Jedro

Skupni lastniki lahko s stvarjo v skupni lastnini razplagajo le skupno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za neprimerno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga je izdalo šest od skupno šestnajstih skupnih lastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom Dn 262547/2015 z dne 6.1.2016 je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica odločila, da ni dovoljen vpis lastninske pravice pri nepremičninah, navedenih v uvodu tega sklepa, na podlagi Prodajne pogodbe z dne 16.11.2004, potrjene z notarskim zapisom opr. št. SV 2. Zemljiškoknjižna sodnica je z izpodbijanim sklepom zavrnila ugovor predlagateljice in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice.

2. Predlagateljica v pritožbi očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila prodajna pogodba sklenjena v času, ko večina sedaj vpisanih skupnih lastnikov še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče je pregledalo zadevo Dn 42449/2013, saj je to zapisalo v obrazložitvi sklepa in ugotovilo, da je bilo v tisti zadevi predlogu predlagateljice glede istih nepremičnin ugodeno in vpis lastninske pravice na njeno ime dovoljen. Sodišče ni razlogovalo, da bi morali zemljiškoknjižno dovolilo podati vsi skupni lastniki skupaj in da gre v primeru samostojnega razpolaganja s strani le nekaterih izmed skupnih lastnikov za razpolaganje razpolagalno nesposobne osebe. Navaja, zakaj je bila vložena izbrisna tožba v zadevi P 6/2015 pri Okrajnem sodišču na Jesenicah in postopanje sodišča v zadevi RZ 7/2014 Okrajnega sodišča v Ljutomeru. Po mnenju pritožnice je bistveno, da je predlagateljica kot že rečeno že bila vknjižena kot skupna lastnica na podlagi prodajne pogodbe z dne 30.3.2005 in je pričakovala, da obstaja enotna sodna praksa tudi za nadaljnje zemljiškoknjižne vpise. Pod temi pogoji je sklenila sodno poravnavo v zadevi opr. št. P 6/2015. Izpodbijana odločitev po mnenju pritožnice odstopa od enotne sodne prakse. Neutemeljeno je razlogovanje, da prodajno pogodbo sklenejo vsi skupni lastniki, saj večina od njih v času sklenitve pogodbe ni bila lastnik, kot izhaja iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, ki naj sodišče vpogleda. Vsi sedanji skupni lastniki so se vpisali brez zemljiškoknjižnih dovolil vseh skupnih lastnikov, kar se lahko ugotovi po pregledu zemljiškoknjih sklepov. Sodišče bi moralo, če se je odločilo za odstop od uveljavljene sodne prakse, razloge za to posebej obrazložiti, pa jih ni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni sporno, da sta nepremičnini, glede katerih se predlaga vpis, v skupni lastnini, vknjiženi v korist šestnajstih skupnih lastnikov, torej z nedoločenimi deleži. Prav tako ni sporno, da se vpis predlaga na podlagi prodajne pogodbe, ki so jo sklenili predlagateljica kot kupec in prodajalci F.M., K.V., V.M., P.G., J.B. in D.J., kot šesterica izmed vseh skupnih lastnikov omenjenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je glede na te okoliščine pravilno pojasnilo, da skupni lastniki s stvarjo v skupni lastnini lahko razpolagajo le skupno ali z drugimi besedami, da posamezni od skupnih lastnikov (v konkretnem primeru torej šest od skupno šestnajstih) s svojim nedoločenim delom samostojno ne morejo razpolagati. Kadar gre za skupno lastnino več oseb, pripada lastninska pravica na nerazdeljeni stvari vsem skupaj (glej 72. člen Stvarnopravnega zakonika, tretji odstavek 15. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo za neprimerno tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki so ga izdali posamezni skupni lastniki in v njem kot prodajalci dovolili vknjižbo spremembe posameznega imetnika pri skupni lastnini, tako da bo namesto njihovega imena vpisana predlagateljica kot kupec.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da spremembe pri skupnih lastnikih, do katerih je potrditvah predlagateljice v preteklosti prihajalo pri uvodoma navedenih nepremičninah, same zase ne morejo biti argument, s katerim bi predlagateljica dosegla drugačno odločitev v zdaj obravnavani zadevi. Pritožnica pri tem ne zatrjuje niti ne izkaže, da bi bile predhodne odločitve predmet preizkusa v pritožbenem postopku. Da naj bi sporna odločitev tudi širše gledano predstavljala odstop od enotne sodne prakse slovenskih sodišč, je pavšalen očitek. Pritožbeno sodišče je v drugi primerljivi zadevi zavzelo enako stališče kot v konkretnem primeru – glej VSK sklep CDn 229/2015 z dne 29. 9. 2015. 6. Ostale pritožbene navedbe so ob zgoraj navedenem pravno nepomembne in nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).