Jedro

Res je, da upnika nimata sklenjene niti kupoprodajne pogodbe, niti najemne pogodbe za predmetno stanovanje, posledica uporabe stanovanja brez ustreznega pravnega naslova pa je izselitev in izročitev stanovanja (dolžniku) kot lastniku, vendar je to stvar pravde, katero je dolžnik očitno že sprožil. Do takrat pa sta upnika v posesti stanovanja varovana in posestnopravno lahko gre pri očitanih posegih dolžnika za samovoljne posege v njuno posest.

Izrek

Pritožbi se ugodi in r a z v e l j a v i sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnikov za izdajo začasne odredbe, s katero je dolžnik dolžan takoj prenehati z izvajanjem kakršnihkoli rušitvenih in drugih del na stanovanjski stavbi v P., s katerimi bi upnika oviral v nemoteni uporabi stanovanja v 3. nadstropju stanovanjske stavbe, predvsem se mu prepoveduje izvajati posega na stropih in stenah v drugem nadstropju, odstraniti notranja vrata v drugem nadstropju in odstraniti stopnice v stavbi in streho; v primeru, da dolžnik prepovedi ne bi spoštoval, se mu izreče denarna kazen v višini 4.172,00 EUR; dolžnik je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje, v nasprotnem primeru se pooblastita upnika, da to lahko storita na stroške dolžnika; upnikoma se naloži, da v roku 30-tih dni od dneva izdaje začasne odredbe vložita ustrezno tožbo zaradi motenja posesti, začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe, ki jo bo izdalo sodišče v postopku zaradi motenja posesti (1. tč. izreka). Upnikoma je naložilo, da sta dolžna povrniti dolžniku 140 EUR stroškov postopka, višji stroškovni zahtevek je zavrnilo (2. tč. izreka).

Zoper sklep se pritožujeta upnika po pooblaščencu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, tako da se predlogu v celoti ugodi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavljata, da sta že v predlogu navedla, da sta uporabnika in posestnika stanovanja v 3. nadstropju stanovanjske hiše v P., in sicer prvi upnik od leta 1957 dalje, druga upnica pa od leta 1990 dalje. Na tem naslovu imata prijavljeno stalno bivališče. Nesprejemljivo je prvostopenjsko stališče, da naj bi posest na tem stanovanju izgubila v petitorni pravdi, vodenje pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr.št. P 1. To stališče je sporno tudi ob upoštevanju določbe 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Isti člen v drugem odstavku celo določa, da ima tudi posestnik, ki je pridobil posest na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. čl. SPZ. Jasno je, da se v okviru posestnega varstva varuje že gola dejanska oblast na stvari in mora sodišče, ki daje varstvo, upoštevati samo zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Bistveno je torej, da sodišče ugotovi, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je posest bila motena, ali ne. Pri tem ne sme upoštevati niti pravice do posesti, niti dobrovernosti posestnika, zaradi česar uživa posestno varstvo tudi viciozni posestnik. Nobenega dvoma ni, kar priznava tudi dolžnik, da imata upnika predmetno stanovanje v posesti. Zato imata pravico do posestnega varstva v primeru motenja posesti. Dolžnik je s svojimi dejanji oz. deli, ki jih izvaja v hiši brez kakršnekoli upravne odločbe, nedvomno motil posest upnikov. Na tak način je nedvomno izkazana verjetnost obstoja terjatve in izpolnjena prva predpostavka za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prav tako so izpolnjene druge predpostavke, določene v 2. odst. iste zakonske določbe. Upnikoma je namreč že nastala oz. bo še nastala precejšnja nenadomestljiva škoda, medtem ko dolžnik ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upnikoma. Ob vsem navedenem bi bilo potrebno njunemu predlogu v celoti ugoditi. Podrejeno navajata, da se z izpodbijanim sklepom ne moreta strinjati v delu, kjer jima je naloženo, da dolžniku povrneta stroške v zvezi z vložitvijo pripravljalne vloge. Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo, je potrebno upoštevati samo potrebne stroške. Stroški, nastali v zvezi z vložitvijo pripravljalne vloge, pa za ta postopek niso bili potrebni.

