Jedro

Tiste terjatve za vrnitev preplačila (ki je nastalo, ker so bili zneski invalidske pokojnine izplačani brez pravnega temelja), ki so bile na dan vročitve odločbe o ugotovitvi preplačila starejše od treh let, so zastarale.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi odločba tožene stranke, št. ... z dne 14. 9. 2009, v odločbi št. ... z dne 22. 6. 2009 pa se datum 1. 11. 2005 nadomesti z datumom 5. 11. 2005, znesek 5.714,00 EUR pa se nadomesti z zneskom 5.689,50 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (2. točka izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2009 in št. ... z dne 14. 9. 2009 (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče neutemeljeno daje moč odločbi tožene stranke z dne 8. 7. 2008 in odločitev o zavrnitvi zahtevka obrazloži z navedbo, da je odločba tožene stranke z dne 8. 7. 2008 (ki je res dokončna, ker tožnik ni pravočasno poiskal strokovno pomoč), pravilna. Navedena odločba je za tožnika zavajajoča in nepreverljiva, vsekakor pa nepopolna. Končno ta odločba navaja le, da se že izplačani zneski invalidske pokojnine poračunajo. To pa pomeni, da ni podlage, da tožena stranka zahteva vrnitev že izplačanih zneskov. Tožena stranka bi kvečjemu lahko poračunala izplačano ob naslednjih morebitnih izplačilih, ne pa, da zahteva vrnitev denarja in to kar s pomočjo države. Sodišče prve stopnje bi odločbo z dne 8. 7. 2008 kot podlago za svojo odločitev lahko upoštevalo le v kolikor bi tožena stranka v tej odločbi določila konkretni denarni znesek ter rok vrnitve. Le odločba z vsemi temi sestavinami bi bila poštena, razumljiva in zakonita, brez teh sestavin pa to nedvomno ni. Po besedni razlagi 2. odstavka izreka odločbe z dne 8. 7. 2008 je jasno, da če že gre toženi stranki pravica, da od tožnika zahteva vrnitev, kar mu je dala na račun invalidske pokojnine, ji ne gre pravica, da zahteva vrnitev tega, kar mu je dala na račun „razlike“ (62,93 EUR) in na račun „letnega dopusta“ (589,73 EUR). Za vrnitev tega zneska tožena stranka nima nobene podlage, zato bi sodišče vsaj v tem delu moralo napadeni odločbi odpraviti. Zato, ker v odločbi z dne 8. 7. 2008 tudi ni zapisane višine denarja – zneska, ki bi ga moral tožnik vrniti toženi stranki, tudi ni podlage, da sodišče odloči, da ima tožena stranka temelj, da od tožnika uveljavlja vrnitev tudi tistega, kar je bilo dano pred 22. 6. 2006 z navajanjem, da je zastaranje vezano na veljavnost odločbe z dne 8. 7. 2008. Pritožba tudi meni, da bi sodišče moralo uporabiti 191. člena ZOR (očitno gre za OZ), kjer je določeno, da tisti, ki nekaj plača, čeprav ve, da ni dolžan plačati, tega ni upravičen zahtevati nazaj. V spisu namreč niso izkazani razlogi, po katerih bi tožena stranka zneske lahko zahtevala nazaj. Obstoja teh razlogov sploh ne zatrjuje ne v upravnem postopku, niti v predmetnem sporu. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, tudi stroškovno. Podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri odločitvi tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na vprašanje zastaranja.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 6. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da je bilo na podlagi odločbe OE ..., št. ... z dne 8. 7. 2008 ugotovljeno, da je dajatev, invalidska pokojnina, letni dodatek in 150. b člen ZPIZ-1 (očitno gre za razliko v zvezi z uskladitvijo po 150. b členu ZPIZ-1) v obdobju od 1. 11. 2005 do 31. 7. 2008 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 5.714,00 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da izplačani znesek povrne toženi stranki v roku 12 mesecev od prejema prvostopenjske odločbe. Po poteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v prvem odstavku 275. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V 3. odstavku je nadalje določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. OZ v 1. odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežne koristi. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Prav za takšno stanje gre tudi v sporni zadevi. Z dokončno in pravnomočno odločbo opr. št. ... z dne 8. 7. 2008 je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do izplačila sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 11. 1999 dalje ter da se že izplačani zneski invalidske pokojnine poračunajo. To pa pomeni, da za vsa izplačila, ki so bila izvršena v času od 1. 11. 1999 dalje, ni obstajala pravna podlaga, kar pomeni, da vsa izplačila, ki jih je tožnik prejel v času od 1. 11. 