Jedro

ZDR ne določa, da morata biti pisna obdolžitev v postopku odpovedi PZ in izdana odpoved PZ sestavljeni v obliki odločbe z uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom. Zato odpoved PZ ni nezakonita, če v "izreku obdolžitve in odpovedi ni opisan dejanski stan kršitve", čeprav sta obdolžitev in odpoved napačno izdani v obliki odločb. Iz podane obdolžitve in izpovedi namreč jasno izhaja, česa je delavec obdolžen in iz katerega razloga je podana odpoved PZ.

Očitano ravnanje delavcu, ki je bilo podlaga za nezakonito odpoved PZ, ne more predstavljati okoliščin in interesov pogodbenih strank po 2. odstavku 118. člena ZDR, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja. To bi pomenilo, da bi kljub nezakonitosti podane odpovedi delavec izgubil zaposlitev iz razlogov, za katere je bilo ugotovljeno, da ne morejo biti podlaga za zakonito odpoved PZ. Taka interpretacija 118. člena ZDR bi bila v nasprotju z namenom citiranega člena in sodnega varstva, ki naj ga ZDR nudi delavcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (1. do 4. točka izreka) in sklep v delu, ki se nanaša na stroške postopka (9. točka izreka) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28.4.2004 nezakonita, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu obračunati plačo za april 2004 še v bruto znesku 58.290,50 SIT, za maj pa še v bruto znesku 72.824,00 SIT, plačati od teh zneskov davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, za čas od 1.6.2004 do vrnitve nazaj na delo pa mu obračunati plačo mesečno v višini po 145.648,70 SIT bruto ter mu po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Zahtevek za obračun in izplačilo plače za čas od 29.5.2004 do

30.5.2004 in za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od

29.5.2004 dalje pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 127.490,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka (sklep o izdaji začasne odredbe je pravnomočen, ker je sodišče prve stopnje prepozno pritožbo zavrglo), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo brez zaslišanja strank. Odločitev temelji na zaključku, da je odredba o 60 urnem delovnem tednu nezakonita in to je bistveni razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku, čeprav sodišče prve stopnje navaja, da je to le "dodatni" razlog. Tožnik ne bi smel odkloniti odredbe o delovni obveznosti in bi moral na gradbišču pričeti z delom, čeprav je bil v odločbi naveden daljši delovni teden, kot je dovoljeno po zakonu. Tožnik bi eventualno upravičeno odklonil delo po tem, ko bi opravil maksimalno dovoljeno število ur na teden, to je 56. Vendar pa tožnik z delom sploh ni začel. Ne drži tudi ugotovitev, da je bila pogodba odpovedana, ker je tožnik odklonil podpis odločbe. Odklonil je delo, odrejeno z odločbo in to se je tožniku tudi očitalo. Zakon ne določa, da bi moralo biti že v izreku odpovedi navedeno, kaj se tožniku očita. Pritožba še opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožene stranke, da s tožnikom nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se je tožniku očitala le odklonitev podpisa odredbe o 60 urnem delovnem tednu. Poleg tega tožniku delo ni bilo omogočeno, ker je bil poslan domov.

Nasprotuje tudi predlogu tožene stranke za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno. Z ugoditvijo temu predlogu bi pomenilo, da bi tožniku mimo zakonsko določenih pogojev in kljub ugotovljeni nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vseeno prenehalo iz krivdnih razlogov. Namen določbe 118. člena ZDR zagotovo ni bil tak. Meni, da je pritožba neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28.4.2003 nezakonita, ker naj bi iz obdolžitve z dne 2.4.2004 ne izhajalo, česa je tožnik obdolžen oz. kateri odpovedni razlog se mu očita. Tako naj bi ne bil v obrazložitvi in utemeljitvi obdolžitve nikjer opisan dejanski stan očitane kršitve. Zaključilo je, da se je tožniku očitala le odklonitev podpisa odločbe, to pa ni kršitev pogodbenih obveznosti. Katero pogodbeno obveznost naj bi tožnik kršil, je tako mogoče le ugibati. Tožniku je bilo šele na pripombo pooblaščenke na zagovoru predočeno, da se mu očita odklonitev dela, tako da pred tem ni vedel, česa je obdolžen in mu zato v zvezi s pravim razlogom ni bil omogočen zagovor. Napaka tožene stranke naj bi bila tudi v tem, da v izredni odpovedi razlog za odpoved ni naveden v izreku. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje toženi stranki še pojasnilo, da je bila odreditev delovnega časa preko meja, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002) v 147. členu nezakonita in jo je tožnik utemeljeno odklonil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje preuranjen. Svojo odločitev je oprlo le na navedbe strank in na listine v spisu. Odločitev temelji na predpostavki, da tožnik ni vedel, česa je obdolžen in se zato ni mogel pripraviti na zagovor. Iz pisne obdolžitve ("uvedba postopka" z dne