Dolžnik je na pritožbo po pooblaščenki odgovoril, predlagal, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Vztraja, da posest upnikov ni bila motena, prav tako, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Dolžnik ni posegel v posest stanovanja. Upnika v stanovanju živita nezakonito, ne upoštevata pravnomočne sodbe, onemogočata dolžniku, da bi obnovil propadajočo stavbo sredi P. Komu nastaja večja škoda je popolnoma jasno, še posebej po tem, ko prvi upnik ovira vse postopke pridobivanja soglasij in onemogoča arhitektu in vsem, da bi lahko opravili svoje delo, ki ga opravljajo v stavbi, v delo, kjer upnika nimata posesti. Razlogi, ki jih navajata upnika glede motenja posesti odpadejo, glede na to, da so se temperature dvignile (navedbe glede cevi, glede hladnega stanovanja) in jima ne grozi nobena zmrzal. Lastnik stavbe bo v svojem interesu prenovil stavbo, še posebej glede na to, da postaja v stanju kot je, nevarna za življenje in zdravje ljudi. Iz navedb upnikov izhaja, da nista motena v oskrbi s pitno vodo in da stanovanje lahko uporabljata. Dolžnik kot lastnik bo prenovil stavbo, zato ker propada in mu nastaja velika gospodarska škoda. Najemnika bosta potem tista, ki bosta odgovarjala za vso morebitno nastalo škodo, ki jo že povzročata in jo še bosta s svojim neutemeljenim ravnanjem.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta upnika pred pravdo vložila predlog za izdajo začasne odredbe. V predlogu sta napovedala, da bosta vložila motenjsko tožbo (vprašanje pa je, ali sta tako tožbo, katere vložitev je vezana na rok, tudi že vložila) in pojasnila, da se uporabnika in posestnika stanovanja v tretjem nadstropju stanovanjske hiše, ki je last dolžnika. V dneh 19. in 20.1.2007 pa je dolžnik z rušitvenimi in drugimi deli posegel v njuno posest stanovanja in tudi že napovedal, da bo z deli nadaljeval, bivanje v stanovanju jima je tako oteženo, ogroženo je tudi njuno zdravje. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo že ob ugotovitvi, da je bil v pravdni zadevi opr.št. P 1 pravnomočno zavrnjen zahtevek upnika na razveljavitev kupoprodajne pogodbe za nakup predmetnega stanovanja med takratnim lastnikom stanovanja in kupcem G. M., od katerega je stanovanje odkupil dolžnik in tudi na sklenitev najemne pogodbe za predmetno stanovanje. Prvostopenjsko stališče, da upnika posestnega varstva zato ne moreta več zahtevati, ker sta posest izgubila že v petitorni pravdi opr.št. P 1, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zgrešeno in s tem preuranjena tudi izpodbijana odločitev o neizkazani že prvi predpostavki za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve. Res je, da po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča upnika nimata sklenjene niti kupoprodajne pogodbe, niti najemne pogodbe za predmetno stanovanje, posledica uporabe stanovanja brez ustreznega pravnega naslova pa je izselitev in izročitev stanovanja (dolžniku) kot lastniku, vendar je to stvar pravde, katere je dolžnik očitno že sprožil, kot izhaja iz njegovih povzetih navedb v izpodbijanem sklepu. Do takrat pa sta upnika v posesti stanovanja varovana in posestnopravno lahko gre pri očitanih posegih dolžnika za samovoljne posege v njuno posest. Pravilo „petitorium absorbet posessorium“, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče bi zato prišlo v poštev šele v primeru, če bi bila pravda za izselitev upnikov in izročitev stanovanja dolžniku pravnomočno končana pred posestno pravdo. Da sta upnika uporabnika in s tem posestnika spornega stanovanja, pa očitno tudi za dolžnika ni sporno (kot izhaja iz njegovih navedb v vlogi z dne 9.3.2007, da upnika živita v predmetnem stanovanju) in pritožba se zato pravilno sklicuje na 33. čl. SPZ, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ker je sodišče prve stopnje zaradi opisanega stališča, da dolžnika nimata več posestnega varstva, štelo, da predpodstavka verjetnosti obstoja terjatve ni podana, predpostavk, ki se za izdajo začasne odredbe zahtevajo, ni presojalo, kar bo zato moralo storiti v ponovnem odločanju. Ni dvoma, da upnika predlagata izdajo „ureditvene“ (regulacijske) začasne odredbe“, zavarovanje terjatve v smislu začasne ureditve spornega razmerja, kar je v določenih primerih mogoče, tudi če se predlog začasne odredbe pokriva z zahtevkom, ki ga upnika v predlogu zatrjujeta. Vendar je to le izjemno dopustno, ko grozi uporaba sile ali nastanek težko nadomestljiva škoda pa je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče prve stopnje. Po drugi strani pa je opozoriti tudi na že podane navedbe dolžnika, da posest upnikov sploh ni bila motena in tudi, da je objekt v slabem stanju in nujno potrebe obnove. Pri izdaji takih začasnih odredb, ko se vsebina začasnih odredb pokriva z bodočim zahtevkom v motenjski pravdi, je zato potreben restriktiven pristop, potrebno je upoštevati tudi položaj dolžnika, že glede na zakonsko določbo 3. alinee 272. čl. ZIZ, na katero se predlagatelja tudi sklicujeta. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi upnikov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje 83. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 239. in 15. čl. ZIZ), da o predlogu ponovno odloči in svojo odločitev argumentirano obrazloži, da bo zmožna preizkusa. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 239. in 15. čl. ZIZ.