Jedro

Podizvajalec ima na podlagi 631. člena OZ zahtevek do naročnika le iz vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku, torej iz vsote, ki jo je toženka dolgovala S. d. d. v trenutku zahtevka. Toženka pa ni dolgovala ničesar podjemniku S. d. d. dne 17. 1. 2011, ko je tožnica toženko pozvala k plačilu oziroma dne 2. 2. 2011, ko je bil vložen predlog za izvršbo, saj je dne 31. 12. 2010 podjemniku S. d. d. izplačala še zadnji del plačila, s čimer je dokončno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Tožnica torej na podlagi 631. člena OZ ne bi mogla več uveljavljati svoje terjatve zoper toženko, tudi če bi se izkazalo, da je bila družba S. Z. d. d. - v stečaju eden izmed glavnih izvajalcev (torej podjemnik in tožnica njen sodelavec), kar pa se, kot že rečeno, ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12294/2011 z dne 3. 2. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 3.405,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in tožnici naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo za opravljeno delo na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navajala je, da je kot podizvajalec pri projektu "čistilna naprava za odpadne vode in kanalizacijski sistem", po naročilu S. Z. d. d. opravila sanacijska dela in zahtevala neposredno plačilo del od naročnika (toženke). Toženka je ugovarjala, da s tožnico ni (bila) v pogodbenem razmerju, obveznost plačila do glavnega izvajalca, S. d. d., pa je v celoti izpolnila.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil edini izvajalec toženke za projekt izgradnje čistilne naprave družba S. d. d. (ne pa tudi družba S. Z. d. d.), oziroma da je toženka kot naročnik le s podjetjem S. d. d.(1) kot izvajalcem 26. 3. 2007 sklenila pogodbo za izvedbo projekta čistilne naprave in kanalizacijske infrastrukture občine X. Pogodba med S. Z. d. d. - v stečaju in toženko kot naročnico, ni bila ustrezno zatrjevana. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi namreč celo sama navajala,(2) da je toženka pogodbo za gradnjo čistilne naprave sklenila le z družbo S. d. d. (skupaj z družbo R.), zato pritožba neutemeljeno opozarja, da toženka pogodbe ni predložila.

7. Glede na nekonsistentno trditveno podlago tožnice ter aneks k pogodbi (B1), katerega podpisnica je le S. d. d. (in ne S. Z. d. d.), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno presodilo, da je bil glavni izvajalec in edini podjemnik do toženke S. d. d. Prav tako pa je prepričljivo obrazložilo, da dejstvo, da je bil glavni izvajalec tudi S. Z. d. d. - v stečaju, ni izkazano, saj iz predloženega zapisnika o sestanku (A17), na katerega se je sklicevala pritožnica, takšno razmerje med udeleženci ne izhaja. Zgolj dejstvo, da naj bi družba S. Z. d. d. - v stečaju izvajala določena dela, namreč ne pomeni, da je šlo za podjemnika v razmerju do toženke.

8. Ker je bila torej toženka v pogodbenem razmerju le z družbo S. d. d., je jasno, da toženka ni imela pogodbene zaveze plačati tudi družbi S. Z. d. d. - v stečaju. Toženka je zatrjevala, da je plačilo izvajalcu S. d. d. v celoti izvedla, čemur tožnica niti ni konkretizirano nasprotovala (in se torej to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznano in ga tako v skladu s prvim odstavkom istega člena ni potrebno dokazovati), saj je zatrjevala le, da družba S. Z. d. d. - v stečaju ni prejela plačila, kar pa za odločitev v tem sporu ni relevantno.

9. Podizvajalec ima namreč na podlagi 631. člena OZ zahtevek do naročnika le iz vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku, torej iz vsote, ki jo je toženka dolgovala S. d. d. v trenutku zahtevka. Toženka pa ni dolgovala ničesar podjemniku S. d. d. dne 17. 1. 2011, ko je tožnica toženko pozvala k plačilu oziroma dne 2. 2. 2011, ko je bil vložen predlog za izvršbo, saj je dne 31. 12. 2010 podjemniku S. d. d. izplačala še zadnji del plačila, s čimer je dokončno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Tožnica torej na podlagi 631. člena OZ ne bi mogla več uveljavljati svoje terjatve zoper toženko, tudi če bi se izkazalo, da je bila družba S. Z. d. d. - v stečaju eden izmed glavnih izvajalcev (torej podjemnik in tožnica njen sodelavec), kar pa se, kot že rečeno, ni.

10. Pritožba tudi z zatrjevanjem, da je tožnica dela opravila na podlagi („ustno soglasje k delom“ kot navaja pritožnica) sklenjene podjemne pogodbe s toženko, ne more uspeti. Tožnica namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je v pogodbenem razmerju s tožnico, temveč je navajala, da ji je dela naročila družba S. Z. d. d. - v stečaju kot (pod)izvajalec toženke. Navedbe o sklenjeni podjemni pogodbi (zaradi nujne sanacije) s toženko torej predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj toženka ne pojasni, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe pa nenazadnje tudi niso dokazno podprte, saj se tudi izstavljeni računi tožnice glasijo na družbo S. Z. d. d. in ne na toženko. Tožnica torej ni izkazala (niti pravočasno zatrjevala), da bi ji toženka (ustno) naročila odpravo napak, temveč je trdila, da je dela naročila družba S. Z. d. d. - v stečaju. Glede na navedeno tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi ni utemeljen.

11. Ker toženka ni naročila izvedbe sanacijskih del tožnici, so povsem nepomembne navedbe pritožnice, da bi ji bila toženka dolžna plačati opravljeno delo, v kolikor bi najela tožnico po zaključku gradnje in ni bilo potrebno ugotavljati, v čigavi domeni je bilo odpravljanje napak, ki jih je sanirala tožnica. Očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tako ni utemeljen.

12. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.(3)

13. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, je izrek o njenih stroških odpadel. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi toženka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) Skupaj s partnerko, družbo R. d. o. o..

(2) ...kar je sicer v drugi pripravljalni vlogi spremenila tako, da je navajala, da je bil S. d. d. glavni izvajalec in da je bil S. Z. d. d. -v stečaju do njega v različnih vlogah.

(3) Npr. navedbe o podatkih ministrstva za finance, napake pri gradnji, suverenost sodnika, itd.