Jedro

Nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti zavezančevega pravnega posla tisti denacionalizacijski upravičenec, ki zahteva vrnitev premoženja v naravi, ki pa tega zahtevka ni zavaroval z začasno odredbo po ZLPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek da je nična prodajna pogodba, sklenjena med tožencema 23.1.1992 glede nepremičnine vložna št. 2155 k.o..., ter da mora drugi toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis družbene lastnine na tej nepremičnini. Ugotovilo je, da se je nad prvim tožencem začel stečajni postopek 8.4.1993, po sodni praksi pa predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku ne more biti nepremičnina, ki je postala del stečajne mase še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe. Ker tako ne obstaja dolžnost vrnitve, tudi ne pride v poštev določba 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 66/00 - ZDen).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, ker se je strinjalo s pravnim stališčem prvega sodišča. Če prvi toženec ne bi prodal nepremičnine, bi postala del stečajne mase in ne bi šlo za premoženje, ki ga je treba vrniti. To bi se zgodilo, tudi če bi bilo ugodeno dajatvenemu zahtevku. Zato je vprašljiv tudi obstoj tožničinega pravnega interesa za njen zahtevek.

Tožnica izpodbija to sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da obravnavana nepremičnina ne more priti v stečajno maso, saj je bila pogodba sklenjena eno leto pred uvedbo stečajnega postopka. Uporaba prvega odstavka 18. člena ZDen ni pravilna, ker predmet prodajne pogodbe ni nikdar prešel v stečajno maso. Predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni sodbo, tako da bo ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob nespornih dejstvih, da je prvi toženec odplačno odsvojil s pogodbo z dne 23.1.1992 obravnavano nepremičnino, glede katere je obstajala možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, je mogoče sklepati, da je bila ta pogodba nična na podlagi prvega in drugega odstavka 88. člena ZDen. Z oklicem o začetku stečajnega postopka nad prvim tožencem so nastopile pravne posledice stečajnega postopka (prvi odstavek 103. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Uradni list RS, št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami do št. 52/99 - ZPPSL), to pa se je zgodilo šele 8.4.1993. Prav ima torej revizija, da obravnavano premoženje ni prešlo v stečajno maso prvega toženca, ker tega premoženja ob začetku stečajnega postopka ni več imel (drugi odstavek 104. člena ZPPSL).

Pravilno pa je stališče pritožbenega sodišča, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Na ničnost se namreč lahko sklicuje le zainteresirana oseba (109. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), takšen pravno utemeljen interes pa mora tožnik izkazati (drugi odstavek 187. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Tožnica tega ni storila. Pri obravnavanem premoženju je šlo za premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij z družbenim kapitalom (1. člen takrat veljavnega Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 55/92 s spremembami in dopolnitvami do št. 1/96 - ZLPP). Po tem predpisu je moral denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993 (11. člen ZLPP, novela iz leta 1993, Uradni list RS, št. 31/93), ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (drugi odstavek 15. člena ZLPP). Tožnica ni niti trdila, da je predlagala izdajo začasne odredbe po ZLPP. Tako že po zakonu samem ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi, kar pomeni, da ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero je prvi toženec sicer nedovoljeno razpolagal s premoženjem - predmetom denacionalizacije. Tožnica, tudi če ne bi prišlo do tega razpolaganja, ne bi mogla uspešno zahtevati vrnitve v naravi, ker bi se prvi toženec lahko lastninsko preoblikoval tudi na obravnavanem premoženju oziroma ne bi bilo zadržkov, da bi premoženje šlo v stečajno maso. Ob tem se pokaže, da tudi ni pravnega interesa za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Revizijski očitek, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 18. člena ZDen, je potemtakem neutemeljen. Ta določba sicer postavlja načelo vrnitve v naravi, vendar le, če drug zakon ne določa drugače. Naštete določbe ZLPP pa preprečujejo takšno vrnitev.

Odločitev iz izpodbijane sodbe je torej pravilna v materialnopravnem pogledu. Le razlogi zanjo so nekoliko drugačni, kakor so bili tu razgrnjeni. Reviziji tako ni bilo mogoče ugoditi (393. člen ZPP).

Za naknadno priglašene revizijske stroške velja že, da zaradi neuspeha revizije tožeči stranki ne gredo (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).