Up-389/02 - 10

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 142/2001 z dne 9. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 841/99 z dne 16. 3. 2001 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 109/98 z dne 15. 4. 1999 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo ustavnega pritožnika zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov delodajalca o tem, da se pritožniku kot invalidu III. kategorije zagotovi ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu in mu posledično preneha delovno razmerje pri toženi stranki, ter o zavrnitvi zahtevkov za reintegracijo in reparacijo. Sodišča so štela, da delodajalec za pritožnika ni imel na voljo ustreznega delovnega mesta, delovno mesto pri drugem delodajalcu pa je ustrezno. Skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ) lahko delodajalec invalidu s preostalo delovno zmožnostjo, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni dela, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti, v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje zagotovi ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper sodbi obeh nižjih sodišč, ki sta odločili v zadevi, vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitvi 49. in 66. člena Ustave. Ob tem navaja, da se pri novem delodajalcu počuti kot na prisilnem delu. Meni tudi, da so sodišča nepravilno uporabila predpise, ko so pravo razlagala tako, da je delodajalec pritožniku zakonito zagotovil delo pri drugem delodajalcu, kljub temu, da iz mnenja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje to ne izhaja.

3.Nasprotuje tudi zaključku sodišč o ustreznosti pritožnikovega novega delovnega mesta in meni, da je to dosti bolj nevarno. Meni tudi, da je odločitev sodišč pristranska in v korist delodajalcu, s čimer naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. S trditvijo, da je sodna praksa v enakih primerih drugačna, kar izkazuje s predložitvijo sklepa Višjega in socialnega sodišča v zadevi št. Pdp 1197/99, uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Meni, da je Vrhovno sodišče, ki ni upoštevalo vsebine revizije, kršilo tudi 25. člen Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo po Odvetniški tarifi.

B.

4.Z navedbami, da so sodišča nepravilno uporabila zakonske predpise in napačno štela, da je bilo novo delovno mesto za pritožnika ustrezno, očita pritožnik sodiščem zmotno uporabo materialnega prava oziroma nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. Z očitki takšne narave pa pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika s sprejeto odločitvijo namreč ne more utemeljiti pritožnikovih očitkov o kršitvah 49. in 66. člena Ustave. Očitno pa je tudi, da si pritožnik zmotno razlaga vsebino ustavne pravice iz četrtega odstavka 49. člena Ustave o prepovedi prisilnega dela, ko meni, da bi bilo opravljanje dela pri drugem delodajalcu mogoče šteti za prisilno delo.

6.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o kršitvi 23. člena Ustave. Zgolj to, da sodišče v sporu odloči v korist ene stranke, še ne pomeni, da je odločalo pristransko.

7.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil pritožnikov očitek o odstopu od enotne sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je namreč lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnik s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča ne more očitati odstopa od sodne prakse Vrhovnemu sodišču. Poleg tega iz predloženega sklepa Višjega sodišča izhaja, da sploh ne gre za podobna primera. V primeru, na katerega se sklicuje pritožnik, je delavec uveljavljal nezakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ker naj bi prvi delodajalec zanj imel ustrezno delovno mesto, česar pa pritožnik ne uveljavlja.

8.V zvezi z očitkom pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe, je treba pritožniku najprej pojasniti, da bi bil ta očitek lahko relevanten z vidika 22. in ne 25. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik. Pravico stranke, da se revizijsko sodišče opredeli do bistvenih navedb revizije, zagotavlja namreč ta določba Ustave. Vendar pa je tudi ta pritožnikov očitek neutemeljen, saj zgolj s povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami pritožnik ne more utemeljiti kršitve te ustavne pravice.

9.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

10.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan