Jedro

Ker je tožnik prošnjo za azil vložil pod enim imenom, nato pa je v postopku pred prvostopnim sodiščem izjavil, da je druga oseba, je podan razlog za začasno omejitev njegovega gibanja med azilnim postopkom zaradi suma zavajanja oziroma zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika dne 26.9.2005 na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožniku gibanje na prostore centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 6.9.2005 do 6.12.2005. Svojo odločitev je oprla na odločbo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi, ne pa tudi razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka. Samo je menilo, da je razlog za začasno omejitev gibanja podan v sumu, da je tožnik zavajal in zlorabljal postopek v smislu 36. člena ZAzil, torej je pravna podlaga za odreditev takšnega ukrepa podana v 3. alineji 1. odstavka 27. člena v zvezi s 1. alinejo 36. člena ZAzil. Tožnik je namreč svojo vlogo za azil utemeljeval na podlagi napačne istovetnosti, saj je kljub opozorilom na to, da mora vlogo na zapisnik podati na podlagi čimbolj natančnih in resničnih navedb, in po prejemu brošure "Informacije za prosilca za azil v Republiki Sloveniji" prošnjo za azil vložil pod imenom M.K., na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da je A.K., pri čemer je na tem zaslišanju predložil tudi osebno izkaznico na to ime. Povedal je tudi, da priimek v prošnji za azil ni pravi.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da se je sodišče lahko prepričalo, da je ista oseba, za katero se izdaja, in da je zato sodba napačna. Glede na to torej ni zavajal azilnega organa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se pritožbi zoper odločbo o omejitvi gibanja ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, so v 1. odstavku 27. člena ZAzil navedeni razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje. Med drugim je razlog za tak ukrep tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Po 1. alineji 36. člena ZAzil pa se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje med drugim tudi utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov.

Ker je tožnik prošnjo za azil vložil pod imenom M.K., na zaslišanju na sodišču pa je izpovedal, da je v resnici A.K., in na to ime predložil tudi osebno izkaznico, ki naj bi jo po lastnih navedbah dobil po vložitvi prošnje za azil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi vložitve prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti in je zato torej izrek ukrepa začasne omejitve gibanja tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

Pritožbeni ugovor, da tožnik ni zavajal azilnega organa in da se je sodišče lahko prepričalo, da je tožnik ista oseba, za katero se izdaja, zato ni utemeljen. Tožnik pa je tudi pritožbo vložil kot M.K. To pa po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj utemeljuje sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek in je zato izrek ukrepa začasne omejitve gibanja toliko bolj utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.