Jedro

Odločbi okrajne zaplembene komisije sta tudi v zemljiški knjigi navedeni kot podlaga za prenos lastninske pravice na državo, kar pomeni, da predlagatelji v obravnavanem primeru niso bili „zavedeni“ z vpisom v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče glede na navedbe predlagateljev v odgovoru na reviziji še dodaja, da v tem postopku nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembena komisija pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabila Odloke AVNOJ-a ali ne.

V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odločitev, da je treba predlagateljem izjemoma omogočiti vrnitev premoženja po določbah ZDen kljub poteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Tako je materialnopravno pravilna odločitev, da ni utemeljen predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb 145. člena ZIKS.

Izrek

Revizijama se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka (glede stroškov pritožbenega postopka) razveljavi, v prvem odstavku izreka pa spremeni tako, da se pritožbama ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog zavrne.

O stroških postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila pravna prednika predlagateljev grof dr. F. A. in njegova žena V. A. s sodbo vojaškega sodišča v Mariboru Sod 484/45 z dne 17. 8. 1945 spoznana za kriva storitve kaznivih dejanj zločinstva, veleizdaje in sta bila med drugim obsojena tudi na zaplembo celotnega premoženja, ki je obsegalo grad v C. s pripadajočim posestvom in lesno industrijo, grad D. s pripadajočim posestvom, grad P. s pripadajočim posestvom in toplice E. s pripadajočim posestvom. Dne 14. 6. 1993 je Temeljno sodišče v Mariboru s sklepom IV K 47/93 razveljavilo kazensko sodbo in kazenski postopek zoper oba obdolženca ustavilo.

2. V tej zadevi sodišče odloča o predlogu za vrnitev gradu F. (v denarju) in gradu B. s pripadajočim posestvom (v naravi) na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 17/78 do Ur. l. RS, št. 59/02, v nadaljevanju ZIKS). Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo, da so predlagatelji na podlagi ZIKS upravičeni do vrnitve tega premoženja. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta prva dva nasprotna udeleženca(1) ugovarjala, da je celotno premoženje, katerega vrnitev predlagatelji zahtevajo v tem postopku, prešlo v last države že na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, ki je začel veljati 6. 2. 1945 in je bil dopolnjevan. Vztrajali sta, da so bile vse kasnejše odločbe le ugotovitvene narave in da je bilo s kazensko sodbo zaplenjeno le še premoženje, ki sta ga F. in V. A. pridobila med 6. 2. 1945 in 7. 8. 1945. Zato so menili, da bi predlagatelji lahko zahtevali vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/91 do št. 18/05, v nadaljevanju ZDen) in ne na podlagi ZIKS.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je zaplembeni postopek pod opr. št. Z 6/45 končal z odločitvijo, da se premoženje grofu dr. F. A. zapleni na podlagi odločb okrajne zaplembene komisije z dne 3.9.1945, ki so bile izdane na podlagi 1. in 2. Odloka AVNOJ-a. Nesporno je tudi, da so bile te odločbe navedene kot podlaga za prenos lastninske pravice na državo v zemljiški knjigi. Vendar je sodišče prve stopnje kljub temu odločilo, da zaradi okoliščin primera za odločitev o tem, ali je bilo premoženje dr. F. A. zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi Odlokov AVNOJ-a ne more biti ključnega pomena le vpis v zemljiški knjigi. Potem, ko je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah dne 12. 12. 1945 začelo postopek na podlagi poročila iz seznama obsojencev na zaplembo imetja in na podlagi kazenske sodbe, da do zaplembe premoženja ni nikoli prišlo neposredno na podlagi Odlokov AVNOJ-a ampak šele na podlagi upravnih in sodnih odločb, ki so bile izdane na podlagi Odlokov in da je bila kazenska sodba izdana pred odločbama zaplembene komisije, je odločilo, da je treba šteti, da je bila zaplemba opravljena na podlagi kazenske sodbe in da je zato utemeljen predlog za vrnitev premoženja po določbah ZIKS.

4. Prvi in drugi nasprotni udeleženec sta v pritožbi ugovarjala, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je predlog utemeljen na podlagi določb ZIKS. Opozorila sta, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah v odločbi o zaplembi premoženja Zp 6/45 z dne 22. 9. 1946 navedlo, da je bilo na območju tega sodišča dr. A. kot osebi nemške narodnosti vse premoženje zaplenjeno že z odločbama okrajne zaplembene komisije opr. št. 56/45 in 116/45 z dne 3. 9. 1945 na podlagi I. tč. 1. in 2. odloka AVNOJ.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Opozorilo je, da je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili odločbi okrajne zaplembene komisije le priklopljeni v spis Zp 6/45, da pa je ostala vodilna prvotna zadeva, ki je tekla zaradi zaplembe na podlagi sodbe vojaškega sodišča. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je bil postopek zaplembe končan z odločbo z dne 22. 9. 1946, da pa je takrat veljal Zakon o potrditvi in spremembah odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja in odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (Ur. l. FLRJ št. 63-450/46 z dne 6. 8. 1946, ki je začel veljati 14. 8. 1964), po tretjem odstavku 1. člena tega zakona pa preide v državno last premoženje in sicer z dnem pravnomočnosti sodbe civilnega ali vojaškega sodišča. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je kazenska sodba postala pravnomočna pred kasnejšimi odločbami zaplembene komisije in so te zato brezpredmetne.

