Jedro

Odgovor tožeče stranke, da z navedenimi listinami sama ne razpolaga (prav tako pa tudi ne arhivar in kriminalist), ki tudi ni bil dokazno podkrepljen, ne zadošča za uspeh v dokazovanju. Zgolj v primeru, ko bi šlo za dejstva, ki ne izvirajo iz njene zaznavne sfere, bi tožeča stranka učinek domneve priznanja dejstev preprečila z izjavo, da dejstev ne pozna. Glede na to, da je tožeča stranka sodelovala pri vseh navedenih pravnih poslih, gre za njeno ravnanje, zato svojemu izjavnemu bremenu ni zadostila.

Namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP in naslednjih, je v razveljavitvi tistih dejanj, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj je pomembna pravilna opredelitev dejanja, ki je povzročilo posledice, zaradi katerih ga je možno izpodbijati. Kadar je izpodbijano pravno dejanje del neke ekonomske celote, sestavljene iz več pravnih dejanj, je treba zajeti vsa dejanja in njihove posledice za stečajno maso skupaj. Samo tako je namreč mogoče pravilno ugotoviti, ali je bila z navedenimi dejanji stečajna masa zmanjšana v korist tožene stranke ali ne.

Tožeča stranka ne zahteva razveljavitve vseh pravnih poslov, ki so imeli neposredni učinek na zmanjšanje njenega premoženja. Tožbeni zahtevek bi moral obsegati tudi razveljavitev pravnih dejanj, ki so predstavljala nadomestno izpolnitev zahtevka.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba v I., II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

I. „V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi dogovor – dobropis št. 12/0021, ki sta ga sklenila stečajni dolžnik in tožena stranka, na podlagi katerega se je stečajni dolžnik zavezal plačati toženi stranki 1.320.000,00 EUR.

II. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavi učinek plačila zneska v višini 205.000,00 EUR z dne 6. 7. 2012 po dobropisu št. 12/0021 ter plačila zneska v višini 190.000,00 EUR z dne 31. 7. 2012, po dobropisu št. 12/0021, skupaj v višini 395.000,00 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati stečajnemu dolžniku znesek 395.000,00 EUR na račun stečajnega dolžnika. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.“, v preostalem izpodbijanem delu, to je v V. točki izreka, pa se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču v nov postopek.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo dogovor – dobropis št. 12/0021, ki sta ga sklenila stečajni dolžnik in tožena stranka, na podlagi katerega se je stečajni dolžnik zavezal plačati toženi stranki 1.320.000,00 EUR (I. točka izreka), nadalje je v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek plačila zneska 205.000,00 EUR z dne 6. 7. 2012 po dobropisu št. 12/0021 ter plačila zneska v višini 190.000,00 EUR z dne 31. 7. 2012 po dobropisu št. 12/0021, skupaj v znesku 395.000,00 EUR (II. točka izreka), nadalje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 395.000,00 EUR na račun stečajnega dolžnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 395.000,00 EUR od dne 29. 11. 2013 do poteka izpolnitvenega roka (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 10.869,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. S pritožbo izpodbija odločitev sodišča v I., II., III. in V. točki izreka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep preizkušalo zgolj v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ugodilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dne 6. 7. 2012 prejela znesek 205.000,00 EUR, dne 31. 7. 2012 pa znesek v višini 190.000,00 EUR ter da ji je navedena zneska tožeča stranka nakazala na podlagi dobropisa IDP št. 12/0021 (v skupnem znesku 1.320.000,00 EUR), ki je zapadel v plačilo dne 2. 9. 2012. 5. Namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP in naslednjih, je v razveljavitvi tistih dejanj, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj je pomembna pravilna opredelitev dejanja, ki je povzročilo posledice, zaradi katerih ga je možno izpodbijati. Kadar je izpodbijano pravno dejanje del neke ekonomske celote, sestavljene iz več pravnih dejanj, je treba zajeti vsa dejanja in njihove posledice za stečajno maso skupaj. Samo tako je namreč mogoče pravilno ugotoviti, ali je bila z navedenimi dejanji stečajna masa zmanjšana v korist tožene stranke ali ne.(1)

6. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, ki trdi, da je potrebno izpodbijati vsa pravna dejanja, ki tvorijo neko ekonomsko celoto ter da tožeča stranka ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka, saj je zahtevala zgolj razveljavitev dobropisa. Glede pravnih poslov med tožečo in toženo stranko je tožena stranka pojasnila, da sta pravdni stranki dne 1. 12. 2009 sklenili pogodbo o odstopu terjatve, s katero je tožeča stranka toženi stranki odstopila terjatev, ki jo je imela do družbe P. d. o. o., v znesku 1.620.000,00 EUR proti plačilu kupnine v istem znesku, ki je bila poravnana s kompenzacijo dne 3. 12. 2009. Pogodbenika sta nato dne 28. 2. 2011 sklenila dodatek k pogodbi o odstopu terjatve (dodatek), s katerim sta se dogovorila, da bosta skupno ocenila dejansko vrednost predmetne terjatve ter da bo tožeča stranka za morebitno razliko toženi stranki izstavila dobropis. Stranki sta se na podlagi cenitve nato dne 31. 3. 2012 sporazumno dogovorili, da je bila dejanska vrednost prodane terjatve 300.000,00 EUR ter da je to podlaga za obveznost tožeče stranke do tožene stranke za vračilo že plačanega zneska v višini 1.320.000,00 EUR. Tožeča stranka je na izčrpna pojasnila tožene stranke (list. št. 91 do 93) odgovorila zgolj na kratko (list. št. 101), in sicer da utemeljeno dvomi v resničen obstoj terjatve iz dobropisa, saj z navedenimi listinami ne razpolaga. Tožeča stranka torej pojasnil tožene stranke ni konkretizirano prerekala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je podlaga terjatve v znesku 1.320.000,00 EUR izdani dobropis, saj je to zgolj knjigovodska listina, med tem ko je temelj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.320.000,00 EUR dogovor za plačilo (vračilo) tega zneska, za katerega tožena stranka pojasnjuje, da je bil sklenjen dne 31. 3. 2012. Če sta torej pogodbenika z dodatkom z dne 28. 2. 2011 izrazila zgolj namero, da tak dogovor skleneta in se sporazumno dogovorita za višino plačila, je bil dogovor o plačilu zneska sklenjen s tem, ko sta se stranki dogovorili za višino plačila, saj je s tem postal predmet obveznosti določen (drugi odstavek 34. člena OZ), pred tem pa ni bil niti določljiv (38. člen OZ). Pisnega dogovora z dne 31. 3. 2012 tožena stranka ni predložila, pač pa obstoj tega dogovora potrjuje predloženi dobropis IDP št. 12/0021. Sicer pa tudi velja, da se za sklenitev dogovora praviloma ne zahteva nikakršna oblika (prvi odstavek 51. člena OZ) in torej lahko sklenjen tudi ustno.

8. Tožena stranka je torej podala konkretne trditve glede navedenega dogovora in zanje predložila listinske dokaze, zato je treba šteti, da je ta zatrjevana dejstva dokazala. Uspeh dokazovanja tožene stranke, ki je nosila dokazno breme za dokazovanje teh dejstev (temelja terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.320.000,00 EUR), je torej prevalilo dokazno breme na tožečo stranko, ki pa svojega dokaznega bremena glede prerekanja teh dejstev ni zmogla. Odgovor tožeče stranke, da z navedenimi listinami sama ne razpolaga (prav tako pa tudi ne arhivar in kriminalist), ki tudi ni bil dokazno podkrepljen, ne zadošča za uspeh v dokazovanju. Zgolj v primeru, ko bi šlo za dejstva, ki ne izvirajo iz njene zaznavne sfere, bi tožeča stranka učinek domneve priznanja dejstev preprečila z izjavo, da dejstev ne pozna. Glede na to, da je tožeča stranka sodelovala pri vseh navedenih pravnih poslih, gre za njeno ravnanje, zato svojemu izjavnemu bremenu ni zadostila. Trditvam tožeče stranke, da navedena obveznost nima temelja in ne obstaja oziroma, da je iz navedenega razloga dobropis fiktiven, zato ni mogoče slediti.

9. Drugačna presoja sodišča prve stopnje, ki temelji na dejstvu, da tožeča stranka k prijavi terjatve v stečajnem postopku (za neporavnano razliko v znesku 925.000,00 EUR) navedenih listin ni predložila, zaradi česar je njena terjatev v delu glede zneska 925.000,00 EUR prenehala, je zmotna. S procesnega vidika gre namreč za dva ločena postopka. Dejstvo, da tožena stranka v stečajnem postopku po prijavi terjatve v znesku 925.000,00 EUR, temelja terjatve ni dokazala, zaradi česar je bila prijavljena terjatev prerekana ter je nato prenehala v razmerju do stečajnega dolžnika, ne pomeni, da tožena stranka temelja terjatve za znesek 395.000,00 EUR (že poravnani del) ne more dokazati v predmetnem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, nadalje zmotno sklenilo, da je tožeča stranka toženi stranki dne 6. 7. 2012 nakazila znesek 205.000,00 EUR na podlagi dobropisa in ne na podlagi posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede posojilne pogodbe sledilo stališču tožeče stranke, da je nelogično, da bi imela tožeča stranka neporavnane obveznosti do tožene stranke, nato pa bi ji (namesto plačila neporavnanih obveznosti) dala posojilo. Tožena stranka pa je v zvezi s tem pojasnila, da ji je bil znesek 205.000,00 EUR nakazan na podlagi pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 6. 7. 2012 ter da je zavezala navedeni znesek vrniti do dne 5. 7. 2013, nato pa je bilo posojilo predčasno odplačano s pobotom z obveznostjo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova dogovora o vračilu dela že plačane kupnine (do višine 205.000,00 EUR), kot to izhaja iz predloga za kompenzacijo z dne 6. 7. 2012. Da takšen predlog ni bil pripravljen kasneje je tožena stranka dokazovala s prilogami o knjiženju tega poslovnega dogodka ter s pojasnilom, da je vse te dokumente v času revizije za leto 2012 posredovala tudi pooblaščenim revizorjem (list. št. 98) ter pojasnilom, da žig ni pogoj za veljavnost listine. Tožeča stranka je na ta pojasnila vztrajala pri svoji trditvi, da v posojilni pogodbi ni poslovne logike. Po presoji pritožbenega sodišča presoja sodišča sodišča prve stopnje, da trditvam tožene stranke ne more slediti, glede na datum nakazila (6. 7. 2012) ter kasnejši datum zapadlosti terjatve za vračilo že plačane kupnine (po zapisu na dobropisu dne 2. 9. 2012) ter glede na konkretna pojasnila tožene stranke in z njene strani predložena dokazila, ne zadošča za prepričljivo utemeljitev stališča, da naj bi bila posojilna pogodba narejena po začetku stečajnega postopka oziroma za potrebe te pravde.

