Jedro

Po ZZZiv je za živali odgovorna - in je s tem njihova skrbnica - tožnica, kar je tudi trdila v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Do teh okoliščin se toženka ni opredelila, to pa pomeni, da je ostala neugotovljena oziroma neobrazložena identiteta skrbnika živali in s tem inšpekcijskega zavezanca, kar je po izrecnih določbah ZZZiv odločilnega pomena za izdajo zakonite odločbe.

Poleg tega o tem, zakaj v obravnavani zadevi v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo ni bil možen zgolj začasen odvzem živali in odreditev njihove reje na domu skrbnika, nobena od odločb nima razlogov oziroma je o njih mogoče sklepati zgolj posredno, iz okoliščin, navedenih v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. V neposrednem nasprotju z zakonsko ureditvijo pa je ravnanje toženke, ko je prodajo živali v celoti prepustila inšpekcijskemu zavezancu, ne da bi pri tem kakorkoli zagotovila z zakonom predpisano ravnanje s kupnino.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Veterinarske uprave RS, Območnega urada Novo mesto št. 06171-219/2013/5 z dne 8. 5. 2013 nezakonita.

Tožnico se z odškodninskim zahtevkom napoti na pravdo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil A.A., da mora zagotoviti oskrbo, oddati v zakol ali prodati 5 govedi s tam navedenimi ušesnimi znamkami in do 17. 5. 2013 organu dostaviti potrdilo o izvedbi tega ukrepa (1. točka), odločil, da stroški v zvezi z izvajanjem odrejenih ukrepov bremenijo stranko v postopku (2. točka), navedel, da je rok za izvršitev odrejenih ukrepov 5 dni po izreku ustne odločbe (3. točka), da je odločba pisni odpravek ustne odločbe na zapisnik z dne 29. 4. 2013 (4. točka) in da pritožba zoper odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (5. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor opravil nadzor na gospodarstvu pok. B.A. in ugotovil, da je tam pet govedi z navedenimi ušesnimi znamkami, ki so v slabi telesni kondiciji, sestradana in shujšana. Na gospodarstvu primanjkuje krme, skrbnika za goveda pa ni mogoče zagotoviti. Poleg tega prvostopenjski organ navaja le še, da odrejeni ukrep temelji na 7. in 43. členu Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) in našteva določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jih je uporabil pri odločanju.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in v obrazložitvi svoje odločbe med drugim navedel, da je bila tožnica do 6. 5. 2013 namestnica nosilca kmetije na naslovu ..., po tem datumu pa nosilka te kmetije. Iz centralnega registra govedi izhaja, da so bila vsa goveda do odhoda z navedenega gospodarstva vpisana nanjo. Drugostopenjski organ nato ponavlja ugotovitve iz prvostopenjske odločbe in dodaja, da je inšpektor zato izdal ustno odločbo na zapisnik, nato pa še pisno odločbo in jo vročil A.A. kot tedanjemu skrbniku živali. Namen izpodbijane odločbe je le skrb za dobrobit živali, zato je bila odločba glede na navedene ugotovitve inšpektorja utemeljena. Na podlagi pritožbenih navedb ugotavlja, da tožnice „že določeno obdobje pred izdajo ustne odločbe“ sploh ni bilo na kmetijskem gospodarstvu, zato v času inšpekcijskega pregleda ni bila skrbnica živali, tako da ji izpodbijana odločba ni mogla biti izdana, A.A. pa je bil, kot sama navaja, začasni skrbnik živali ter zato tudi stranka in zavezanec v inšpekcijskem postopku. V tem postopku ni naloga inšpektorja, da ugotavlja lastništvo živali ter ostala premoženjska razmerja, temveč da odredi ukrepe, s katerimi poskrbi za njihovo dobrobit. Dodaja še, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da enega izmed goved v času pregleda ni bilo v hlevu, zato se ustna odločba na to govedo ni mogla nanašati, kljub temu pa je navedeno v 1. točki izreka pisne odločbe. Ker tudi iz izpisa iz Centralnega registra govedi izhaja, da je žival odšla z gospodarstva že pred datumom inšpekcijskega pregleda, drugostopenjski organ ugotavlja, da gre „verjetno“ za pisno pomoto pri izdaji pisne odločbe, kar bo inšpektor odpravil z izdajo popravnega sklepa.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila kot dedinja po dne 19. 4. 2013 umrlem B.A. kot nosilcu kmetijskega gospodarstva lastnica obravnavanih živali s 6. 5. 2013 pa je postala tudi nosilka kmetijskega gospodarstva. Zato je bila na dan inšpekcijskega nadzora posestnica in skrbnica obravnavanih živali, zaradi česar bi morala biti „najmanj stranka“ v inšpekcijskem postopku. Ker obveznost skrbništva za govedi lahko preide na pravne naslednike, bi morala toženka inšpekcijski postopek s sklepom prekiniti, dokler vanj ne bi vstopil pravni naslednik oziroma skrbnik zapuščine. Če je toženka menila, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, bi morala tožnici postaviti začasnega zastopnika. Poleg tega pisni odpravek izpodbijane odločbe o razlogih za vodenje skrajšanega postopka molči. Tožnica meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj ji niso priloženi nobeni dokazi, fotografije v spisu pa inšpektorjevih ugotovitev ne potrjujejo, saj iz njih izhaja, da obravnavano govedo ni bilo v slabi telesni kondiciji. Poleg tega odločba ne obsega razlogov, ki bi omogočali presojo posameznih dokazov in razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali njeno izdajo. Tožnica trdi, da je obravnavano govedo redila v skladu z zakonskimi določbami, kar pomeni, da je zagotovila primerno hrano, vodo in oskrbo. Poleg tega tožnica navaja, da ji je zaradi izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena, nastala škoda v znesku 3.552,39 EUR. Govedo je bilo namreč odpeljano z gospodarstva, navedeni znesek pa predstavlja znesek, za katerega je bilo govedo prodano. Ker tožnica ne more več zahtevati vrnitve prodanih oziroma zaklanih govedi, zahteva odškodnino v navedeni višini.

