Jedro

Organ za BPP je v predmetni zadevi odločil na podlagi določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki ju je tudi pravilno uporabil. Pri presoji upravičenosti dodelitve BPP je kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (vsebinski pogoj), poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnika z dne 6. 1. 2016 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem, v kazenskem postopku zoper osumljeno A.A., zaradi kaznivega dejanja (v nadaljevanju KD) zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 328. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožnik je zaprosil za dodelitev redne BPP. Za uspešno dodelitev BPP morata biti kumulativno izpolnjena vsebinski (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP) in finančni kriterij (11. člen ZBPP). Na podlagi 60. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v primeru, če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon KD, za katerega se tožilec preganja po uradni dolžnosti, ali če spozna, da ni podlage za pregon, mora v roku 8 dni to sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da ima možnost, da v roku 8 dni od prejema tega obvestila sam začne kazenski pregon. Gre za dogodek, ki se je zgodil 27. 12. 2013, ko je voznica osebnega vozila vzvratno obračala na tožnikovemu zemljišču in trčila v jekleno verigo, ki se je odtrgala in zataknila za tožnikovo bundo ter jo strgala. Ko je voznica odpeljala, je tožnika veriga potegnila za vozilom in je padel ter se poškodoval. Voznica je s kraja nesreče odpeljala in tožniku ni nudila nobene pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja izjava osumljenke (voznice osebnega vozila), tožnika in mnenje izvedenca cestno-prometne stroke. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel ničesar novega, kar bi lahko vplivalo na zaključke Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Ker sta si izjavi tožnika in voznice vozila nasprotovali, je bil v zadevi postavljen izvedenec. Ta je potrdil potek dogodka, kot ga je navedla voznica. Očividcev nesreče pa ni bilo. Tožnik zgolj z navedbami, ki pa nasprotujejo izvedeniškemu mnenju, ne more uspeti v kazenskemu postopku. Glede na povedano, ni bilo verjetno pričakovati, da bi tožnik, kot subsidiarni tožilec, lahko uspel v kazenskem postopku in dokazal, da je voznica osebnega vozila, A.A., kriva očitanega KD. Tako v predmetni zadevi ni podan objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. V skladu z navedenim je organ za BPP zavrnil predmetno prošnjo tožnika za dodelitev BPP na podlagi 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP. Toženka zaradi neizpolnjevanja vsebinskega kriterija za dodelitev BPP ni presojala izpolnjevanja finančnega kriterija za dodelitev BPP.

2. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo in meni, da je bila njegova prošnja za dodelitev BPP neupravičeno zavrnjena. Tožnik je v prošnji za dodelitev BPP navedel, da se je 27. 12. 2013 v dopoldanskem času zgodila prometna nesreča. Voznica osebnega vozila je vzvratno obračala na njegovem zemljišču in trčila v jekleno verigo, ki se je odtrgala in se zataknila za tožnikovo bundo ter jo strgala. Ko je voznica odpeljala, ga je veriga potegnila za vozilom in je padel ter utrpel telesno poškodbo, voznica pa mu ni nudila nobene pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka spustila v presojo posameznih dokazov v zadevi. Tožnik se tudi ne strinja z mnenjem izvedenca, ki ga v tožbi povzema. Toženka v ocenjuje, da tožnik v postopku pred kazenskim sodiščem ne more uspeti glede na zbrano dokazno gradivo v zadevi, zato bi mu bilo nerazumno dodeliti BPP. Navaja določbi 11. člena in 24. člena ZBPP. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Prošnja za dodelitev BPP se zavrne, če je očitno (kar se tolmači restriktivno), da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Šele postopek sam bo oz. bi lahko zanesljivo pokazal, kakšne možnosti za uspeh je imel tožnik.