11. Glede na listine, predložene s strani tožene stranke, to je pogodbo o kratkoročnem posojilu št. CGI-01-12 z dne 6. 7. 2012, predlog za kompenzacijo v znesku 205.000,00 EUR z dne 6. 7. 2012, predloženi konto kartici in nenazadnje dopis odv. R. z dne 16. 12. 2013 v zvezi z vrnitvijo posojila po navedeni posojilni pogodbi je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil znesek 205.000,00 EUR toženi stranki dne 6. 7. 2012 nakazan na podlagi dobropisa. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka dokazala obstoj navedene posojilne pogodbe, na podlage katere ji je bil navedeni znesek nakazan, nato pa pobotan (predlog za kompenzacijo z dne 6. 7. 2012) z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova vračila kupnine (v zvezi z vračilom katere je tožeča stranka izstavila dobropis 12/0021 z dne 2. 7. 2012).(2) Iz razlogov, ki so že bili navedeni, pojasnilo tožeče stranke, da z navedenimi listinami ne razpolaga, med tem ko sta dobropis predložili obe pravdni stranki in je bil naveden v prijavi terjatve tožene stranke, ne zadošča za uspeh pri dokazovanju. Tak način poravnavanja obveznosti zato predstavlja nadomestno izpolnitev po 283. členu Obligacijskega zakonika in je kot takšna lahko predmet izpodbijanja po 271. členu ZFPPIPP. To je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem pa spregledalo, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom navedenih pravnih dejanj ni izpodbijala.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje, po presoji pritožbenega sodišča, tudi zmotno sklenilo, da je tožeča stranka toženi stranki dne 31. 7. 2012 nakazala znesek 190.000,00 EUR. Tožeča stranka tega dejstva ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme glede dokazovanja tega dejstva na njej. Tudi glede zneska 190.000,00 EUR je namreč pojasnila podala tožena stranka, in sicer, da ji ta znesek ni bil nakazan, temveč da je bil poravnan s pobotom. V dokaz svojih trditev je predložila predlog za kompenzacijo št. KOM.12/0001 z dne 31. 7. 2012 za znesek 190.000,00 EUR ter obrazložila, da je na pobotni izjavi navedena oznaka konta in ne računa. S tem je obrazloženo odgovorila na pomisleke tožeče stranke, da sta bili na dan 31. 7. 2012 poravnani dve obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča je bila zato tudi v tem delu zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je navedeni znesek tožeča stranka toženi stranki plačala, temveč je bila tudi v tem delu obveznost poravnana z nadomestno izpolnitvijo, to je s pobotom.

13. Ker tožeča stranka navedenih pravnih poslov ni izpodbijala, je treba skleniti, da (primarni) tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga uveljavlja na podlagi določb o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ni utemeljen. Izpodbojni zahtevek (prvi odstavek 275. člen ZFPPIPP) je namreč uperjen zgolj v razveljavitev dogovora – dobropisa št. 12/0021 za plačilo zneska 1.320.000,00 EU, kar pa, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja ne zadošča. Razveljavitev dobropisa ne vodi k utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo zneska 395.000,00 EUR. Tožeča stranka namreč ne zahteva razveljavitve vseh pravnih poslov, ki so imeli neposredni učinek na zmanjšanje njenega premoženja.(3) Tožbeni zahtevek bi moral obsegati tudi razveljavitev pravnih dejanj, ki so predstavljala nadomestno izpolnitev zahtevka.

14. Pritožba tožene stranke je zato že iz navedenih razlogov utemeljena, zaradi česar se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi razlogi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča sodišča prve stopnje v I., II. in II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (druga točka 358. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP), v V. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi. O stroških postopka bo namreč mogoče odločiti šele po presoji podrejenega tožbenega zahtevek, o katerem pa sodišče prve stopnje še ni odločalo.

15. Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP se za končno odločbo pridrži tudi odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom.

16. Sodišče prve stopnje naj zato nadalje odloča o podrejenem tožbenem zahtevku.

Op. št. (1): Primerjaj I Cpg 307/2013, I Cpg 1002/2012 in III Ips 32/2002. Op. št. (2): Tudi če je bila pobotna izjava dana pred zapadlostjo ene od terjatev, je prišlo do pobota takrat, ko se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ).

Op. št. (3): Primerjaj III Ips 94/2014.