1999, so mu bila izplačana brez pravne podlage. Ker gre za pravnomočno odločbo, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti in zakonitosti omenjene odločbe za rešitev sporne zadeve pravno irelevantno. Sodišče namreč nima nobene pravne podlage, da bi ponovno presojalo pravilnost in zakonitost omenjene odločbe, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker so bili zneski tožniku izplačani brez pravnega temelja, je na strani tožnika prišlo do obogatitve na račun tožene stranke. Zato je verzijski zahtevek, ki ga je postavila tožena stranka, utemeljen in ji je tožnik preplačilo dolžan vrniti. Pri tem za odločitev ni bistveno, da z odločbo z dne 8. 7. 2008 ni bil določen znesek, kajti z navedeno odločbo je bilo zgolj odločeno o sami pravici do izplačila sorazmernega dela pokojnine za čas od 1. 11. 1999 dalje. Konkretni zneski pa so bili predmet odločb tožene stranke, ki jih je izdala na podlagi 3. odstavka 275. člena ZPIZ-1. Skladno z navedeno določbo, ki je bila že citirana, namreč tožena stranka določi znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da z odločbo z dne 8. 7. 2008 ni bilo odločeno o pravici do letnega dodatka in zneskov uskladitve po 150. b členu ZPIZ-1. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2004 priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 10. 1998 dalje. Z navedeno odločbo ni bilo posebej odločeno o letnem dodatku, niti o morebitnih kasnejših zneskih uskladitve omenjene pokojnine. Ker je bilo z odločbo z dne 8. 7. 2008 odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila sorazmernega dela invalidske pokojnine, to pomeni, da tudi ni upravičen do letnega dodatka, niti do uskladitve te pokojnine, kajti ti zneski so bili tožniku izplačani kot uživalcu sorazmernega dela invalidske pokojnine. V zadevi tudi ne gre za stanje po 191. členu OZ, saj se navedena določba nanaša na kondikcijske, ne pa na verzijske zahtevke. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi Psp 180/2010 z dne 23. 6. 2010. Glede vprašanja zastaranja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka najprej z odločbo z dne 21. 10. 2008 odločila, da je preplačilo nastalo v obdobju od 1. 11. 1999 do 31. 7. 2008 in sicer v znesku 15.545,58 EUR. Glede na vloženo pritožbo, kjer je tožnik uveljavljal zastaranje, je tožena stranka navedeno odločbo razveljavila ter zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Z novo odločbo z dne 22. 6. 2009 je tožena stranka upoštevala, da je bila odločba št. ... z dne 21. 10. 2008 vročena zavarovancu 5. 11. 2008 in da so zneski invalidske pokojnine in letnega dodatka v obdobju od 1. 11. 1999 do 30. 10. 2005 zastarali. V tem primeru pa je tožena stranka in posledično tudi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi tožene stranke, ki očitno med strankama tudi ni sporna, da je bila dokončna odločba z dne 21. 10. 2008 tožniku vročena 5. 11. 2008, so torej zastarali zneski, ki so bili dne 5. 11. 2008 starejši od treh let. Tako je že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 206/2009 z dne 25. 1. 2011 poudarilo, da je odgovor na vprašanje, katere terjatve so zastarale, odvisen od tega, kdaj se šteje, da je tožena stranka od tožnika terjala vrnitev (izpolnitev obveznosti). Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Vrhovno sodišče je pri tem kot odločilen datum vzelo datum, ko je bila odločba, s katero je tožena stranka od zavarovanca zahtevala izpolnitev obveznosti, zavarovancu vročena. To pomeni, da so zastarale vse terjatve, ki so bile na dan vročitve odločbe zavarovancu starejše od treh let. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi zaradi pravilne uporabe materialnega prava ugodilo. Odpravilo je dokončno odločbo tožene stranke z dne 19. 4. 2009. V prvostopenjski odločbi z dne 22. 6. 2009 pa je datum 1. 11. 2005 nadomestilo z datumom 5. 11. 2005, znesek 5.714,00 EUR pa je znižalo za zneske pokojnine, ki so bili izplačani tožniku v času od 1. 11. 2005 do 5. 11. 2005 (za 24,50 EUR), tako, da je tožnik dolžan toženi stranki vrniti znesek 5.684,50 EUR. V ostalem ostane prvostopenjska odločba tožene stranke nespremenjena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v nespremenjenem delu (2. točka izreka sodbe), ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je namreč pred sodiščem prve stopnje uspel z relativno majhnim delom svojega zahtevka (3. odstavek 154. člena ZPP). Iz istih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP tudi odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.