6. Zoper sklep sodišča druge stopnje prva nasprotna udeleženca vlagata revizijo.

7. Prva nasprotna udeleženka predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodni odločbi spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni izpodbijala, da je bil postopek zaplembe začet na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Mariboru, saj že ves čas zatrjuje, da je do podržavljenja prišlo ex lege po Odloku Avnoj-a z dne 6. 2. 1945. Opozarja, da je povsem nepomembno kakšne narodnosti je bila V. A., saj je bil dr. F. A. ob zaplembi edini lastnik premoženja, katerega vrnitev se v tem postopku zahteva. Navaja, da je napačen sklep sodišča druge stopnje, da iz listin izhaja, da je bila zaplemba opravljena na podlagi kazenske sodbe in navaja listine, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da temu ni tako. Meni, da je zmotna odločitev obeh sodišč, da je predlog za vrnitev odvzetega premoženja utemeljen na podlagi ZIKS. Poudarja, da kasnejše odločbe Okrajnih zaplembenih komisij niso akt o podržavljenju, temveč so le ugotovitvene odločbe, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki so z zakonom določena kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Poudarja, da je bilo podržavljenje na podlagi Odloka povsem neodvisno od morebitnega kazenskega postopka, ne glede na dejstvo, da so sodišča zaplembene spise in odločbe pridruževale in vključevale v kazenski postopek. Zato meni, da so predlagatelji ubrali napačno pravno pot in bi morali vrnitev zaplenjenega premoženja zahtevati v upravnem postopku na podlagi določb ZDen.

8. Drugi udeleženec pa v reviziji predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da so predlagatelji upravičeni za vrnitev premoženja po Odloku AVNOJ-a, za kar pa ni podana sodna pristojnost. Najprej navaja, da izpiski iz matičnih registrov še ne izkazujejo pravnega nasledstva, saj se dejstvo, kdo je pravni naslednik po zapustniku, ugotovi s sklepom o dedovanju. Opozarja, da je na to opozoril tudi v pritožbi, da pa sodišče druge stopnje na njegovo pritožbeno navedbo ni odgovorilo. Poudarja, da iz datumskega prikaza začetka veljavnosti Odloka AVNOJ-a in izdanih odločb v obravnavanem primeru jasno izhaja, da se je zaplembeni postopek premoženja F. in V. A. pričel v času, ko je že bil v veljavi Odlok AVNOJ-a. Tudi drugi nasprotni udeleženec zato meni, da je do prehoda premoženja na državo prešlo na podlagi samega zakonskega predpisa in so bili vsi nadaljnji akti namenjeni le temu, da se že izveden prehod v državno last še javno publicira.

9. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagateljem, ki so nanjo odgovorili. Navajajo razloge, ki govorijo v prid odločitvi sodišča prve in druge stopnje, da je bila temelj podržavljenja v konkretni zadevi kazenska sodba Vojaškega sodišča mesta Maribor z dne 17. 8. 1945, ki je bila kasneje razveljavljena. Opozarjajo, da dr. A. premoženje ne bi smelo biti odvzeto po Odloku, ker je bil poročen s češko državljanko, po obveznem tolmačenju 2. točke 1. člena Odloka pa se premoženje ni smelo odvzeti osebam nemškega porekla, ki so bili v zakonski zvezi z osebo južnoslovanske, židovske, slovaške, rusinske, madžarske, romunske ali kake druge priznane narodnosti. Poudarjajo, da želi zakoniti zastopnik Republike Slovenije ustvariti neenakost med strankami in to zgolj zaradi uveljavljanja trenutnega interesa.

10. Vrhovno sodišče o zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom II Ips 287/2010 reviziji zavrnilo in se pri tem sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi št. Up-969/08. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije nesprejemljiva odločitev, ki bi utegnila privesti do posledice, da bi bilo predlagateljem zaradi morebitne odločitve o zavrnitvi predloga, sprejete po poteku prekluzivnega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov iz prvega odstavka 64. člena ZDen, onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev spornega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je namen ureditve po ZDen in ZIKS poprava krivic in je tudi vrnitev podržavljenega premoženja v svojem bistvu enotna, četudi je urejena v različnih zakonih. Zavzelo je stališče, da bi bilo zaostrovanje standardov in postavljanje zahtev po še večji natančnosti pri ugotavljanju pravnih podlag podržavljanja od te, ki sta jo v tem postopku izpričali sodišči prve in druge stopnje, v nasprotju s ciljem poprave krivic, ki ga zasledujeta tako ZDen kot ZIKS. Tako je odločilo, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je za sporno premoženje odločilna sodba vojaškega sodišča in je zato pravilna odločitev, da lahko predlagatelji zahtevajo vrnitev premoženja na podlagi 145., 145. a in 145. b člena ZIKS. Res je pomotoma navedlo tudi, da so se tudi v tej zadevi lahko predlagatelji zanesli na zemljiškoknjižne podatke o kazenski sodbi kot podlagi za zaplembo oziroma podržavljenje premoženja pravnega prednika, vendar je štelo, da to dejstvo ni pravno pomembno.