2.4.2004) izhaja, da je tožnik dne 23.2.2004 zavrnil podpis odločbe z dne 18.2.2004 o začasni razporeditvi, s katero mu je bilo odrejeno delo na gradbišču CN L. in da se na nedvoumno odredbo ni odzval ter ni pričel z delom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo s tem tožniku jasno povedano, česa je obdolžen. Po 3. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. Po 1. odstavku 177. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Zakon ne določa, v kakšni obliki naj bo obdolžitev, torej ne določa, da mora imeti izrek in obrazložitev. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni bil omogočen zagovor o dejanskem očitku. Kot izhaja iz zapisnika o zagovoru, je tožnikova pooblaščenka res opozorila toženo stranko, da odklonitev podpisa odločbe ni kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Vendar pa je direktor takoj povedal, da je tožnik odklonil delo v skladu s pogoji, ki veljajo za vse delavce.

Tožnik oz. njegova pooblaščenka ob tem nista protestirala, da za to obdolžitev ne vesta in da se tožnik na ta domnevno nov očitek ni mogel pripraviti, ampak sta vztrajala, da nepodpis odločbe ni kršitev. Poleg tega je tožnik po pooblaščenki pojasnil, da dela ni odklonil in da je želel delati, vendar je bil poslan domov.

Menil je, da z odklonitvijo podpisa odločbe ni odklonil dela. Iz navedenega izhaja, da je tožnik vedel, česa je obdolžen in je v zvezi s tem tudi podal zagovor.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v izreku ni opisan "dejanski stan" očitane kršitve in ker izrek ne vsebuje odpovednega razloga. Kot ZDR ne določa, da mora biti pisna obdolžitev izdana v obliki odločbe, tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi ni odločba (z uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom). Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, ker v "izreku (obdolžitve in odpovedi) ni opisan dejanski stan očitane kršitve", čeprav sta obdolžitev in odpoved (napačno) izdani v obliki odločb, saj iz njune obrazložitve jasno izhaja, česa je tožnik obdolžen in iz katerega razloga je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sporni izredni odpovedi je naveden razlog zanjo - 2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR - in tudi opis ravnanja, ki se tožniku očita. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je odklonil delo, odrejeno z odločbo z dne 18.2.2004. Kršil je obveznost, da opravlja delo po odredbi delodajalca, ker si je vzel pravico presoje, pod kakšnimi pogoji bo delal. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v nasprotju s pogoji, ki jih določa ZDR. Zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, v katerih so se odvijali razgovori med tožnikom in nadrejenimi delavci dne

23.2.2004, ni ugotavljalo. Tožnik je v zagovoru pri delodajalcu in v postopku pred sodiščem zatrjeval, da dela ni odklonil in da mu ni bil omogočen pričetek dela po odločbi z dne 23.2.2004, saj je bil poslan še isti dan na dopust, nato pa je bil v bolniškem staležu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu in posledično tudi odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Za presojo, ali je tožnik res odklonil delo in s tem kršil pogodbene oz. druge delovne obveznosti (delavec se je dolžan ravnati po navodilih delodajalca - 32. člen ZDR in mora vestno opravljati delo v času in kraju, ki je določen za izvajanje dela - 31. člen ZDR) je odločilnega pomena, ali je tožnik odklonil le podpis odločbe in bil takoj poslan domov na koriščenje dopusta ali pa je jasno in nedvoumno izjavil D. S. in T. P., da delo na gradbišču ČN v L. odklanja in je bil v posledici te izjave napoten na izrabo dopusta. Oba navedena delavca sta bila predlagana kot priči, zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvede vsaj dokaz z zaslišanjem teh dveh prič in seveda strank. Ko bo razčistilo okoliščine, zaradi katerih je bil tožnik poslan na koriščenje dopusta, naj o zadevi ponovno odloči. Opredeli naj se tudi do trditve tožene stranke, da nadaljevanje dela s tožnikom ni več mogoče. Pri tem stališče pritožbe, da očitana kršitev v vsakem primeru (tudi, če se izkaže, da je odpoved nezakonita) kaže na to, da dela s tožnikom ni mogoče nadaljevati, ni pravilno. Če bo ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, očitano ravnanje tožnika ne more biti razlog za prekinitev delovnega razmerja. To bi pomenilo, da bi kljub nezakoniti odpovedi delavec izgubil zaposlitev iz istih razlogov, kot je bila podana odpoved; to pa bi bilo v nasprotju z namenom, ki naj ga ima za delavca sodno varstvo in tudi v nasprotju z namenom 118. člena ZDR.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k rešitvi pritožbe ni pripomogel.