Jedro

Dolžniki v ugovoru ponovno uveljavljajo ugovorni razlog, o katerem je že bilo odločeno. Zaradi prepovedi dvakratnega sojenja v isti stvari o istih ugovornih navedbah ni dopustno še enkrat odločati. Zato je sodišče pravilno ugovor zavrglo.

Povečana vrednost nepremičnine bi bila lahko samo posledica razlike v stopnji izdelave oz. dokončanja notranjosti objekta, vendar pa cenilka ni izdelala cenitve na tak način. V primeru vzpostavitve etažne lastnine bo to v nadaljevanju postopka primerno upoštevano, saj se hipoteka razteza tudi na (nove) etažne dele.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep z dne 10. 3. 2021 v izpodbijani I. in II. točki ter sklep z dne 11. 3. 2021 v celoti potrdita.

II. Upnik sam trpi stroške odgovorov na pritožbi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 10. 3. 2021 je sodišče prve stopnje zavrglo ugovora dolžnikov po izteku roka z dne 26. 6. 2020 in 23. 12. 2020 (I. in II. točka izreka) ter odločilo, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor z dne 26. 1. 2021 (III. točka izreka). S sklepom z dne 11. 3. 2021 pa je (I.) zavrnilo predlog dolžnikov za odlog in ustavitev izvršbe z dne 21. 12. 2020 in (II.) zavrnilo njihov predlog za ponovno ugotovitev vrednosti z dne 11. 1. 2021. Dolžniki se pravočasno pritožujejo zoper oba sklepa.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 10. 3. 2021

2. V tem sklepu dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov izpodbijajo I. in II. točko ter predlagajo razveljavitev te odločitve in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zaradi kompleksnosti zadeve predlagajo tudi, da o pritožbi odloči senat Višjega sodišča v Ljubljani.

V zvezi z odločitvijo iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa v pritožbi (po nepotrebnem) ponavljajo ugovorne navedbe. Tako naj bi dolžniki iz upnikovega obračuna terjatve z dne 21. 12. 2020 izvedeli za novo dejstvo in sicer je upnik priznal, da je bila terjatev že poplačana v skupnem znesku 20.581,65 EUR. Sodišče bi glede na tak ugovor dolžnikov moralo razpisati narok in zaslišati dolžnico A. A. in upnika. Dolžniki se sprašujejo, zakaj bi še naprej tekel izvršilni postopek za znesek 20.581,65 EUR, kar upnik priznava, da je bilo plačano.