3. Po mnenju tožnika je imel v zadevi verjetne izglede za uspeh. V danem roku iz sklepa ODT v Kranju z dne 29. 12. 2015 je 11. 1. 2016 vložil predlog za izvedbo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenko A.A. v zvezi s storitvijo očitanih KD. O predlogu Okrajno sodišče v Kranju še ni odločilo. Osumljenka je sama priznala, da tožnika pri vzvratni vožnji ni videla, česar pa izvedenec ni upošteval in je neutemeljeno, brez podlage ocenil, da je tožnik stekel za vozilom in pri tem padel ter si poškodoval levo roko. Tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku in zaslišati izvedenca ter osumljenko. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Tožnik predlaga izdelavo novega izvedenskega mnenja. Odločitev toženke pa tudi pomeni poseg v tožnikove ustavne pravice: do pravičnega sojenja, do sodnega varstva in do enakopravnega obravnavanja vseh udeležencev v kazenskem postopku. Toženka je trditve tožnika zavrnila brez ustrezne dejanske in pravne podlage. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu dodeli zaprošeno BPP, toženki pa tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. V njej se je res sklicevala na ugotovitve ODT, vendar pa pri tem ne gre za presojo posameznih dokazov, marveč le za povzemanje podlage za opravo vsebinske presoje utemeljenosti prošnje tožnika za dodelitev BPP. Toženka je zgolj presojala ali so v zadevi podani vsebinski pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po oceni tožene stranke tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, saj zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Toženka se glede tožnikovih tožbenih ugovorov sklicuje na izvedensko mnenje v zadevi. V zadevi ni podan utemeljen sum storitve očitanih KD. Tožnik pa v tožbi ni navedel, na podlagi česa je podan dokazni standard, potreben za vložitev obtožnega akta. Pri tem pa ne gre za neupravičen poseg v pravico do sodnega varstva, saj se z zavrnitvijo prošnje prosilcu zgolj zavrne dodelitev brezplačnega odvetnika, kar na pravico do sodnega varstva oz. ustreznega pravnega sredstva ne vpliva. Tožnik ima še vedno možnost opraviti procesno dejanje, ki ga želi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi ugovarja, da toženka neutemeljeno navaja, da v obravnavani zadevi že na prvi pogled ni izpolnjen pogoj, na podlagi katerega bi lahko vsaj z določeno stopnjo verjetnosti bilo mogoče pričakovati pozitiven izid za tožnika. Toženka svojih trditev ne obrazloži, marveč se sklicuje le na izvedensko mnenje, ki pa je nepopolno. Tožnik v postopku tudi ni mogel sodelovati. Očita kršitev ustavnih pravic, ki jih navaja. Kazenski postopek še ni zaključen, tožnik pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev s postopkom ne bo mogel nadaljevati.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. Organ za BPP je v predmetni zadevi odločil na podlagi določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki ju je tudi pravilno uporabil. Pri presoji upravičenosti dodelitve BPP je kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (vsebinski pogoj), poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Tako mora biti za dodelitev BPP poleg finančnega pogoja izpolnjen tudi predhodno navedeni vsebinski pogoj.

9. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v predmetni zadevi prosil za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem, v kazenskem postopku zoper osumljeno A.A., zaradi očitanih KD. V izpodbijani odločbi je pristojni organ za BPP svojo presojo verjetnosti tožnikovega uspeha v predmetnem kazenskem postopku sprejel na podlagi ocene ODT, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljena A.A. storila naznanjeni KD. Tožnik v vlogi za dodelitev predmetne BPP ni navedel novih dejstev, iz katerih bi lahko izhajal utemeljen sum, da je voznica osebnega vozila A.A. storila očitani KD. Tudi po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz listin upravnega spisa in iz obrazložitve sklepa ODT v Kranju z dne 29. 12. 2015 o zavrženju kazenske ovadbe tožnika zoper osumljeno A.A. izhaja, da predmetna kazenska ovadba ni bila podkrepljena z dokazi. V zvezi z dogodkom 27. 12. 2013 sta si izjavi voznice osebnega vozila A.A. in tožnika kot poškodovanca nasprotovali, zato je bil v zadevi postavljen izvedenec cestno-prometne stroke, ki je bil zaprošen za izdelavo izvedeniškega mnenja. Iz njega izhajajo objektivni razlogi, zaradi katerih po mnenju citiranega izvedenca osumljenka ni storila očitani KD v predmetni kazenski ovadbi (po prvem odstavku 323. člena KZ-1 – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti in po 328. členu KZ-1 – zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči). Iz tega mnenja tudi izhaja, da je prišlo do odtrganja kabla (verige) na mestu snemljivega vpetja s kablom neposredno po končani vzvratni vožnji vozila osumljenke. Karabin je bil po dogodku ločen od kabla, ta pa po svoji dolžini ni bil pretrgan. Izvedenec je izključil možnost, da bi se kabel zataknil ob del osebnega vozila osumljenke in se odtrgal šele, ko se je ta z vozilom začela gibati naprej. Izključil je tudi možnost, da bi kabel zagrabil poškodovanca, saj vozilo kabla ni potegnilo. Oškodovanec je stal ob levem vpetju na koncu kabla in tako odtrgani kabel ni mogel priti v kontakt z njim. Glede na ugotovitve izvedenca je ODT v Kranju 29. 12. 2013 zavrglo kazensko ovadbo Policijske postaje Kranj z dne 14. 1. 2014. Osumljenka s svojim načinom vožnje ni kršila četrtega odstavka 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in tudi ni zadela v poškodovanca ter ga pri speljevanju osebnega vozila ni potegnila z vozilom za seboj in tudi ni zapustila poškodovanca na kraju dogodka. Na podlagi prvega odstavka 161. člena ZKP ODT zavrže ovadbo, če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje.

