Jedro

Tožena stranka niti v predlogu za taksno oprostitev niti v dopolnitvi (in tudi ne v pritožbi) ni konkretno in obrazloženo zatrjevala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v trenutku nastanka taksne obveznosti s sredstvi ne razpolaga oziroma jih ne more unovčiti brez ogrožanja svoje dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da toženo stranko oprosti plačila sodne takse oziroma ji dovoli odlog ali obročno plačilo le-te. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za odlog, delno oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnikoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka razpolaga z likvidnostnimi sredstvi, s katerimi v okviru zmožnosti plačuje druge zapadle obveznosti. Ker izkazana bilančna izguba sama po sebi ni pokazatelj trajnejše nelikvidnosti in toženčeve kratkoročne poslovne terjatve presegajo kratkoročne obveznosti, poleg tega tožena stranka izkazuje še dolgoročne finančne naložbe v višini 7.500,00 EUR ter je imela od 1.1.2017 do 31.12.207 za 236.152,08 EUR prihodkov, za katere ne trdi, da bi se ji v tekočem letu znatno zmanjšali, ni pogojev za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki še očitalo, da je v dokaz neizterljivosti kratkoročnih poslovnih terjatev predlagala zaslišanje računovodkinje, vendar dokaznega predloga ni konkretizirala.

6. Tožena stranka v pritožbi nobene od dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izpodbija, pač pa pojasnjuje, da (trenutno) nima oprtega nobenega transakcijskega računa. To dejstvo samo po sebi ne pomeni odsotnost sredstev za plačilo sodne takse, tudi sicer pa je dolžnik v postopku na prvi stopnji navedel, da se dogovarja za odprtje novega računa.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke glede neizterljivosti kratkoročnih terjatev. Zaslišanje računovodkinje s ciljem, da bo pojasnila naravo poslovnih kratkoročnih terjatev, je informativen dokaz, ki mu ni mogoče ugoditi. Dokazi služijo dokazovanju resničnosti zatrjevanih pravno odločilnih dejstev, ne morejo pa le-teh nadomestiti. Tožena stranka svojih navedb glede neizterljivosti kratkoročnih terjatev ni dopolnila niti v pritožbi, zaradi česar je njen pritožbeni očitek, ki se nanaša na neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče, neutemeljen.

8. Tožena stranka niti v predlogu za taksno oprostitev niti v dopolnitvi (in tudi ne v pritožbi) ni konkretno in obrazloženo zatrjevala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v trenutku nastanka taksne obveznosti s sredstvi ne razpolaga oziroma jih ne more unovčiti brez ogrožanja svoje dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo pravilno zavrnilo. Tožena stranka se plačilu sodne takse ne more izogniti z navedbami, da sredstva porablja za druge neplačane obveznosti, saj tudi plačilo sodne takse predstavlja tekočo obveznost in zato plačevanju drugih obveznosti ni mogoče dati prednosti pred plačilom sodne takse. Izjema od tega pravila bi veljala le v primeru, če bi tožena stranka s plačilom sodne takse (namesto drugih obveznosti) realno in konkretno ogrozila svojo dejavnost. Trditev v tej smeri pa tožena stranka v predlogu ni podala.

9. Po navedenem pritožbene trditve niso utemeljene in ker tudi niso podane kršitve na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 3. odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).