11. Zoper takšno odločitev sta prva nasprotna udeleženca vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. Up-544/11 njunima pritožbama ugodilo in je sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi je navedlo, da je iz nosilnih razlogov odločbe št. Up-969/08, na katero se je Vrhovno sodišče sklicevalo v svoji odločbi, jasno razvidno, da so bila za presojo Ustavnega sodišča v navedeni zadevi odločilna predvsem naslednja dejstva oziroma okoliščine: da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, da je ta rok v času odločanja sodišč že potekel in da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Navedlo je, da iz sklepa Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče ta bistvena dejstva upoštevalo.

12. Reviziji sta utemeljeni.

13. V odločbi št. Up-544/11 je Ustavno sodišče obrazložilo, da ima odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme v konkretnem ustavnosodnem postopku zaradi zavezujoče narave razlage, s katero Ustavno sodišče napolnjuje vsebino posameznih ustavnih določb, zlasti tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine, naravo precedensa. Vrhovno sodišče je tako ob ponovnem odločanju o revizijah upoštevalo stališče Ustavnega sodišča, da ni bilo pravilno izhodišče Vrhovnega sodišča ob prvem odločanju, da ni pomembno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi odločb, izdanih v skladu z odloki AVNOJ-a. Ustavno sodišče je namreč poudarilo, da je to dejstvo pomembno, da pa je v zadevi Up-969/08 izjemoma odločilo drugače, ker so se predlagatelji zanesli na (kot se je kasneje izkazalo napačen) vpis v zemljiški knjigi o zaplembi premoženja na podlagi kazenske sodbe in so zato začeli napačen postopek za vrnitev premoženja po določbah ZIKS, vendar še v roku iz 64. člena ZDen.

14. Vrhovno sodišče je tako v ponovljenem postopku upoštevalo, da je za odločitev o tem, ali je predlog za vrnitev po vojni podržavljenega premoženja utemeljen po določbah ZIKS, pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno, to pa je razvidno iz vpisa v zemljiško knjigo in zaplembene odločbe(2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zaplembeni postopek končan z odločbo Zp 6/45 z dne 22. 9. 1946, s katero je sodišče odločilo, da se premoženje, katerega vrnitev v tem postopku zahtevajo predlagatelji, prenese v državno last na podlagi pravnomočnih zaplembenih odločb okrajne zaplembene komisije v Šmarju pri Jelšah opr. št. 56/46 in 116/45, obe z dne 3.9.1945, ki sta temeljili na 1 in 2 Odloku AVNOJ-a. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je bilo dr. F. A. kot osebi nemške narodnosti že vse premoženje zaplenjeno z navedenima odločbama okrajne zaplembene komisije, da torej na območju sodišča Šmarje pri Jelšah nima nobenega premoženja več in se zato zaplemba na podlagi sodbe vojaškega sodišča v Mariboru opr. št. 484/45 ne more izvršiti. Odločbi okrajne zaplembene komisije v Šmarju pri Jelšah z dne 3. 9. 1945 opr. št. 56/46 in 116/45 sta tudi v zemljiški knjigi navedeni kot podlaga za prenos lastninske pravice na državo, kar pomeni, da predlagatelji v obravnavanem primeru niso bili „zavedeni“ z vpisom v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče glede na navedbe predlagateljev v odgovoru na reviziji še dodaja, da v tem postopku nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembena komisija pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabila Odloke AVNOJ-a ali ne(3).

15. V obravnavani zadevi torej ni okoliščin, ki bi utemeljevale odločitev, da je treba predlagateljem izjemoma omogočiti vrnitev premoženja po določbah ZDen kljub poteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Tako je materialnopravno pravilna odločitev, da ni utemeljen predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb 145. člena ZIKS. Vrhovno sodišče je tako revizijama ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je predlog zavrnilo.

16. Ker je sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odločilo le o utemeljenosti predloga, ni odločalo o stroških postopka. Zaradi odločitve Vrhovnega sodišča je zato treba strankam dati možnost, da podajo zahteve za povrnitev stroškov tudi v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje, nato pa bo sodišče prve stopnje o vseh stroških postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (sedmi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): V sklepu sodišč prve in druge stopnje je kot prva nasprotna udeleženka navedena Republika Slovenija, kot druga nasprotna udeleženka pa Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo. Ker gre za isto pravno osebo je Vrhovno sodišče v uvodu Republiko Slovenijo med nasprotnimi udeleženci navedlo le enkrat, zaradi česar se je spremenilo oštevilčenje drugih nasprotnih udeležencev.

Op. št. (2): Glej odločbe VS RS opr. št. II Ips 63/2010, II Ips 299/2010. Op. št. (3): Glej odločbo VS RS opr. št. II Ips 126/2010.