Tožnica iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, naj ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita, naj naloži toženki plačilo zneska 3,552,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2011 dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila, pod izvršbo, poleg tega pa naj toženki naloži vračilo stroškov upravnega postopka (pravilno: upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila po vsebini, A.A. pa kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja dejstva in okoliščine, ki po njegovem mnenju utemeljujejo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnica in prizadeta stranka sta vložili še nadaljnji pripravljalni vlogi, v katerih pa ne navajata dejstev ali okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba sicer ne navaja izrecno, kateri izmed inšpekcijskih ukrepov iz 43. člena ZZZiv je bil z njo izrečen, vendar je iz njene vsebine mogoče sklepati, da gre za ukrep odvzema živali (3. alineja 43. člena ZZZiv). Pri tem odločba ne navaja, komu so bile živali odvzete, iz besedila navedene zakonske določbe pa izhaja, da se živali odvzamejo skrbniku.

ZZZiv v 43. členu v več alinejah določa posebne pravice in dolžnosti, ki jih ima pristojni inšpektor, kadar opravlja inšpekcijski nadzor po tem zakonu. Na prvem mestu med temi pravicami in dolžnostmi navaja ugotovitev identitete skrbnika živali, torej pravne ali fizične osebe, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi (22. točka 5. člena ZZZiv). Skrbnik živali je tisti, ki mora živali zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo (prva alineja prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če to dolžnost naklepno opusti in s tem živali povzroči dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena v zvezi s prvo alinejo 4. člena).

Glede na navedbe v zapisniku o inšpekcijskem ogledu gre torej v obravnavani zadevi za kršitev dolžnosti, ki jo ZZZiv izrecno nalaga skrbniku živali. Kot že rečeno, se na skrbnika živali nanaša tudi ukrep začasnega ali trajnega odvzema živali po tretji alineji 43. člena ZZZiv, zato je v takem primeru lahko zakonita le odločba, ki je izdana skrbniku živali. Ker je odločba naslovljena na A.A., je toženka očitno štela, da je skrbnik živali on, vendar v upravnih odločbah obeh stopenj ne pojasni, zakaj.

