Jedro

Opis kaznivega dejanja ni predpisana sestavina sodbe, s katero se prekliče pogojna obsodba.

V rednem postopku se sicer na podlagi 438.čl. ZKP pod določenimi pogoji lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, to pa ne velja v posebnem postopku za preklic pogojne obsodbe.

V tem postopku ni predpisan rok za pripravo obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev

Z izpodbijano pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te sodbe, je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, ki jo je izreklo obs. D.G. s sodbo z dne 5.3.1996 zaradi kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ in mu izreklo kazen 6 mesecev zapora, ker ni izpolnil posebnega pogoja, da v petih mesecih po pravnomočnosti pogojne obsodbe plača zakoniti zastopnici oškodovanca zaostalo preživnino in redno plačuje bodoče preživninske obroke.

Zagovornik obsojenca je zoper to sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1., 3. in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitev 2. odstavka 5. člena, 3. in 4. odstavka 12. člena, 14. člena in 4. odstavka 506. člena istega zakona. Navaja, da izpodbijana sodba obsojencu ni dokazala "zakonite dolžnosti in višine preživninske obveznosti", zaradi česar naj bi bil kršen kazenski zakon. O preklicu je odločal sodnik posameznik, čeprav bi moral po določbi 3. odstavka 506. člena ZKP odločiti senat. Narok je bil opravljen brez navzočnosti oškodovanke. Sodba ne navaja, da obsojenec nima rednih dohodkov in ne pojasni, zakaj mu kljub temu ni bil določen nov rok za izpolnitev obveznosti. Ni jasno, zakaj sodba trdi, da obsojenec namerno zapostavlja oškodovanca, ker nima njegovega priimka, da je zlorabil zaupanje sodišča, da bi moral razumeti smisel pogojne obsodbe in da ga je sodišče oprostilo plačila preživnine. Obsojencu ni bilo omogočeno, da se brani, ni imel časa in možnosti za pripravo obrambe zoper pisne vloge zakonite zastopnice oškodovanca in, da se izvedejo dokazi v njegovo korist, zlasti njeno zaslišanje. Preklic pogojne obsodbe je predlagala iz maščevalnosti in je celo zavrnila prejem delnega plačila obsojenčevih obveznosti. Ker mu je grozil preklic pogojne obsodbe, bi ga moralo sodišče poučiti, da mu lahko na stroške sodišča postavi zagovornika. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu določi nov rok za izpolnitev obveznosti ali pa naj se sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo odločitev.

Predlaga tudi, da se izvršitev sodbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpodbijana sodba vsebuje vse predpisane sestavine, navedba znakov kaznivega dejanja pa ni predpisana. Tudi bistvene kršitve in druge kršitve določb kazenskega postopka niso bile storjene.

Zahteva zagovornika obs. D.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 4. odstavka 506. člena ZKP v postopku za preklic pogojne obsodbe sodišče izda sodbo, s katero prekliče pogojno obsodbo in kazen izreče. Opis kaznivega dejanja ni predpisana sestavina sodbe, s katero se prekliče pogojna obsodba, zlasti pa je zmotno stališče zahteve, da je treba tudi v tem postopku dokazovati kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila pogojno obsodba izrečena.

Zmotno je tudi mnenje v zahtevi, da o preklicu pogojne obsodbe za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča odloča senat. Po določbi točke 3.d) v 1. odstavku 25. člena ZKP v takšnem primeru odloča sodnik posameznik okrajnega sodišča. Po določbah 3. odstavka 506. člena ZKP, se o naroku za preklic pogojne obsodbe obvesti tudi oškodovanca, vendar pa se narok lahko opravi, čeprav oškodovanec, ki je bil obveščen, na narok ni prišel. Iz povratnice v prilogi l. št. 18 izhaja, da je zakonita zastopnica oškodovanca dne 21.8.1997 prejela vabilo na narok, izostanek na njem pa je še pred narokom pisno opravičila zaradi bolezni. Torej so obstajali zakoniti pogoji, da se narok opravi v njeni nenavzočnosti.

