Jedro

Za zvin vratne hrbtenice gre tožnici odškodnina za primarni in sekundarni strah v znesku 150.000,00 SIT, za telesne bolečine in nevšečnosti 600.000,00 SIT in za duševne bolečine za zmanjšanje življenskih aktivnosti 300.000,00 SIT, pri čemer se je pri slednji odškodnini upoštevalo, da odpade le 1/3 na obravnavano poškodbo, ki jo je utrpela na smučarski vlečnici.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede pravdnih stroškov v točki 2. in 3. izreka spremeni tako, da se tožeči stranki prizna poleg že priznane odškodnine še

770.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dneva izdaje prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter poleg že prisojenih pravdnih stroškov še

137.481,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje, kar vse je tožena stranka solidarno dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 52.104,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v L. je razsodilo, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožnici odškodnino v znesku 337.454,00 SIT, od tega za prestani strah 80.000,00 SIT, za telesne bolečine in nevščenosti

100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 100.000,00 SIT ter 57.454,00 SIT za materialno škodo, vse z zamudnimi obrestmi kot so razvidne iz izreka. Kar je tožnica zahtevala več, je bilo zavrnjeno, toženi stranki pa tudi naloženo, da mora solidarno plačati tožnici njene pravdne stroške v višini

265.398,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe v delu nematerialne škode in zoper izrek o pravdnih stroških se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse po zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga, da se sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu ugodi za dodatni znesek 1.470.000,00 SIT, podrejeno pa, da se sodba v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri določitvi odškodnine za prestani strah je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 80.000,00 SIT, kar je prenizko glede na ugotovljeno dejansko stanje in prisojene odškodnine v podobnih primerih. Pravična in primerljiva odškodnina bi bila vsaj 150.000,00 SIT, kot je zahtevala.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da vse prestane in sedanje bolečine v dveh tretjinah izvirajo iz predhodnih degenerativnih sprememb in predhodnih poškodb vratne hrbtenice in da so le v eni tretjini posledica utrpljenih poškodb v obravnavani prometni nezgodi.

Taka ugotovitev je v nasprotju z dejanskim stanjem in tudi z izvedeniškim mnenjem, na katerega se sicer sklicuje. Prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT iz tega naslova ne predstavlja pravične odškodnine, ki bi morala znašati vsaj 800.000,00 SIT. Tudi prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni skladna s predloženo dokumentacijo, navedbami tožeče stranke in tudi ne z izvedeniškim mnenjem, na katerega se sklicuje sodišče. Opiranje sodišča na oceno izvedenca, da tožnica zaradi trajnih posledic lahko trpi občasno le manjše duševne bolečine, ni upravičeno, saj je ocena teh bolečin prepuščena sodišču in ne izvedencu medicinske stroke. Odločitev sodišča, da tožnici ne verjame, ko je bila zaslišana, je pravno neutemeljena in neobrazložena. Prisojena odškodnina le v znesku 100.000,00 SIT ne dosega ravni odškodnin v podobnih primerih in bi bila primerna v znesku 800.000,00 SIT, ob upoštevanju njene že predhodno zmanjšane življenjske aktivnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev, ki jih uveljavlja tožeča stranka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti ne drugih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju glede prestanega primarnega strahu in strahu za izid zdravljenja pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da je bila odškodnina iz tega naslova v znesku 80.000,00 SIT prenizko odmerjena in da je bilo v tem pogledu zmotno uporabljeno materialno pravo. Ugotovljen primarni strah in trajanje strahu za izid zdravljenja, ki je bil glede na dotedanje težave tožnice z vratno hrbtenice povsem upravičen, po mnenju pritožbenega sodišča narekuje odškodnino v zahtevanem znesku

150.000,00 SIT, zato je tožnici priznalo iz tega naslova poleg že prisojenih 80.000,00 SIT še 70.000,00 SIT odškodnine.

Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, obseg in intenziteta le teh ni prerekana. Tožeča stranka nasprotuje le zaključku sodišča prve stopnje, da vse pretrpljene telesne bolečine tožnice v teku aktivnega zdravljenja kot tudi bolečine, ki jih trpi sedaj, v dveh tretjinah izvirajo iz predhodnih degenerativnih sprememb in predhodnih poškodb vratne hrbtenice in da so le v eni tretjini posledica utrpljenih poškodb v obravnavani nezgodi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče, ki je v obrazložitvi napisalo, da je upoštevalo ugotovitve izvedenca, za zaključek, da je ena tretjina bolečin šlo na račun poškodbe, ki se obravnava v tem postopku, dve tretjine pa na račun prejšnjih poškodb, nima podlage v izvedeniškem mnenju. Tak zaključek je podal izvedenec le glede končnega stanja, ugotovljenega dne 27.10.2003 ob izvedeniškem pregledu, se pa ta ugotovitev nanaša na trajne posledice, ko je izvedenec okvirno razdelil, da gre dve tretjini bolečin, ki jih navaja oškodovanka, kot trajno posledico na račun prejšnjih težav in le ena tretjina bolečin na račun obravnavane poškodbe. Tak zaključek pa ni mogoče sprejeti za bolečine in nevščenosti, ki jih je trpela tožnica tekom zdravljenja, ki je trajalo kumulativno tri mesece. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo izvedeniško mnenje, na katerega se opira sodba, glede ugotovitve, da ena tretjina telesnih bolečin in nevšečnosti gre na račun prejšnjih težav tožnice z vratno hrbtenico. Zato je na podlagi druge točke 358. člena spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je za bolečine in nevšečnosti, ki so nastale tekom zdravljenja (ne pa tudi za bodoče telesne bolečine), v celoti odgovorna tožena stranka. Za vse ugotovljene prestane bolečine in nevšečnosti, kot jih je izčrpno opisalo sodišče prve stopnje, ki so bile že prestane, in pa za eno tretjino bolečin, ki se bodo občasno še pojavljale pri tožnici, primerna odškodnina v znesku

600.000,00 SIT. Če bi ne bilo poškodbe, bi namreč bile tožnici vse bolečine in nevšečnosti, ki jih je prestala v teku zdravljenja, prihranjene. Odmerjena odškodnina iz tega naslova v znesku 600.000,00 SIT, ob upoštevanju, da je bila v staležu tri mesece, ustreza odškodnini kot jo dopušča 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je tudi v skladu z odškodninami, ki jih sodna praksa določa v podobnih primerih. Zato je bilo tožnici priznati iz tega naslova še nadaljni znesek 500.000,00 SIT, višji zahtevek iz tega naslova pa bi bil v nasprotju z 2. odstavkom 200. člena ZOR.

Pri prestanih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob upoštevanju, da je deficit gibljivosti vratne hrbtenice manjše stopnje, pri čemer gre za deficit zaklona, kot posledico zvina vratne hrbtenice, zaradi česar pa so oškodovankine življenjske aktivnosti le minimalno okrnjene, vključno s težavami pri naglih obratih glave in dalj časa trajajočem prisilnem položaju glave ter pri izvajanju določenih športnih aktivnostih, je slediti izvedencu kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da gre dve tretjini tega na račun prejšnjih težav in le ena tretjina na račun poškodbe. Primerna odškodnina bi bila iz tega naslova 900.000,00 SIT ob upoštevanju tožničine mladosti, zato ji je od tega odmerjenega zneska priznalo 1/3 odškodnine, kolikor po mnenju izvedenca odpade na posledice obravnavane poškodbe. Pritožbeno sodišče je zato tudi to odškodnino na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo, tako da je prisodilo tožnici iz tega naslova še dodatnih 200.000,00 SIT, tako da skupaj odmerjena odškodnina znaša 1.050.000,00 SIT za nematerialno škodo. Zato je toženi stranki naložilo, da poleg že prisojene odškodnine plača toženi stranki še nadaljnjih 770.000,00 SIT z obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe. Kar zahteva tožeča stranka več, je neutemeljeno in ni v skladu z določbo 200. člena ZOR, zato je njeno pritožbo v presežku nad prisojeno odškodnino kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kadar sodišče spremeni sodbo odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je po temelju uspela v celoti, po višini cca 48%, tako da je upoštevaje oboje, glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 74% njenih pravdnih stroškov, ki so bili pravilno odmerjeni v skupnem znesku 617.048,00 SIT. Tožeča stranka pa toženi 26% njenih pravdnih stroškov, ki so bili odmerjeni v znesku 206.680,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 402.879,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje, torej poleg že prisojenih stroškov 265.398,00 SIT še nadaljnjih 137.481,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od te sodbe dalje.

Tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v katerem je uspela s 52%. Glede na nastale pritožbene stroške v znesku 100.200,00 SIT (sestava pritožbe 50 odvetniških točk po 110,00 SIT -55.000,00 SIT, 20% DDV - 11.000,00 SIT in taksa za pritožbo 34.200,00 SIT) mora plačati tožeči stranki še 52.104,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje v 15 dneh pod izvršbo.