V zvezi z odločitvijo iz I. točke sklepa prav tako opozarjajo, da bi sodišče moralo razpisati narok in na njem zaslišati dolžnico A. A. in upnika. Procesnopravno bi moralo sodišče šele v zvezi z ugovorom z dne 26. 6. 2020 prvič vsebinsko odločati, saj so dolžniki postali stranke kot dediči po pok. B. B. šele z izdajo sklepa z dne 6. 7. 2020 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1090/2020. Tudi v tem delu pritožbe sicer ponavljajo ugovorne navedbe, da pok. B. B. v času smrti ... 2004 ni bil lastnik nepremičnine parc. št. 001, k. o. X, ker je lastninsko pravico izgubil po samem zakonu 30. 9. 1994, ko je bil zgrajen na parceli gradbeni objekt. Graditelj in investitor je bila družba C., d. o. o., ki je gradnjo izvedla v času od 7. 3. 1994 do 30. 9. 1994 in je zato po zakonu postala lastnica. Ta nepremičnina kot tudi ne nepremičnina parc. št. 002, k. o. X, zato ne spadata v zapuščino po pok. B. B. V času smrti B. B. tudi ni bil družbenik družbe C., d. o. o., saj je bil kot družbenik 14. 11. 1995 iz nje izključen. V času smrti torej B. B. ni imel nobenega premoženja in zato njegovi dediči ne odgovarjajo za njegove dolgove. Za ta dejstva dolžniki pred vložitvijo ugovora niso vedeli, ker niso imeli poslovne dokumentacije družba C., d. o. o. Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost zapuščine po pok. B. B., saj le do te odgovarjajo dediči za njegove dolgove. Dediči niso v dediščinski skupnosti, zato so ugovor z dne 26. 6. 2020 podali vsak samostojno. Upnikov predlog za izvršbo je nepopolna vloga, saj upnik ni sporočil sodišču svoje identifikacijske številke. Ker tudi po pozivu sodišča upnik tega ni sporočil, bi sodišče moralo njegovo vlogo zavreči. Upnik je sodišču zatajil plačilo, ki ga je prejel pred Općinskim sudom u Poreču v zadevi Z-795/03. Poleg tega je A. A. 26. 6. 2012 plačala upniku 2.086,46 EUR (oz. takrat 500.000,00 SIT), upnik tega plačila sodišču ni sporočil, tako da je moralo odločiti o tem s sklepom z dne 6. 7. 2020. Prav tako je poravnala upniku 873,68 EUR in sicer s pobotom – tudi to je nova ugovorna navedba, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugovor po izteku roka je urejen v 56. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju1 (v nadaljevanju: ZIZ). Tako je mogoče ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, vložiti tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi2. Pomembno pa je, da je dolžnik dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve in da sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru3. 6. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno pojasnilo razloge za zavrženje obeh ugovorov in s to odločitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tako ne drži, da bi bila v ugovoru z dne 26. 6. 2020 uveljavljena dejstva (in predloženi novi dokazi), ki naj bi kazala, da dolžnik ob smrti ni bil lastnik parc. št. 001 in 002, k. o. X, da ob smrti ni imel nobenega premoženja in da dolžniki odgovarjajo le do višine dednega deleža, nova dejstva. Dolžniki so namreč ista dejstva že navajali v prejšnjih ugovorih, o katerih je sodišče že odločilo, pri tem je sodišče prve stopnje opozorilo na sklep z dne 6. 7. 2020. Iz 8. - 9. točke obrazložitve navedenega sklepa je razvidno, ne le da so dolžniki dejstva, ki naj bi kazala, da pok. B. B. ob smrti ni bil lastnik parc. št. 001, k. o. X, poznali že ob vložitvi ugovorov v decembru 2018 in januarju 2019, ampak tudi, da je bilo o teh istih ugovornih navedbah že pravnomočno odločeno4. Zaradi prepovedi dvakratnega sojenja v isti stvari o istih ugovornih navedbah ni mogoče še enkrat odločati5. 7. Tudi pritožbena trditev o tem, da so dolžniki postali stranke tega postopka šele z izdajo sklepa z dne 6. 7. 2020, ne drži. Sodišče je namreč sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dediče prvotnega dolžnika izdalo 5. 12. 2008, sklep pa je postal pravnomočen 27. 7. 2011. O ugovorih dolžnikov o omejitvi odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika je bilo prav tako odločeno s sklepom z dne 6. 7. 2020. Med drugim je s tem sklepom sodišče odločalo o ugovoru dolžnikov z dne 23. 12. 2008 oz. 12. 1. 2009, odločitev pa je obrazložena v 18. in 19. točki obrazložitve. Tudi v tem delu je zaradi prepovedi dvakratnega sojenja o isti stvari odločitev o zavrženju pravilna.

8. Glede zatrjevanega plačila 2.086,46 EUR dne 26. 6. 2012 je dolžniku odgovorilo že sodišče prve stopnje, da je bilo to plačilo že upoštevano v sklepu z dne 7. 6. 2020. Dolžniki v ugovoru torej ponovno uveljavljajo ugovorni razlog, o katerem je že bilo odločeno, kar pa ni dopustno in je zato sodišče pravilno ugovor tudi v tem delu zavrglo.

9. Pravilna pa je tudi odločitev glede s strani dolžnice A. A. v pobot uveljavljanega zneska 873,68 EUR. Kot je pojasnilo sodišče in kot je razvidno iz spisa, se je namreč dolžnica na odločbo VSRS II Ips 365/2007 z dne 8. 5. 2008 sklicevala že v ugovorih z dne 23. 12. 2008 in 12. 1. 2009, kar pomeni, da ji je bila zagotovo poznana vsaj takrat. Skladno z drugim odstavkom 56. člena ZIZ bi zato ugovor po izteku roka, v katerem bi uveljavljala pobot zneska 873,67 EUR, morala uveljaviti že v katerem od ugovorov po izteku roka, ki jih je vložila pred ugovorom z dne 26. 6. 2020. Sodišče je te ugovorne navedbe zato na podlagi drugega odstavka 56. člena ZIZ pravilno zavrglo.

