Jedro

Predmet presoje ni vprašanje tožničine odgovornosti pred ali po predmetnem dogodku, ampak ali so izpolnjene z zakonom določene okoliščine, na podlagi katerih se tožničinega psa označi za nevarnega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Maribor odločila, da se tožničin pes z imenom ..., št. čipa ..., v Centralnem registru psov označi kot nevaren pes (1. točka izreka). Lastnik in skrbnik psa je dolžan osebe, ki jim zaupa psa v oskrbo, ali novega lastnika seznaniti pred tem o obveznostih in ukrepih iz te odločbe (2. točka izreka). Rok za naloženo je ob vročitvi odločbe (3. točka izreka). Pritožba ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ pričel inšpekcijski postopek na podlagi pisnega obvestila Policijske uprave Murska Sobota z dne 24. 10. 2016. Ugotovil je, da je tožničin pes dne 20. 8. 2016 ob 11.00 uri na lokaciji ..., kjer je potekala razstava nemških ovčarjev, ugriznil A.A. V tistem času sta bili lastnica psa - tožnica, in A.A. na bližnjem travniku, kjer je imela tožnica psa na povodcu, A.A. pa se ji je približala z namenom odčitavanja čipa na psu. Ko je bila A.A. dovolj blizu, jo je pes ugriznil v roko. Pripeljana je bila na urgenco v ..., kjer so ji rano oskrbeli. Na podlagi predloženih listin, pisne izjave oškodovanke A.A., tožnice, priče B.B. ter pisnih izjav C.C. in Č.Č. je upravni organ ugotovil, da je dne 20. 8. 2016 prišlo do ugriza psa, kar pomeni, da tožničin pes ... v skladu z določbo 10. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) ustreza definiciji nevarnega psa. V skladu s 26.a členom ZZZiv se podatke o ugrizu vnese v Centralni register psov. Ukrepe v zvezi z nevarnim psom določata 11. in 12. člen ZZZiv, zato je prvostopni organ v skladu s tem izdal izpodbijano odločbo.

3. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sklicuje se na določbe 9. in 26. točke 5. člena ZZZiv in navaja, da mora inšpektor za utemeljeno označitev psa za nevarnega ugotoviti, da je pes povzročil ugrizno rano človeku ali živali, ter da ni podana nobena od zakonsko določenih izjem. Izpodbijana prvostopna odločba je bila izdana na podlagi poročila Policijske uprave Murska Sobota o ugrizu tožničinega psa, iz katerega je razvidno, da je pes ..., pasme nemški ovčar dne 20. 8. 2016 ob 11.00 uri v kraju ... na travniku blizu ..., kjer je potekala razstava nemških ovčarjev, ugriznil oškodovanko A.A., ki se je psu približala z namenom odčitanja čipa. Zapisniku z dne 10. 11. 2016 v zadevi nadzora nad odgovornostjo imetnika hišne živali, v katerem je škodni dogodek opisala oškodovanka, je priložena zdravstvena dokumentacija, iz katere izhaja, da je oškodovanka utrpela ugriz v predelu spodnje podlahti, posledično pa obsežno rano z defektom kože in raztrganino, zaradi katere je morala prestati tudi operativni poseg. Drugostopni organ poudarja, da je v postopku ključno zgolj dejstvo, da je pes oškodovanko ugriznil, kar je potrdila tudi tožnica. Za odločitev ni pomembno, da oškodovanka ni obiskala antirabične ambulante ter dejstvo, da je tožnica zapustila prizorišče ugriza, niti niso pomembni razlogi za takšno ravnanje. Prav tako ni pomembno, da je pes čitalec zamenjal za rekvizit. Tudi izpovedi prič za odločitev v konkretni zadevi niso bile bistvene. Ključno dejstvo je, da je zadevni pes oškodovanko ugriznil in da to ustreza definiciji ugriza, torej, da gre za poškodbo človeka, ki jo je povzročil pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice. Na osnovi navedenega drugostopni organ zaključuje, da je prvostopna odločitev pravilna, saj iz dokumentov konkretne zadeve izhaja, da je predmetni pes ... dne 20. 8. 2016 oškodovanki povzročil ugrizno rano, s tem pa je izpolnjen pogoj iz 9. točke 5. člena ZZZiv, ki določa, da se poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, za nevarnega psa šteje tudi pes, ki je ugriznil človeka ali žival. 4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da ji je bilo poročilo policije vse do 19. 12. 2016 neznano, vsa dokumentacija pa ji je bila posredovana šele 21. 12. 2016 in je bil na njeno urgenco zapisnik policije vsebinsko popravljen. Edina odgovorna oseba je bila tožnica, saj je takoj dala psa v dodatno varovanje in preizkus. Zaradi namestitve nagobčnika, pa se je ustvaril kinološki "linč" z izmišljenimi neresničnimi navedbami. Neresnične so navedbe oškodovanke A.A. glede trajanja ugriza in pasivnosti lastnice psa. Njene navedbe demantira sama poškodba kože, ki je 5 x 5 cm, pretiravanje pa je celo z opisovanjem salivacije - slinjenja psa. Zoper tožnico vodi "kinološko ulico" njen bivši soprog. Pojasnjuje, da etilogija obnašanja živali loči napad od ostalih možnih reakcij živali. Napad je ciljno naravnana reakcija, ki ponavadi ne pomeni samo poškodbe kože, ampak tudi mišičnega tkiva. Lastnica psa se je obnašala odgovorno, saj vse do obravnavanega dogodka ni nič kazalo na problematično obnašanje psa. Pes je od rojstva in po poreklu zelo predvidljiv, stabilen, šolan, preizkušen na izpitih, tekmah in razstavah ter zmagovalec tekmovanj. Da je lastnica ravnala odgovorno, se kaže v dejstvih in ravnanju po ugrizu. Analiza psa po tem dogodku ni pokazala indicev nevarne živali. Tožnica opisuje še okoliščine v zvezi z ravnanjem tožničinega bivšega soproga, članki v B. in v zvezi s širjenjem govoric po tem dogodku in zatrjuje, da se je pes po dogodku vedel normalno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče le-to kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je v predmetnem postopku za odločitev ključno le dejstvo, da je predmetni pes oškodovanko ugriznil, kar potrjuje tudi tožnica. Gre za ugriz, kar izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije. Glede na to so pogoji za izdajo izpodbijane odločbe po 9. točki 5. člena ZZZiv podani.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopnega organa, da se tožničinega psa ... v Centralnem registru psov označi za nevarnega.

