Jedro

Tožeči stranki ni bilo treba dokazati, da so bila dela potrjena s strani tožene stranke, pač pa le, da jih je tožena stranka naročila in da jih je tožeča stranka opravila. Potrditev tožene stranke bi zgolj olajšala dokazovanje oprave teh del. Trditve tožeče stranke pa so bile tudi dovolj konkretizirane, da bi jim tožena stranka lahko konkretizirano ugovarjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 11. 2019 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 935,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožečo stranko pa obveže na povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nad toženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ... z dne 4. 2. 2020 začel stečajni postopek, ker ima za posledico prekinitev pravdnega postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa so bila pred prekinitvijo opravljena vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku, prekinitev ni vplivala na odločanje pritožbenega sodišča (drugi odstavek 207. člena ZPP).

6. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek 454. člena ZPP).

8. Po prvem odstavku 214. člena ZPP ni treba dokazovati priznanih dejstev, po drugem odstavku istega člena pa se kot priznana štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni (dovolj) konkretizirano prerekala trditev tožeče stranke. Ob tem, da je tožena stranka poslovno sodelovanje s tožečo stranko priznala, za prerekanje konkretiziranih trditev tožeče stranke o vsebini pogodbenega razmerja med strankama, po katerem je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve čiščenja poslovnih prostorov tožene stranke, spremembah tega razmerja z aneksom, ki je spremenil čas trajanja v nedoločen čas in določil pavšal v višini 1.500,00 EUR mesečno, ter z ustnim dogovorom, s katerim se je spremenil (le) način obračunavanja storitve, tj. namesto pavšala, obračun po urah z urno postavko 13,00 EUR, pri čemer se upošteva tudi vožnja, zgolj ugovarjanje, da predložena pogodba in aneks nista podpisana, ne zadostuje. Tožena stranka pri tem namreč ni navedla niti tega, v kakšnem pogodbenem razmerju s tožečo stranko pa potem je oz. je bila, če ne v tistem, kakršnega je zatrjevala tožeča stranka.

10. Sklicevanje, da tožeča stranka sedaj zatrjuje drugačen dogovor o plačilu storitev čiščenja, pa že na trditveni ravni ne utemeljuje zaključka, da bi šlo pri vtoževanih storitvah za druge storitve, kot pa so bile predmet prej navedene pogodbe in aneksa. Že iz te trditve namreč izhaja, da gre le za drugačen dogovor o plačilu (teh storitev).

11. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožene stranke o prenehanju najemne pogodbe za sporne poslovne prostore v okoliščinah konkretnega primera ne vplivajo na odločitev. Tožena stranka namreč ni trdila, da je bilo trajanje pogodbenega razmerja s pogodbo ali drugačnim dogovorom omejeno na trajanje najema. Nadaljnjih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je bilo temu kljub vsemu tako, pa tožena stranka tudi ni podala. Tudi te trditve tako že na trditveni ravni ne zadostujejo za zaključek, da bi bile storitve čiščenja spornih prostorov opravljene za koga drugega. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da za odločitev, kdo je storitve dolžan plačati, v prvi vrsti sicer ni odločilno to, komu so te koristile, pač pa to, kdo je opravo storitev naročil. 12. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni konkretizirano prerekala oprave storitev vključno z njihovo količino. Za prerekanje konkretiziranih trditev tožeče stranke, s katerimi je ta natančno pojasnila višino obračunanih ur dela, pri čemer je navedla koliko ur dela je bilo opravljenih v butiku, koliko v pisarnah, koliko ur je bilo obračunanih za vožnjo v L., koliko za pranje perila in kopalniških preprog, zgolj opozarjanje, da obračun ur in sporočila, ki jih je predložila tožeča stranka, niso podpisani s strani tožene stranke, ne zadošča, saj se slednje nanaša le na pomanjkanje potrditve s strani tožene stranke. Pri čemer pa tožeči stranki ni bilo treba dokazati, da so bila dela potrjena s strani tožene stranke, pač pa le, da jih je tožena stranka naročila in da jih je tožeča stranka opravila. Potrditev tožene stranke bi zgolj olajšala dokazovanje oprave teh del. Zgoraj navedene trditve tožeče stranke, pa so bile tudi dovolj konkretizirane, da bi jim tožena stranka lahko konkretizirano ugovarjala (npr., da ni bilo perila ali preprog, ki bi jih bilo treba oprati, da pisarn ali butika ni bilo treba čistiti, ali, da za to ni bilo potrebno toliko ur ipd.).

13. Tožeča stranka je pojasnila tudi obračun opravljenega dela, vključno z navedbo ur in zneskov. V takšnem primeru pa zgolj očitek, da je na računu pod opisom storitve navedeno „1 komplet“, kar ne ustreza niti pogodbi, niti aneksu, ne zadosti zahtevi po konkretiziranem prerekanju. Še posebej zato, ker se te navedbe tožeče stranke ujemajo z njenimi (neprerekanimi) navedbami glede dogovora o plačilu po urah. Tožena stranka pa tudi ni prerekala same zapadlosti.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da med strankama relevantno dejansko stanje ni sporno. Ker tožena stranka izvedbe naroka tudi ni zahtevala, pa je na podlagi določbe prvega odstavka 454. člena ZPP ravnalo pravilno, ko je brez razpisa naroka izdalo izpodbijano sodbo. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

15. Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) konkretizirano ne izpodbija.

16. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.