10. Kar se tiče pritožbenih navedb o nepopolnosti predloga za izvršbo, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen, zato so takšne pritožbene navedbe povsem brezpredmetne, saj bi jih dolžniki (če so menili, da je predlog za izvršbo formalno nepopoln), morali uveljaviti z rednim ugovorom.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 11. 3. 2021

11. Ta sklep pa dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov izpodbijajo v celoti in predlagajo razveljavitev te odločitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zaradi kompleksnosti zadeve pa predlagajo tudi, da o pritožbi odloči senat Višjega sodišča v Ljubljani. V pritožbi podajajo izrecne pritožbene navedbe le v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka, obravnavalo samo glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

12. Sicer pa dolžniki navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno ugotoviti vrednost nepremičnine in zato opraviti narok, na katerem bi zaslišalo dolžnico in cenilko C. C. V času po cenitvi cenilca D. D. je namreč dolžnica v letih 2019 in 2020 izvedla temeljito predelavo nepremičnine, ob ogledu D. D. pa vlaganja v nepremičnino niso bila še niti začeta. V nepremičnini je dolžnici naredila skupno 9 stanovanj. Celotna vrednost nepremičnine je na dan 8. 1. 2021 znašala 1.552.227,16 EUR. Pritožba poudarja še, da se je vrednost nepremičnin na območju Ljubljane, zlasti pa na B., od izdelave cenitvenega mnenja bistveno povečala. Ker je dolžnica izkazala, da se je tržna vrednost nepremičnin od časa njihove cenitve bistveno spremenila, je treba določiti novo vrednost nepremičnin.

13. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

14. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje. Sklep o vrednosti je bil izdan 30. 6. 2020, pravnomočen pa je postal 21. 10. 2020, vrednost nepremičnine je bila ugotovljena na dan 28. 10. 2018. Pomembno je, da so dolžniki že v pripombah na cenitev D. D. uveljavljali, da je vrednost nepremičnine bistveno večja in da gre za poslovno-stanovanjski objekt v katerem je finaliziranih več stanovanj. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz spisa, je izvedenec na te pripombe odgovoril, prav tako pa je nanje odgovorilo sodišče prve stopnje v sklepu o vrednosti. Tako je bilo pojasnjeno, da bi za vrednotenje posameznih delov poleg vzpostavitve etažne lastnine, dolžniki morali pridobiti še gradbeno in uporabno dovoljenje, zagotoviti skupne prostore, parkirna mesta in izpolniti ostale obveze iz urbanistične dokumentacije, ker bi bila sicer ocena vrednosti le hipotetična. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1090/2020 z dne 21. 10. 2020. 15. Glede trditev, da je stavba vpisana v kataster stavb je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila vpisana že v času ogleda D. D. Vse ostalo, kar je bilo ugotovljeno kot potrebno za vrednotenje posameznih delov nepremičnine, pa še vedno ni izpolnjeno, kar je razvidno tudi iz zemljiške knjige. Pritožbeno sodišče soglaša, da je vzpostavitev etažne lastnine, zagotovitev skupnih prostorov, parkirnih mest in ostalih obvez iz urbanistične dokumentacije, nujna, saj je ob pravnem stanju, kakršno je na nepremičnini, lahko predmet cenitve samo nepremičnina kot celota in ne mora iti za seštevek vrednosti stanovanj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ta namreč pravno sploh ne obstajajo6, zato jih ni mogoče posamezno prodajati.

16. Pritožba trdi tudi, da se je vrednost nepremičnin po izdelavi cenitve bistveno povečala. V tem delu je sodišče prve stopnje opozorilo na dejstvo, da je cenilka C. C. uporabila za primerjavo stanovanja, ki lokacijsko niso blizu ocenjevani nepremičnini7, cenilec D. D. pa je za primerjavo uporabil le podatke za območje B. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da ocena vrednosti, ki jo je izdelala cenilka C. C., ne more biti relevantna. Na koncu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že iz cenitve D. D. izhaja, da so bila vsaj nekatera stanovanja opremljena že v tistem času in da je stavba v obnavljanju, zato razlika med stanjem v času cenitve D. D. in v času ponovne cenitve cenilka C. C. ni dovolj jasno vidna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila povečana vrednost nepremičnine lahko samo posledica razlike v stopnji izdelave oz. dokončanja notranjosti objekta, vendar pa cenilka ni izdelala cenitve na tak način.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, kot pa je poudarilo, bo v primeru vzpostavitve etažne lastnine to v nadaljevanju postopka primerno upoštevano, saj se hipoteka razteza tudi na (nove) etažne dele.

18. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Dolžniki pritožbenih stroškov niso priglasili, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato stroški odgovorov na pritožbo za izvršbo niso bili potrebni (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Prvi odstavek 56. člena ZIZ. 3 Drugi odstavek 56. člena ZIZ. 4 In sicer je ta odločitev obrazložena v 18. do 26. točki obrazložitve. Sklep z dne 6. 7. 2020 pa je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1090/2020. 5 Prim. 319. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP 6 Tudi cenilka C. C. je zapisala, da etažna lastnina še ni vzpostavljena. 7 Npr. Vič, Glince, Šentvid, Bežigrad, Stožice, Karlovško predmestje, Dobrova.