8. ZZZiv v 10. točki 5. člena določa, da so nevarne živali tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka. Nevaren pes pa je poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Izjeme so določene v nadaljevanju, in sicer za nevarne pse ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na urejeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi, in pes, ki še ni dopolnil devet mesecev starosti, in je v tem obdobju ugriznil enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v Centralni register psov že pred ugrizom (9. točka 5. člena ZZZiv).

9. Skrbniki živali in prevozniki živali morajo zagotoviti fizično varstvo nevarnih živali. Skrbniki nevarnih psov morajo zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov: da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom, da so zaprti v pesjaku ali objektu, in da so v ograjenem prostoru, z na vhodu označenim opozorilnim znakom, z ograjo, visoko najmanj 1,8 m. Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let (12. člen ZZZiv).

10. Iz citirane določbe 9. točke 5. člena ZZZiv torej izhaja, da je nevaren pes (razen tistega, ki že po splošni določbi 10. točke 5. člena ZZZiv šteje za nevarno žival) tisti pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Kaj je ugriz določa 26. točka 5. člena ZZZiv, po kateri je ugriz poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice.

11. V predmetni zadevi glede na podatke spisa in tožbene navedbe ni sporno, da je tožničin pes dne 20. 8. 2016 v kraju ... na travniku blizu ..., kjer je potekala razstava nemških ovčarjev, ugriznil A.A.. To izhaja iz podatkov, ki jih je o dogodku pridobil prvostopni organ (kar sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1 povzema), teža poškodbe pa je razvidna iz zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja, da je imela oškodovanka zaradi te poškodbe tudi operativni poseg, in je torej šlo za ugriz po 26. točki 5. člena ZZZIV.

12. Navedena dejstva med strankami niso sporna, glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago pa so s tem izpolnjeni pogoji, da se tožničinega psa označi za nevarnega. Tožnica v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost te odločitve. Za odločitev relevantnih dejstev ne izpodbija, okoliščine, ki jih navaja, pa na odločitev, kot je tožnici pravilno pojasnil že drugostopni organ, ne vplivajo. Po zgoraj obrazloženem na odločitev ne vpliva, koliko časa je trajal ugriz, tožničino ravnanje po tem dogodku, vedenje psa po dogodku ali okoliščina, da je imel naslednji dan nagobčnik. Tudi odzivi drugih ljudi iz kinološke stroke so za predmetno odločitev irelevantni. Predmet presoje v tem upravnem sporu ni vprašanje tožničine odgovornosti pred ali po predmetnem dogodku, ampak ali so izpolnjene z zakonom določene okoliščine, na podlagi katerih se tožničinega psa označi za nevarnega. Te okoliščine zajemajo ugotovitev, da je pes ugriznil človeka, kar kot že rečeno, v obravnavani zadevi ni sporno, zato je prvostopni organ, glede na to, da v postopku ni bila ugotovljena, niti se ni zatrjevala nobena od izjem iz 9. točke 5. člena ZZZiv, ko pes kljub ugrizu ne šteje za nevarnega, pravilno odločil, da se tožničinega psa označi kot nevarnega.

13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

14. Ker za odločitev relevantna dejstva med strankama niso sporna, v tožbi predlagana dejstva in dokazi pa niso pomembni za odločitev, je sodišče odločilo na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.