Jedro

Pri odločanju o dokaznem predlogu je treba upoštevati naslednja merila: 1. da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 134. člena KZ določilo kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in se zavzema, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče z različnimi merili obravnavalo izpovedbe obremenilnih prič in tistih, ki so potrdile obsojenčevo različico dogajanja ter da so razlogi sodbe v tem pogledu protislovni. Pri tem vložnik izrecno ne pove, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja, vendar je glede na tako formulacijo mogoče razumeti, da ima v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na enak očitek v pritožbi je vložniku argumentirano odgovorilo že sodišče druge stopnje. Zatrjevano nasprotje ni podano, saj je sodišče razhajanja v izpovedbah prič T.R. in D.Z., ki sta za obsojenca obremenilni, pripisalo časovni odmaknjenosti dogodka in zato sledilo njunim navedbam v preiskavi. Med okoliščinami, zaradi katerih ni verjelo pričama E.S. in V.L., je navedlo tudi, da je zaradi velike časovne odmaknjenosti dogodka malo verjetno, da bi se priči podrobneje spominjali dogodkov kritičnega večera, še posebej zato, ker sta v svojih izpovedbah navedli, da se v lokalu ni dogajalo nič posebnega. Zato je treba pritrditi drugostopenjskemu sodišču, da je sodišče prve stopnje časovno odmaknjenost dogodka pri vseh pričah upoštevalo na enak način in zato zatrjevano nasprotje ni podano.

Kolikor vložnik uveljavlja "protispisnost", ki da je podana zato, ker je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da sta priči E.S. in V.L. opisala dogodek, čeprav sta zanikala, da bi spornega večera sploh prišlo do kakršnegakoli incidenta, mu prav tako ni mogoče pritrditi. Iz povzetka izpovedb obeh prič v prvostopenjski sodbi je določno razvidno, da sta povedala, da življenjskega primera, opisanega v sodbi, nista zaznala. Tudi navedbo v drugostopenjski sodbi, da odmaknjenost dogajanja vpliva na vse manj podrobno opisovanje dogodka in ne obratno, kot sta ga zelo podrobno opisali priči S. in L., ki je v povezavi z ostalimi okoliščinami ni mogoče razumeti tako, da sta priči govorili o historičnem dogodku, ki je predmet obtožbe, ampak o svojem videnju dogajanja v lokalu tistega večera. Vložnik tudi ne pove, katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi storilo sodišče druge stopnje s tem, ko naj bi se ne opredelilo do podrobno obrazloženih razlik v izpovedbah oškodovanca in prič, ki so njegovo navedbe potrdile ter da ni navedlo zadostnih razlogov, zakaj je nekoliko dopolnjen obsojenčev zagovor ocenilo kot neverodostojen.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, pri čemer v tem postopku velja načelo dispozitivnosti. Zato mora vložnik zatrjevane kršitve zakona v zahtevi določno obrazložiti, sicer jih ni mogoče preizkusiti.

Tega pa zagovornik obsojenega A.R. storil. Ostal je namreč na ravni posplošenega zatrjevanja, ne da bi utemeljil, katere navedbe pritožbe sodišče druge stopnje ni presodilo. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje glede nosilnih navedb pritožbe določno opredelilo in jih zavrnilo s sklicevanjem na argumentacijo prvostopenjske sodbe. Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, katere kršitev po vsebini uveljavlja vložnik, si ni mogoče razlagati tako, da bi moralo pritožbeno sodišče, če sprejema dejanske in pravne sklepe prvostopenjske sodbe, razloge še enkrat ponavljati, pač pa zadošča, da se nanje sklicuje. V obravnavani zadevi je bilo tako, zato je treba tudi očitek, ki ga med vrsticami navaja zahteva, da je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe, zavrniti kot neutemeljen.

Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem, da je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje očividcev dogodka (S.A., S.J. in A.Č.) in pribavo zdravstvenega kartona oškodovanca P.N. Dokazni predlog mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom to ugotoviti. Pri odločanju o dokaznem predlogu je treba upoštevati naslednja merila: 1. da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Obsojeni A.R. je istega dne, ko je preiskovalna sodnica končala preiskavo, sodišču posredoval dokazni predlog za zaslišanje prič E.S., V.L., S.A., S.J. in A.Č., za katere upa, da bodo lahko potrdile njegovo nedolžnost v kazenskem postopku (list. št. 69). V zagovoru na glavni obravnavi je obsojenec na vprašanje državne tožilke odgovoril, da so te osebe verjetno videle, ko je družbo pospremil do izhoda, nato pa pojasnil, da gre za relativno majhen lokal in da bi priče zagotovo zaznale, če bi se karkoli zgodilo.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo priči E.S. in V.L., glede ostalih pa predlog zavrnilo, saj je presodilo, da je dejansko stanje z izvedenimi dokazi v zadostni meri razjasnjeno. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je obsojenec med postopkom zagovor spremenil, in sicer tako, da svojih prvotnih trditev ni samo dopolnil, ampak se je popolnoma drugače zagovarjal. Takemu stališču je argumentirano pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (2. odstavek na 3. strani sodbe).

Dokazna presoja, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi izpovedbe oškodovanca in pričevanj D.Z., T.R. in J.D. ter mnenja izvedenca medicinske stroke dr. T.Z. o nastanku oškodovančeve hude telesne poškodbe, da je ne glede na izpovedbi prič E.S. in V.L. dejansko stanje dovolj razjasnjeno, je razumna. Pri tem je treba ugotoviti, da obramba tudi ni zatrjevala, da so priče S.A., S.J. in A.Č. videle dogajanje, v katerega sta bila vpletena obsojenec in oškodovanec ter priča D.Z., pač pa je nakazala možnost oziroma verjetnost, da je bilo tako. Glede na navedena dejstva z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov po oceni Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Enako velja tudi za zavrnitev dokaznega predloga, da sodišče pridobi in vpogleda v oškodovančev zdravstveni karton. Izvedbo tega dokaza je obsojenčev zagovornik predlagal z utemeljitvijo, da je potrebno preveriti ali je oškodovanec že pred obravnavanim dogodkom utrpel kakšno poškodbo gležnja, ki bi lahko vplivala na nastanek obravnavane poškodbe. Ta dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot nepotreben in obrazložilo, da je iz izvajanja izvedenca medicinske stroke razvidno, da bi na nastanek obravnavane poškodbe lahko vplivala le huda poprejšnja poškodba gležnja, ta pa bi bila zagotovo evidentirana v Kliničnem centru v Ljubljani in bi bila tako razvidna iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Argumentacija, s katero je sodišče to storilo, je razumna, opozoriti pa je treba, da obramba tudi ni izkazala verjetnosti, da bo izvedbo tega dokaza mogoče dokazati zatrjevano materialno relevantno dejstvo. Tako ni z ničemer izkazala, da si je oškodovanec pred obravnavanim življenjskim primerom poškodoval desni gleženj. Šele v pritožbi je vložnik prvič zatrjeval, kar ponavlja tudi v zahtevi, da se oškodovanec ukvarja z različnimi športi in na ta način utemeljeval verjetnost predhodne poškodbe. Glede na vsebino dokaznega predloga ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo, prav tako tudi višje sodišče, ki je glede na dodatno argumentacijo v pritožbi, navedbe obrambe pravilno presojalo z vidika zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP zato ni podana.

Vložnik tudi nima prav, ko kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da dokazni postopek vzbuja precejšen dvom, ali je obsojeni poškodoval oškodovanca ali pa je ta poškodbo dobil tako, kot je navedel zdravniku in da je zaradi zavrnitve dokaznih predlogov sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker obsojenec oškodovanca ni poškodoval. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kazensko materialno določbo ali če ne uporabi tiste, ki bi jo moralo uporabiti. Pri presoji kršitve zakona je izhodišče vedno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani odločbi. Če pa vložnik uveljavlja to kršitev s sklicevanjem na dejansko stanje, ki se razlikuje sprejetega v napadeni odločbi, pa po vsebini uveljavlja, odvisno od tega, ali je sodišče v rednem postopku določena dejstva sploh uveljavljalo, razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.R., niso podane, vložil jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, razvidne iz spisa in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.