10. Glede na obrazložitev sklepa ODT v konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča ni podan utemeljen sum, da bi osumljena A.A. storila očitani KD. Izvedenec je izključil možnost, da bi se kabel zataknil ob del osebnega vozila osumljenke in se odtrgal šele, ko se je ta z vozilom začela gibati naprej. Izključil pa je tudi možnost, da bi kabel zagrabil poškodovanca, saj vozilo kabla ni potegnilo. V zadevi tudi po mnenju sodišča ni podana gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo v kazenskem postopku. Tudi po presoji sodišča ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec v kazenskem postopku zoper osumljeno A.A. zaradi očitanih KD tudi uspel. Toženka je zgolj presojala ali so v zadevi podani vsebinski pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Prošnja za dodelitev BPP pa se zavrne, če zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Glede na podatke upravnega spisa sodišče pritrjuje izpodbijani odločitvi organa za BPP, tožnik pa tudi v vlogi za dodelitev zaprošene BPP ni navedel nobenih konkretnih dokazov, ki bi ugotovitve organa za BPP lahko omajale. Tožnik v vlogi za dodelitev BPP po mnenju sodišča ni navedel ničesar novega, kar bi lahko vplivalo na zaključke ODT. Če pa ni izkazan niti utemeljen sum storitve KD, kazenskega postopka tudi po presoji sodišča ni smotrno voditi (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 505/2012). Po povedanem je organ za BPP utemeljeno sklepal, da tožnik v obravnavani zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh in je imel v prvem in tretjem odstavku 24. člena ZBPP podlago za zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP.

11. Tožnikov ugovor, da je toženka trditve tožnika zavrnila brez ustrezne dejanske in pravne podlage, ni utemeljen. Po presoji sodišča je organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zadostni meri navedel razloge, zaradi katerih ocenjuje, da v predmetni zadevi tožnik, kot subsidiarni tožilec, nima verjetnih izgledov za uspeh. Dejansko stanje je po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, sodišče pa se tudi strinja z dokazno oceno. Kot je to pravilno navedla že tožena stranka v danem primeru ni šlo za presojo posameznih dokazov, marveč le za povzemanje podlage za opravo vsebinske presoje utemeljenosti prošnje tožnika za dodelitev BPP. Po mnenju sodišča ima izpodbijana odločba vse elemente, ki jih mora imeti upravni akt in so navedeni v določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V zvezi z očitanimi kršitvami ustavnih pravic pa se sodišče strinja z navedbami tožene stranke.

12. Po mnenju sodišča je organ za BPP pravilno uporabil materialno pravo, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka. Sprejeta odločitev je tudi v skladu s sodno prakso (glej sodbe Upravnega sodišča RS v zadevah II U 71/2015, I U 71/2015, I U 1045/2011).

13. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

14. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka, kakor tudi ne kršitev določb, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.