranke s katero je zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa, s katero je ta na podlagi 1. točke 249. člena ZUP 1986 dovolil obnovo postopka dohodnine za tožnico za leta 1994, 1995 in 1996. Tožnica v pritožbi niti ne ugovarja pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe tožene stranke in tudi sodbe ne. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo pritožbene razloge na katere mora paziti po uradni dolžnosti. To pa je pravilno uporabo materialnega prava in ali ni morda v obravnavanem primeru bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Takih kršitev pa ni zaznalo. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za obnovo postopka obračuna dohodnine tožnici za leto 1994, 1995 in 1996 po 1. točki 249. člena ZUP 1986. Obnovitveni razlog je izkazan. Tudi tožnica sama priznava, da je iz naslova navedenih posojil prejela obresti, oporeka njihovi višini. Prav ta razlog pa bi kolikor bi bil znan ob odločanju o tožničini dohodnini torej v prvotnih postopkih lahko pripeljal do drugačne odločitve glede tožničine dohodnine za leta 1994, 1995 in 1996. Ker so torej za tožnico izpolnjeni pogoji za obnovo postopka je odločitev prvostopnega sodišča v tem primeru pravilna in zakonita. Pravilna in zakonita pa je tudi odločba tožene stranke in sklep prvostopnega organa.

Na odločitev v tej stvari pa ne more vplivati tožničino zatrjevanje, da obnove dohodninskih postopkov niso uvedene za vse osebe, ki so prejemale obresti iz naslova posojil kot jih je prejemala tudi sama. Če obnova postopka ni bila uvedena zoper vse osebe, ki so takšne obresti prejemale, to še ne pomeni, da tudi zoper tožnico ne sme biti uvedena. Kajti ustavno načelo enakosti pred zakonom po presoji pritožbenega sodišča takšne razlage na dopušča. Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da je bilo pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije obravnavanih več pritožb v enakovrstnih zadevah in da so bile v vseh sprejete enake odločitve kot v teh primerih. Kot primer navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 84/2001 z dne 6.7.2004. Torej je tako prvostopno sodišče kot tudi pritožbeno sodišče v vseh primerih, ki sta jih obravnavala zavzelo enako stališče. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da tožnici z izpodbijano sodbo, odločbo tožene stranke, prvostopnega organa niso bile kršene ustavne pravice. Če pa prvostopni upravni organ ni uvedel obnove postopka zoper vse davčne zavezanci, ki svojega dohodka iz naslova obresti niso prijavili v dohodnino pa to ni stvar tega upravnega spora. Glede takšnih ravnanj Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi nima nikakršnih pooblastil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.