Na 3. in 4. strani izpodbijane sodbe je obrazloženo stališče sodišča do zagovora, da obsojenec ni mogel izpolniti svojih preživninskih obveznosti, ker ni imel sredstev in tudi, zakaj se odločilo za preklic pogojne obsodbe. Posebno navajanje razlogov, zakaj se ni odločilo za drugo možnost po 3. odstavku 506. člena ZKP, ni predpisano in ne gre za pomanjkljivost sodbe, zlasti ne v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot se trdi v zahtevi.

Za takšno kršitev zakona tudi ne gre v zvezi z očitkom sodbi, da razlogi o nekaterih okoliščinah (da je obsojenec zapostavljal oškodovanca, da je zlorabil zaupanje sodišča, da ni razumel pomena pogojne obsodbe) niso razumljivi. Obrazložitev o teh okoliščinah je povsem jasna in razumljiva.

Res pa je na 4. strani sodbe zmotno napisano, da je sodišče oprostilo obsojenca plačila "preživnine". Gre za očitno pomoto, namesto te besede bi morala biti beseda "povprečnine", kar je povsem jasno, saj je ta pomota v delu obrazložitve sodbe o stroških in se neposredno sklicuje in opira na 4. odstavek 95. člena ZKP, ki govori o oprostitvi povrnitve stroškov postopka.

Ni točna trditev zahteve, da je bila obsojencu onemogočena obramba. Iz zapisnika o naroku za preklic pogojne obsodbe izhaja, da je bil obs. D.G. poučen o vsebini predloga za preklic, ki je bil tudi prebran, da je bil poučen o postopku za preklic pogojne obsodbe in o pravici do zagovornika, ki se ji je odrekel. Podal je zagovor, v katerem je potrdil bistvene okoliščine v predlogu zakonite zastopnice oškodovanca za preklic pogojne obsodbe. Trditev v zahtevi, da se obsojenec ni mogel izjaviti o navedbah v predlogu za preklic, zato ni točna. Kasnejše pisne vloge zakonite zastopnice oškodovanca le ponavljajo vsebino predloga za preklic in je zagovor odgovoril tudi na vse te vloge.

V rednem postopku se sicer na podlagi 438. člena ZKP pod določenimi pogoji lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, to pa ne velja v posebnem postopku za preklic pogojne obsodbe, zato sodišče ni prekršilo določb 3. odstavka 12. člena in 14. člena ZKP, ko obsojencu ni postavilo zagovornika.

V tem postopku ni predpisan rok za pripravo obrambe, ki bi moral poteči od vročitve vabila do naroka, zato ni bil kršen noben zakoniti rok, zahteva pa ne pove, katerih dokazov v korist obsojenca ni mogel priskrbeti zaradi morebiti prekratkega časa od prejema vabila do naroka.

Motivi predlagateljice za preklic pogojne obsodbe, ki bi jih obsojenec želel razčistiti z neposrednim zaslišanjem, za odločitev niso pomembni, pomenijo pa uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Zmotno je tudi stališče v zahtevi, da bi moralo sodišče določiti obsojencu nov rok za izpolnitev obveznosti. Po določbah 3. odstavka 506. člena ZKP je lahko sodišče potem, ko je ugotovilo, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s pogojno obsodbo, bodisi preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo kazen, kar je storilo, ali mu določilo nov rok za izpolnitev obveznosti, ali pa odpravilo ta pogoj. Sodišče se odloči za ustrezno zakonito možnost glede na okoliščine in razloge, zaradi katerih obveznost ni bila izpolnjena. Katerakoli od teh odločitev je zakonita, zato sodišče s svojo odločitvijo ni prekršilo zakona.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti glede na svojo vsebino, ni bila utemeljena, se Vrhovno sodišče ni odločilo, da se izvršitev izpodbijane sodbe prekine.