V obrazložitvi drugostopenjske upravne odločbe se v tem pogledu sicer pavšalno sklicuje na njegovo „izjavo“, s čimer verjetno meni njegovo navedbo v pobudi za začetek inšpekcijskega postopka z dne 29. 4. 2013, da z mamo in ženo ter otroki že 11 dni skrbi za živino; druge listine s tako ali podobno izjavo namreč v upravnem spisu ni. Vendar pa iz navedene izjave izhaja zgolj njegovega dejanska skrb za živino, kar še ne pomeni tudi odgovornosti zanjo in s tem skrbništva v smislu 22. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv, predvsem pa iz te izjave izhaja še, da je nosilec kmetijskega gospodarstva umrl, njegova namestnica pa je tožnica.

V smislu prej navedene določbe ZZZiv bi to utegnilo pomeniti, da je za živali odgovorna – in je s tem njihova skrbnica – tožnica, kar je tudi trdila v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Do teh okoliščin se toženka ni opredelila, to pa pomeni, da je ostala neugotovljena oziroma neobrazložena identiteta skrbnika živali in s tem inšpekcijskega zavezanca, kar je po izrecnih določbah ZZZiv odločilnega pomena za izdajo zakonite odločbe. V zvezi s tem sodišče pripominja še, da je navedena izjava A.A., na katero se je oprla toženka (da namreč skrbi za živino), v očitnem nasprotju z ugotovitvijo inšpektorja, da je živina neoskrbovana.

Po tretji alineji 43. člena ZZZiv ima inšpektor v primeru kršitev tega zakona, če je to potrebno za zaščito živali, pravico začasno ali trajno odvzeti žival. Za začasno odvzete rejne živali uradni veterinar odredi oskrbo na domu skrbnika živali, če to ni možno, pa se živali trajno odvzamejo in prodajo ali usmrtijo. Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se izplača skrbniku živali.

Že o tem, zakaj v obravnavani zadevi v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo ni bil možen zgolj začasen odvzem živali in odreditev njihove reje na domu skrbnika, nobena od odločb nima razlogov oziroma je o njih mogoče sklepati zgolj posredno, iz okoliščin, navedenih v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. V neposrednem nasprotju z zakonsko ureditvijo pa je ravnanje toženke, ko je prodajo živali v celoti prepustila inšpekcijskemu zavezancu, ne da bi pri tem kakorkoli zagotovila z zakonom predpisano ravnanje s kupnino. Po presoji sodišča je toženka s tem prekršila materialni predpis (tretjo alinejo 43. člena ZZZiv), ki ureja izdajo te odločbe.

Tožnica v tožbi hkrati zahteva, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in (zgolj) ugotovi njegovo nezakonitost, torej hkrati predlaga izdajo razveljavitvene in ugotovitvene sodbe. Po po prvem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) gre za dva različna tožbena predloga, ki se med seboj smiselno izključujeta, zato je sodišče štelo, da sta postavljena alternativno. Ob tem že iz tožbenih navedb izhaja, da je bila izpodbijana odločba izvršena, kar pomeni, da tožnica s tem, da bi dosegla njeno odpravo, ne bi v ničemer izboljšala svojega pravnega položaja. Tožnica pa ob tem navaja še, da ji je zaradi nezakonitosti odločbe nastala škoda in zahteva njeno povračilo, s čimer po presoji sodišča uveljavlja pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe (prvi odstavek 64. a člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je s sodbo ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

V takem primeru sodišče odloči tudi o tožnikovem zahtevku o povračilu škode (drugi odstavek 64. a člena v zvezi z prvim odstavkom 67. člena ZUS-1), vendar le, če to odločanje ne zahteva ugotavljanja dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 67. člena). V obravnavani zadevi višina škode izhaja izključno iz tožničinih navedb, za katere ni predložila nobenih dokazov, prav tako pa ni jasno, zakaj naj bi škodo predstavljala celotna odkupna cena prodanih goved. Ker sicer vsa dejstva, potrebna za odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe, izhajajo iz izpodbijanega akta, tožbenih navedb in upravnih spisov, bi ugotavljanje dejstev v zvezi z višino odškodnine pomenilo bistveno podaljševanje upravnega spora. Sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 tožnico z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo.

Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo zahtevani stroški do višine 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), pri čemer se prizna tudi zahtevani 22 % DDV v višini 22,70 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Povračilo sodnih stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.